Jedro

Na podlagi molčeče privolitve ostalih etažnih lastnikov toženki tudi po letu 1991 (uveljavitev SZ) na skupnem delu stavbe (stopnišču) nista mogli pridobiti nobenih pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka 2., 3. in 4.) razveljavi in se v tem obsegu vrne v novo sojenje prvemu sodišču. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v točki 1. izreka dovolilo obravnavano spremembo tožbe, nato pa je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kot sekundarnega. S primarnim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke trajno odstranitev vrat na vmesnem podestu med pritličjem in prvim nadstropjem stopnišča v traktu stavbe X, izvedbo v izreku točno specificiranih del na stroške tožnice (preureditev obstoječih stopnic za dostop na podstrešje) po načrtu tožeče stranke in plačilo pravdnih stroškov. S podrednim tožbenim zahtevkom pa sta tožnika terjala, da jima toženki nerazdelno in na njune stroške omogočita trajen in neoviran dostop do njunega dela podstrešja v izmeri 81,60 m2 v traktu zgradbe X, in sicer po stopnišču, ki vodi iz dvoriščnega dela tega trakta na podstrešje tako, da trajno odstranita vrata na vmesnem podestu med pritličjem in prvim nadstropjem stopnišča, odstranita vse ovire na stopniščnem podestu v prvem nadstropju, vse njune stvari s stopnic, ki vodijo od tega podesta do vrat podstrešja, ta vrata pa odkleneta in jih trajno pustita odprta. V točki 4. izpodbijane sodbe je sodišče naložilo pravdne stroške tožene stranke v plačilo tožeči stranki.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da sta toženki sporno stopnišče v večstanovanjski hiši, na katerega se je nanašal tožbeni zahtevek, priposestvovali. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi zato, ker zahteva opravo določenih gradbenih del za preureditev stopnišča, kar ne sodi v sodno pristojnost in za kar bi bilo potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka v točkah 2., 3. in 4. odločbe. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo primarnemu ali podrednemu zahtevku ali pa vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Kot materialnopravno zmotno graja odločitev prvega sodišča o priposestvovanju. Opozarja, da na javnem dobru in stvareh izven javnega prometa po 44. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) na ta način ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Stopnišče z identifikacijsko številko 107 je skupni prostor za skupne potrebe (dostop treh etažnih lastnikov na podstrešje) in za javne potrebe (evakuacija, požarna varnost). Gre za stvar izven pravnega prometa, razen v primeru soglasja vseh etažnih lastnikov za spremembo v del stanovanja (5. odstavek 67. člena SPZ), ki ga ni, oziroma se ne zatrjuje niti dokazuje.

Prvemu sodišču očita tudi materialnopravno napačno presojo pogojev za priposestvovanje. Za potek priposestvovalne dobe in dobrovernost toženk nista uporabni določili 8. in 12. člena Stanovanjskega zakona (SZ). O lastninjenju govorijo določila 111. do 116. člena SZ, ki pa v tem primeru prav tako niso uporabna. Stanovanjska stavba X z zemljiščem je bila nacionalizirana v letu 1961. Posamezna stanovanja so bila izvzeta iz nacionalizacije. Za lastninjenje so zato upoštevne določbe Zakona o lastninjenju nepremičnini v družbeni lastnini (ZLNDL). Priposestvovanje bi kvečjemu lahko pričelo teči od njegove uveljavitve naprej (25.7.1997) in ne od uveljavitve SZ (19.10.1991). Desetletna priposestvovalna doba ni iztekla (tožba vložena 16.5.2006). Enako velja tudi upoštevaje SZ, kar je uporabilo prvo sodišče. Toženki nikoli nista bili dobroverni posestnici. Prva toženka si je pred 33 leti prisvojila skupni prostor. Uzurpacija izključuje vsako dobro vero. V listinah, na katere se sklicuje prvo sodišče, ni stopnišča z izmero 31,77 m2. Med vsemi etažnimi lastniki je bila sklenjena pogodba o ugotovitvi lastninskih pravic na posameznih delih stavbe z dne 2.4.2001. Že ob podpisu te pogodbe sta se toženki zavedali, da nista lastnici spornega stopnišča. Priposestvovalna doba jima je nehala teči 2.4.2001 oziroma že v februarju 1998, ker je bila pogodba med etažnimi lastniki sklenjena na podlagi tedaj izdelanega elaborata št. 337 projektanta S. D.. Do uveljavitve SZ priposestvovalne dobe nista dosegli. Protispisne so ugotovitve prvega sodišča, da dobrovernost toženk dokazujejo pogodbe v prilogah B5, B7 in B6. Iz njih izhaja ravno nasprotno: da dobrovernosti ni bilo. Druge relevantne listine niso ocenjene (zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 18.7.1976, vprašalna pola z dne 30.1.2007). Pritožnika vztrajata pri dostopu do njunega podstrešja po spornem stopnišču, ker jima drugje ne pripada. Nadalje grajata oceno prvega sodišča, da opravljanje gradbenih del v točki 2. primarnega zahtevka ne sodi v sodno pristojnost. Priložena so potrebna upravna dovoljenja. Nadaljnji upravni postopek ni potreben, kar bi potrdil gradbeni izvedenec. Ta dokaz je prvo sodišče po njunem mnenju neutemeljeno zavrnilo. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje. 2. odstavek 122. člena SPZ na strani tožnikov ni uporaben, kvečjemu bi veljal za toženki.

Toženki sta na vročeno pritožbo odgovorili. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priposestvovalna doba teče od uveljavitve Ustave v letu 1991 naprej. Dobra vera je izkazana. Toženki in vsi njuni pravni predniki so imeli v neovirani posesti in rabi vse sporne prostore 56 let. Listine, na katere opozarja pritožba, so za ta spor nepomembne in sodišču predložene prepozno.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo: - da sta tožnika na podlagi kupne pogodbe z dne 20.3.2003 etažna lastnika dveh pisarn v pritličju in dela podstrešja v izmeri 81,60 m2 v večstanovanjski stavbi X; - da je dostop do njunega dela podstrešje z etažnim načrtom predviden iz delno predelanega stopnišča z dostopom z dvorišča, kar naj bi pritožnika kot kupca etažnega dela zgradbe urejala z ostalimi solastniki stavbe; - da sta toženki etažni (so)lastnici (prva toženka do 3/4, druga toženka do ¼) stanovanja v prvem nadstropju iste stavbe v izmeri 126 m2, kleti v izmeri 7 m2 in podstrešja v izmeri 64,50 m2, kar po pogodbi o ugotovitvi lastninskih pravic na posameznih delih stanovanjsko-poslovne stavbe X, ki sta jo sklenili z vsemi drugimi lastniki stanovanj in poslovnih prostorov v stavbi, predstavlja 8,24 % delež glede na celoto; - da je stanovanjska stavba na podlagi odločbe GURS OGU Ljubljana z dne 3.2.2005 vpisana v kataster stavb, in sicer na podlagi etažnega načrta, v katerem je podstrešni del tožnikov označen z identifikacijsko številko 103, podstrešni del toženk z identifikacijsko številko 104, stanovanje toženk (v izmeri 129 m2) z identifikacijsko številko 102; - da je med strankama sporno stopnišče, ki je v navedenem etažnem načrtu označeno s posebno identifikacijsko številko 107 ter opredeljeno kot skupni prostor stavbe z izmero 10 m2 v pritličju, 13,02 m2 v prvem nadstropju in 8,75 m2 na podstrešju (skupaj 31,77 m2); - da je navedeno sporno stopnišče dejansko vključeno oziroma vgrajeno v stanovanje obeh toženih strank tako, da je na spodnji strani pregrajeno z vrati, nameščenimi s strani prve tožene stranke pred 33 leti, ki predstavljajo prvi vhod v stanovanje, da imajo vrata, preko katerih se dostopa na podstrešje v južnem traktu večstanovanjske stavbe na koncu stopnišča, z notranje strani zatič (rigelj), in da vmesni prostor tako pregrajenega stopnišča toženki uporabljata kot svojo predsobo in prostor za odlaganje oziroma shranjevanje svojih stvari; - da na ta način pregrajeno stopnišče toženki uporabljata 33 let, čemur drugi lastniki stanovanj niso nasprotovali, čeprav so zanjo vedeli.

Na podlagi teh dejstev je ocenilo, da sta toženki sporni del stopnišča priposestvovali.

Pritožba upravičeno opozarja, da za stopnišče kot skupni del večstanovanjske hiše velja posebni pravni režim oziroma da je pravni promet z njim omejen. Prvo sodišče se je sicer naslonilo na 8. in 12. člen SZ (Ur. l. RS, št. 18/91 do 23/96), a ju je napačno uporabilo. Po navedenih določilih spadajo stopnišča med skupne prostore večstanovanjskih hiš, ki služijo večstanovanjski hiši kot celoti. Podobno je veljalo po zakonodaji, veljavni v času, ko naj bi po ugotovitvah prvega sodišča prišlo do pregraditve spornega stopnišča in njegove uporabe v sklopu stanovanja tožene stranke (Zakon o lastnini na delih stavb, Ur. l SRS, št. 19/76 – 1. odstavek 4. člena, Zakon o lastnini na delih stavb, Ur. l. SFRJ, št. 43/65 in 57/65 – 3. odstavek 5. člena). Po prejšnji zakonodaji so bili skupni prostori opredeljeni kot skupna lastnina, s SZ in zdaj z novim Stanovanjskim zakonom (SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/2003) pa kot solastnina. Ves čas pa zanje velja, da so neločljivo povezani s posebnim delom v večstanovanjski stavbi in pod posebnim režimom. Ni jih bilo namreč mogoče odsvojiti niti pridobiti ločeno od posameznega dela stavbe. Tako je treba pritrditi pritožniku, da zaradi neločljivo povezanih dveh pravnih razmerij (lastnine posameznega dela in solastnine na skupnih delih), ki tvorita etažno lastnino, priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice na skupnem delu stavbe že iz tega razloga ni mogoče. Pritožba ima prav tudi glede uveljavljanih in podanih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Razlogi sodbe o dobrovernosti toženih strank in priposestvovalni dobi so namreč nejasni, v nasprotju sami s seboj in z listinami, na katere se sodba sklicuje.

Po eni strani sodišče ugotavlja, da je prva toženka skupaj z možem kot tedanja solastnica s stanovanjsko pogodbo z dne 28.9.1997 (priloga B5) oddala stanovanje v izmeri 126 m2 v uporabo U. K., zraven pa še skupne prostore (dvorišče in stopnišče). Po drugi strani na podlagi pogodbe med J. B. in U. K. (B7) in na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27.9.1997 (B6) med N. K. kot prodajalko in prvotoženko in njenim možem kot kupcema ugotavlja zakonito in dobroverno posest spornega stopnišča kot sestavnega dela stanovanja. Pritrditi je treba pritožniku, da je taka ocena protispisna. Navedene pogodbe namreč ne dajejo osnove za zaključek o dobrovernosti toženk, kajti v obeh pogodbah iz leta 1977 je površina stanovanja opredeljena s 126 m2, v pogodbi B6 pa je še izrecno navedeno, da se oddaja tudi stopnišče kot skupni prostor. V nadaljnjih listinah, ki so ostale neocenjene, je kot površina stanovanja navedena 129 m2, stanovanje pa po ugotovitvah prvega sodišča označeno z identifikacijsko številko 102 (pogodba o ugotovitvi lastninskih pravic na posameznih delih stanovanjsko poslovne stavbe X, sklenjeni med vsemi etažnimi lastniki dne 2.4.2001 – točka I/2; elaborat etažnega načrta v prilogi A9). Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča je sporno stopnišče v etažnem načrtu označeno s svojo identifikacijsko številko, in sicer številko 107, in meri skupno (dodatnih) 31,77 m2 (razlogi na strani 8 sodbe). Tako se izkaže, da listine, na katerih sodišče gradi oceno o zakoniti in dobroverni posesti, opore za tak zaključek ne dajejo. Izključujejo pa jo tudi navedbe prve tožene stranke in ugotovitve sodišča, da je ta sama (in ne morebiti njeni pravni predniki) namestila vrata na stopnišče. Tudi v zvezi z nadaljnjim pogojem za priposestvovanje (desetletno priposestvovalno dobo) niso ocenjeni vsi relevantni dokazi. Sodišče se ni opredelilo do dne 2.4.2001 sklenjene pogodbe med etažnimi lastniki o ugotovitvi lastninskih pravic. Ugotovilo je, da sta jo skupaj z vsemi etažnimi lastniki sklenili tudi toženki. Njuno stanovanje je v njej opredeljeno s 129 m2, kar je bilo oprto na elaborat o lastništvu stanovanjskih in poslovnih prostorov. Vendar tega sodišče ni ocenilo. Zato se nakazuje možnost, da je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, saj od uveljavitve SZ (19.10.1991) do sklenitve navedene pogodbe (2.4.2001) desetletna priposestvovalna doba še ni iztekla. To pa pomeni, da pogoji za priposestvovanje po 2. odstavku 43. člena SPZ, ki ga je uporabilo prvo sodišče, ni, tudi če bi bil izpolnjen pogoj dobrovernosti.

Že po predpisih, veljavnih pred 33 leti, ko naj bi po ugotovitvah prvega sodišča prva toženka sporno stopnišče omejila z vrati in na ta način v obseg svojega stanovanja vključila celotno stopnišče, zdaj označeno z identifikacijsko številko 107, je bilo za tako ravnanje potrebno soglasje lastnikov oziroma takrat imetnikov pravice uporabe in stanovanjske skupnosti. Po 1. odstavku 35. člena Zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 37/74) stanovalci niso smeli brez soglasja imetnika pravice uporabe na stanovanjski hiši in stanovanjske skupnosti preurejati skupnih delov in naprav na stanovanjski hiši. Za stanovalce so se po 5. členu navedenega zakona šteli imetniki stanovanjske pravice in drugi uporabniki stanovanja po 1. odstavku 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 18/74 – ZSR). Lastnik posameznega dela stanovanjske hiše je imel glede gospodarjenja tiste pravice, kot jih je imel po zakonu imetnik stanovanjske pravice ali najemnik (1. odstavek 6. člena istega zakona). Vse to pomeni, da prva toženka kot (so)lastnica stanovanja v prvi etaži večstanovanjske hiše ni imela pravice brez soglasja ostalih stanovalcev kakorkoli posegati v skupni del stavbe. Enako je določal Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. l. SRS, št. 3/81 ZSG), ki je v 50. členu določal, da nihče ne sme brez soglasja hišnega sveta preurejati skupnih delov in naprav v stanovanjski hiši. Kot pravilno opozarja pritožba, tožena stranka takega soglasja ni niti zatrjevala niti dokazovala. Sodišče pa se do morebitne tovrstne pravne podlage njunega ugovora zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o priposestvovanju tudi ni opredelilo. Njegova ugotovitev, da po letu 1991 ostali stanovalci oziroma lastniki posameznih stanovanj niso nasprotovali njunemu posegu in uporabi stopnišča pa ne zadošča za zaključek, da sta na navedenem delu stopnišča pridobili izključno lastninsko pravico. Na podlagi molčeče privolitve ostalih etažnih lastnikov namreč na skupnem delu stavbe toženki tudi po uveljavitvi SZ (1991), kar prvo sodišče šteje za pravno relevantno obdobje, nista mogli pridobiti nobenih pravic. Tudi SZ je namreč le izjemoma dopustil možnost spremembe solastninskega deleža na skupnih prostorih stanovanjske hiše v etažno lastnino, če je bilo to glede na solastninski delež etažnega lastnika na skupnih prostorih, razporeditev, funkcionalno zasnovo, tehnično izvedljivost in dostopnost mogoče. S tem pa so morali soglašati vsi solastniki in o tem skleniti pisno pogodbo (3. odstavek 13. člena SZ).

Po povedanem se nakazuje možnost, da je zaključek prvega sodišča, da imata toženki pravni naslov za uporabo spornega stopnišča, zmoten. Ker sodba nima razlogov o omenjenih pravno odločilnih dejstvih, tudi ni mogoč vsebinski preizkus pravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka.

Tožnika uveljavljata negatorno varstvo, ker trdita, da toženki uporabljata skupni del večstanovanjske stavbe na način, ki onemogoča druge etažne lastnike. Skupni deli zgradbe so po 3. odstavku 105. člena SPZ namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Po 19. členu SZ-1 pa jih morajo etažni lastniki uporabljati v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov (19. člen SZ-1). Po 100. členu SPZ ima solastnik pravico do tožbe za varstvo solastninske pravice na celi stvari. Svoj položaj lahko varuje s prepovedno tožbo iz 99. člena SPZ, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvajanju solastninske pravice. Z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja ali vzpostavitev prejšnjega stanja, kar v tem postopku uveljavljata tudi tožnika. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ker je ocenjevalo, da je njun zahtevek neutemeljen zaradi pridobitve pravic na strani toženk, se prvo sodišče ni opredelilo niti do tega dela zahtevka – na kakšen način naj se vzpostavi prejšnje stanje. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni razčiščeno, v kakšnem smislu tožnika predlagata izvedbo nadomestnega stopnišča do podstrešja (primarni tožbeni zahtevek). Gre za sklop pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih pritožbeno sodišče ne more odločiti samo. Zato je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP in 355. člena istega zakona pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (zavrnilnem in stroškovnem delu) razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v ponovno sojenje.

V njem bo moralo odpraviti navedene kršitve. Ponovno bo moralo oceniti celotno procesno gradivo in ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma pravni podlagi toženih strank za uporabo spornega stopnišča, za svojo odločitev pa navesti prepričljive in jasne razloge.

Če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanj utemeljen, bo moralo z že predlaganim izvedencem gradbene stroke ugotoviti, ali predlagani način izvedbe nadomestnega stopnišča za dostop na podstrešje (primarni tožbeni zahtevek) posega v skupne dele stavbe (obstoječe stopnišče). Če predlagana dela posegajo v skupne prostore, je treba pritrditi stališču prvega sodišča in ne pritožniku, da izvedba takih del ni mogoča brez soglasja vseh ostalih etažnih lastnikov. Ob ustreznem soglasju pravdnih strank lahko ti zadevo na ta način uredita v morebitnem postopku mediacije, na kar ju prvo sodišče lahko opozori. Sicer pa bo moralo tako postavljeni primarni tožbeni zahtevek zavrniti in odločati ter odločiti še o podrednem zahtevku, svojo odločitev pa ustrezno obrazložiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.