Jedro

Dolžnik, ki je v ugovoru navedel, da je bilo blago fakturirano brez odjave, je s tem smiselno oporekal obstoju prodajnega razmerja. Tak ugovor dolžnika je obrazložen, in bo naravo poslovnega razmerja ter upravičenost do plačila po računih moral dokazati upnik v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi glede računov št. 23/98 in 239/1999 in sicer za znesek 143.332,00 SIT ter glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 74.479,00 SIT od 25.05.1998 dalje do plačila in od zneska 68.853,00 SIT od 29.07.1999 dalje do plačila, ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 13.272,80 SIT in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 17.09.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ). Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da upnik sodišču ni dostavil popolne dokumentacije, saj mu je del blaga, ki je bil pri njem na konsignacijskem skladišču, vrnil. To je razvidno iz izstavljenih računov v rubriki "odjava konsignacije". Z namenom zmanjšanja dolga je upnik prevzel tudi mizarski oblič ..., za katerega ni izstavil naročilnice, da bi lahko sprovedel kompenzacijo. Meni, da je iz navedenih razlogov dolg do upnika manjši in prosi, da mu upnik poleg računov dostavi tudi njegove odjave konsignacije, da bo lahko ugotovil na podlagi česa je upnik fakturiral blago. Najbolj sporna po njegovem mnenju sta računa št. 23/98 in 238/99, ki sta fakturirana brez odjave blaga, kar je razvidno iz predloženih računov. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje je preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Dolžnik mora namreč glede na določilo 2. odst. 53. člena ZIZ v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik pa mora zanje predložiti tudi dokaze sicer se po navedeni določbi ZIZ ugovor šteje za neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru smiselno priznal obstoj konsignacijskega razmerja, vendar je ob tem navedel, da je del blaga upniku vrnil. V zvezi z zatrjevanim vračilom neprodanega blaga pa dolžnik sodišču ni predložil nobenih dokazov, zato je njegov ugovor v tej smeri ostal neobrazložen (2. odst. 53. člena ZIZ). Nadalje ja dolžnik v ugovoru tudi navedel, da je upnik z namenom zmanjšanja dolga vzel mizarski oblič .... Kljub temu, da mu je vrednost obliča poznana, pa dolžnik ni navedel, za koliko naj bi bila terjatev zmanjšana in tudi v zvezi s tem zatrjevanim dejstvom sodišču ni predložil nobenih dokazov. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da dolžnikovega ugovora glede na navedeno določbo ZIZ tudi v tem delu ni moč šteti za obrazloženega. Med verodostojnimi listinami, ki jih je upnik priložil predlogu za izvršbo pa sta tudi računa št. 23/98 in 239/1999, za katera dolžnik v ugovoru navaja, da sta še posebej sporna. Navedena računa namreč ne kažeta na konsignacijsko, pač pa na obstoj prodajnega razmerja med strankama. Ob tem je potrebno dodati, da je v ugovoru očitna pisna pomota, saj je namesto računa 239/1999 naveden račun 238/99, ki pa vsebinsko ne odstopa od ostalih predlogu priloženih verodostojnih listin. Kot je bilo že zapisano, navedena računa kažeta na obstoj prodajnega razmerja. Dolžnik, ki je v ugovoru navedel, da je bilo blago fakturirano brez odjave, je s tem smiselno oporekal obstoju prodajnega razmerja. Tak ugovor dolžnika pa je glede na določbo 2. odst. 53. člena ZIZ obrazložen, in bo naravo poslovnega razmerja ter upravičenost do plačila po računih št. 23/98 in 239/1999 moral dokazati upnik v pravdnem postopku. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo v obsegu kot je razviden iz izreka tega sklepa, ter v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Glede na to, da je dolžnik s pritožbo delno uspel je bilo potrebno v sorazmernem delu razveljaviti tudi odločitev o povračilu stroškov izvršilnega postopka. Dolžnik je glede na znesek izterjevane glavnice z ugovorom uspel v višini 143.332,00 SIT kar je 34,24 %, zato je sodišče druge stopnje razveljavilo 2. točko izreka tudi glede naloženega plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 13.272,80 SIT. Odločitev o tem, katera stranka bo dolžna nositi navedeni delež stroškov, je namreč odvisna od odločitve o zahtevku.