Jedro

Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede predmeta, s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca ter nadaljnjimi navedbami, da zasežen predmet ni tisti, s katerim so nastale zatrjevane in ugotovljene poškodbe oškodovancev. Po izvedenem dokaznem postopku je tako jasno, da je obdolženec segel po določenem sredstvu, to je orodju, za katerega je izvedenec med drugim pojasnil, da gre za nevarno orodje, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, ter z njim vsakega oškodovanca udaril po glavi. Ravno to, pa je imelo za posledico utrpljene poškodbe pri vsakem izmed oškodovancev. Glede na obrazloženo se zato kot nebistveno izkaže, ali je obdolženec oškodovanca poškodoval s "sekirco", "krampičem" ali drugim delovnim orodjem, kot se za to zavzema zagovornik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 252,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko 2 izreka storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Po prvem in drugem odstavku 57. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora ter za drugo kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 osem mesecev zapora, nato pa mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je še, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 1.051,85 EUR in sodno takso v višini 112,00 EUR ter na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP stroške oškodovancev in njunega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovana B. B. in C. C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ni mogoče preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

5. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj zagovornik neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

6. Zagovornik v pritožbi podaja lastno interpretacijo izvedenih dokazov in ob tem izpostavlja, da je do spora med obdolžencem in oškodovancema prišlo zaradi plačila, ki sta ga za delo zahtevala oškodovanca, ter da sta slednja šla za obdolžencem do garaže z namenom, da mu odvzameta kosilnico. Nadalje zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in protispisno ugotovilo, da se je dogodek zgodil pred garažo, saj krvavi madeži ne morejo dokazovati kraja škodnega dogodka. Prav tako pa kazenski postopek „ni razčistil“ s kakšnim predmetom so lahko nastale škodne posledice. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled kraja škodnega dogodka, kakor tudi postaviti drugega izvedenca, ki bi moral ugotoviti, da z enim udarcem z zaseženim predmetom nikakor niso mogle nastati ugotovljene poškodbe pri oškodovancu B. B. 7. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih oškodovancev B. B. in C. C., ki sta sicer kljub manjšim razlikam v izpovedbah glede bistvenih okoliščin izpovedala skladno in izkustveno logično. Ob izpovedbah oškodovancev pa se je sodišče prve stopnje oprlo še na njuni zdravstveni dokumentaciji, mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. Č. Č. ter na izpovedbe prič policistov D. D., E. E. in F. F. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega zato pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da je obdolženec vsakega oškodovanca z enim udarcem s topim delom orodja udaril po glavi, o čemer sta podrobno izpovedala oškodovanca. Opisala sta dogajanje dne 7. 6. 2019, ko sta pri obdolžencu kosila travo, kakor tudi njihovo nadaljnjo medsebojno interakcijo, ko več nista želela delati, temveč sta od obdolženca hotela plačilo za opravljeno delo, ter nadalje še udarec, ki ga je vsak oškodovanec prejel s strani obdolženca. Da se je navedeno dogajalo pred garažo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedb oškodovancev ter priče policista D. D., ki je pojasnil, da so ob ogledu ugotovili, da se je sled krvi začela ob hiši oziroma pred garažo. To pa je razvidno tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, zato so zagovornikove navedbe o zmotni ugotoviti kraja škodnega dogodka, kakor tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled, neutemeljene.

8. Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede predmeta, s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca ter nadaljnjimi navedbami, da zasežen predmet ni tisti, s katerim so nastale zatrjevane in ugotovljene poškodbe oškodovancev. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta oškodovanca utrpela poškodbe, navedene v izreku izpodbijane sodbe, in sicer s topim delom orodja. Za takšen zaključek je imelo podlago v izvedenskem mnenju izvedenca dr. Č. Č., ki je ob pregledu zdravstvene dokumentacije oškodovancev podrobno opisal poškodbe, ki sta jih utrpela, kakor tudi da so le-te nastale z delovnim orodjem, ki ima lesen ročaj in kovinski topi del. Po izvedenem dokaznem postopku je tako jasno, da je obdolženec segel po določenem sredstvu, to je orodju, za katerega je izvedenec med drugim pojasnil, da gre za nevarno orodje, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, ter z njim vsakega oškodovanca udaril po glavi. Ravno to, pa je imelo za posledico utrpljene poškodbe pri vsakem izmed oškodovancev. Glede na obrazloženo se zato kot nebistveno izkaže, ali je obdolženec oškodovanca poškodoval s „sekirco“, „krampičem“ ali drugim delovnim orodjem, kot se za to zavzema zagovornik. Bistveno je namreč le, da sta oškodovanca utrpela poškodbe s topim delom orodja, kot je to podrobno pojasnil izvedenec in kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe zagovornik ne more omajati niti z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem in očitku sodišču prve stopnje, da je predlagano postavitev drugega izvedenca zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje, njegovo dopolnitev, nato pa je izvedenca zaslišalo še na glavni obravnavi. Predlog za pritegnitev novega izvedenca je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, zavrnilo z razumno utemeljitvijo, da ni zaslediti razlogov, ki bi predstavljali osnovo za pritegnitev novega izvedenca, saj ni podlage za dvom v strokovnost in popolnost podanega mnenja, z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pa je razrešilo tudi vsa še tedaj obstoječa vprašanja. Ker je celovito in pravilno ocenilo izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, pri čemer je izvedenca neposredno zaslišalo tudi na glavni obravnavi, ko je le-ta podrobno razložil, katere poškodbe sta utrpela oškodovanca in kako ter s čim so te nastale, je zagovornikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ter zavzemanje, kaj vse bi potencialno moral izvedenec ugotoviti, kakor tudi, da zaseženi predmet ni tisti, s katerim so nastale ugotovljene poškodbe, neutemeljeno.

10. Kot neutemeljene se izkažejo tudi zagovornikove navedbe glede prisotnosti alkohola v obdolženčevem telesu in v tej zvezi opravo preiskave krvi. Sodišče prve stopnje, je v nasprotju s prepričanjem zagovornika, v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo ustrezne razloge v zvezi z obdolženčevim uživanjem alkohola in odsotnostjo mamil v njegovem telesu, za kar je imelo podlago v poročilu o toksikološki preiskavi (l. št. 13), ki je bilo izdelano na podlagi opravljene preiskave obdolženčeve krvi dne 7. 6. 2019 (torej na dan obravnavanih kaznivih dejanj). Zgolj dejstvo, da se obdolženec ne spomni, ali je bila preiskava krvi opravljena ali ne, pa ne more privesti do drugačnih ugotovitev.

11. Neutemeljene in nenazadnje v nasprotju same s seboj pa so nadaljnje navedbe zagovornika v zvezi z obdolženčevo (ne)zmožnostjo poškodovanja kogarkoli. Na eni strani namreč trdi, da je obdolženec v garaži „zagrabil“ prvo stvar, da od sebe odvrne grozečo nevarnost in da se je počutil ustrahovanega, zato je proti oškodovancema zamahnil, ter da škodni dogodek obžaluje, na drugi strani pa, da je obdolženec fizično nesposoben komur koli kaj narediti. Kot že obrazloženo, je obdolženec vsakega oškodovanca enkrat udaril po glavi. To pa je bil tudi zmožen storiti, kot je to ob pregledu zdravstvene dokumentacije obdolženca pojasnil izvedenec dr. Č. Č. in kar je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Po oceni zagovornika so nelogične navedbe sodišča prve stopnje o tem, da v ravnanju obdolženca ni znakov opravičljive skrajne sile. Trdi, da je obdolženec invalid, ki je proti oškodovancema zamahnil v obrambi sebe in svoje lastnine, tedaj se je počutil ogroženega, saj sta oškodovanca hotela odvzeti obdolženčevo lastnino. Tudi v tem mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 32. člena KZ-1, prepričljivo pojasnilo, da v ravnanju obdolženca niso podani niti elementi upravičljive, niti opravičljive skrajne sile, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Glede zagovornikovih pritožbenih navedb je zato le poudariti pravilne zaključke, da morebitni odvzem obdolženčeve kosilnice s strani oškodovancev, torej poseg v premoženjsko sfero obdolženca, ne predstavlja istočasne nevarnosti za kazenskopravno zavarovane dobrine (življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo obdolženca), ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ter da povzročeno zlo (zadane poškodbe oškodovancem) ni nesorazmerno večje od odvzema obdolženčeve kosilnice (potencialno zlo, ki je grozilo). Ravno nasprotno. Poškodbe, ki sta jih utrpela oškodovanca nedvomno predstavljajo bistveno večje zlo, ki bi lahko bilo storjeno s posegom v obdolženčeve premoženjske interese. Ker torej v ravnanju obdolženca ni zaslediti elementov opravičljive skrajne sile, je vsakršno pritožbeno polemiziranje o obdolženčevem občutku ogroženosti, povsem odveč.

13. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem zagovornik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

14. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri sta enotna določena kazen ter preizkusna doba primerno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost in same okoliščine dogodka, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 15. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.