Jedro

Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke.

V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana II. točka sklepa z dne 4. 6. 2024 in izpodbijani sklep z dne 30. 8. 2024 sodišča prve stopnje potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 4. 6. 2024 je sodišče prve stopnje do pravnomočnega končanja tega spora zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe št. 0000 in neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja A. A., opr. št. SV-750/2007 z dne 7. 12. 2007 (I. točka izreka). Glede prepovedi toženi stranki, da razpolaga s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in neposredno izvršljivega notarskega zapisa in uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev ter izrek denarne kazni v višini 3.000 EUR je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi, stroški izdaje začasne odredbe pa so nadaljnji pravdni stroški (točki III in IV izreka).

2.Zoper odločitev iz I. točke izreka tega sklepa je toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom z dne 30. 8. 2024 zavrnilo. Zoper odločitev iz II. točke izreka sklepa z dne 4. 6. 2024 pa je tožnik vložil pravočasno pritožbo.

3.Tožnik II. točko sklepa z dne 4. 6. 2024 izpodbija iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno točko spremeni tako, da predlogu ugodi tudi v tem delu, podrejeno pa, da navedeno točko razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem delu oddaljilo od sodne prakse ter se vrnilo k preozki in togi oceni neugodnih posledic za tožnika. Pavšalno je navedlo, da v zavrnilnem delu začasna odredba ni potrebna, saj bo imel tožnik v morebitni izvršbi, na podlagi odrejene začasne odredbe zadostno varstvo. Sklicuje se na VSL sklep II Cp 2109/2023 z dne 16. 1. 2024. Sodna praksa ni upoštevana v delu, ki nalaga, da je treba v okviru pravnega in dejanskega položaja potrošnika upoštevati vse okoliščine.

Odločitev je materialno pravno nepravilna. Hkrati pa je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje naredilo tudi napačno oceno neugodnih posledic za tožnika, ker odrejena začasna odredba z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa ni zadostna za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve. Na podlagi sodbe C-287/22 je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi potrošnik bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo, kar pa zgolj z zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe ni. Že sama argumentacija sodišča prve stopnje jasno kaže, da je odrejena začasna odredba prešibka. Če bi prišlo do tega, da bi toženka zaradi neplačanih obrokov vložila izvršbo, tožnik ne bi bil v položaju, kakršnega izrecno zahteva Direktiva. Sodišče lahko v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda vsakršno začasno odredbo. Nacionalna sodišča so dolžna storiti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da potrošnikom tak pravni in dejanski položaj zagotovijo - tudi če to vključuje spremembo ustaljene sodne prakse. Tožnik si ne more predstavljati bolj stresnega postopka, kot je izvršilni postopek, v katerem mu grozi izguba doma. Sodišče prve stopnje je naredilo le prvi korak, sicer pa je tožnika še vedno pretirano pustilo v izpostavljenem položaju in se neutemeljeno zanašalo, da banka ne bo kršila izdane začasne odredbe. Sodišče bi moralo imeti pred očmi tudi odvračalni namen, ki ga ima Direktiva. Poleg tega močnejša začasna odredba še vedno ne bi imela nikakršnega negativnega ali dodatno omejujočega vpliva na toženko.

4.Na pritožbo je odgovorila toženka in predlaga, da se jo zavrne.

5.Zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 30. 8. 2024 se je pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vse s stroškovno posledico za tožnika.

Ponavlja, da je tožnik v banko prišel že vnaprej odločen, da vzame kredit v CHF in je bil očitno o tem kreditu vnaprej informiran. Vztraja, da je pojasnilno dolžnost izpolnila. Tožnik je dodatno pred notarjem izrecno izjavil, da mu je notarski zapis, v katerem je bila zajeta sporna kreditna pogodba, razumljiv. Notar je stranke v skladu s 7. členom Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) poučil o vseh pravnih posledicah sklenitve predmetnega posla. Direktiva 87/102, na katero se nanaša zadeva C-448/17, je bila v slovenski pravni red implementirana z navedenim zakonom. Pred podpisom pogodbe je bil tožnik informiran v skladu z zahtevami zakona, širše od teh zahtev pa je tožnika tožnika opozorila na valutno tveganje.

Neutemeljeno je sklepanje sodišča prve stopnje, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti ne more dokazovati s predlogom za zaslišanje oziroma s prepisi zvočnih posnetkov zaslišanj bančnih referentov za kredite (B. B., C. C., D. D. in E. E.). Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna nobenih dokaznih pravil za dokazovanje določenega dejstva. Sodišče ne pojasni, zakaj se ni opredelilo do vseh prepisov zvočnih posnetkov in zakaj ni neposredno zaslišalo prič. Priče B. B., D. D., E. E. in C. C. so smiselno enako izpovedale, da so strankam vedno predstavili vse ponudbe kreditov pri toženki skupaj s tveganji. Z različnimi preračuni ali primerjavami so kreditojemalcem čim bolj jasno predočili, kako se anuiteta in kredit povišata, če se spremeni menjalni tečaj. Možnosti spremembe navzgor niso omejevali oziroma so izrecno opozorili, da je možnost spremembe tečaja neomejena in da ni nujno, da bodo nihanja takšna, kot so bila v preteklosti. Sodišče prve stopnje je postavilo nerazumne in arbitrarne zahteve za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ki ne izhajajo iz nobenega predpisa. Dokaze toženke je presojalo pristransko in iztrgano iz konteksta, ostale dokaze pa je ignoriralo. Možnost ugovora je za toženko tako postala postalo le navidezno pravno sredstvo.

Pavšalna in pristranska je tudi ocena sodišča v 24. točki glede možnosti konverzije. Tožnik bi lahko konverzijo izvedel pravočasno. Tudi po največji spremembi v menjalnem tečaju EUR CHF, do katere je prišlo v januarju 2015, bi bila konverzija še vedno ekonomsko smotrna. Napačno je tudi sklepanje, da je možnost konverzije lahko tožnika celo utrdila v prepričanju o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganja.

Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje v točkah 25 do 28, da je terjatev tožnika bolj verjetna kot ne. Pravica do izjave toženke je bila v postopku pomembno okrnjena, ker je sodišče predložene prepise zaslišanja prič iz drugih postopkov upoštevalo le selektivno in pristransko. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar ob nujnem hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov "grozeče nasilje" in "nenadomestljiva škoda". Z regulacijsko začasno odredbo, ki temelji zgolj na standardu verjetnosti, načelu hitrosti, se poseže v ustavno pravico toženke do izjave v postopku oziroma do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dejansko že prejudiciralo.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo pravo, ko se je v 30. in nadaljnjih točkah pod hipotetično predpostavko štelo, da bo moral tožnik vložiti za dodatno plačane obroke novo tožbo. Oprava procesnega dejanja tudi ne predstavlja nobenih hujših posledic. Z ničemer ni izkazano, da tožnik tega ne bi zmogel. Absurdno je tudi, da bi redni sodni postopek za stranko pomenil stroškovno in duševno obremenitev. Začasna odredba je lahko namenjena le preprečitvi izjalovitve rednega sodnega varstva. Načelo učinkovitosti pa zahteva le, da nacionalna postopkovna pravila potrošnikom uveljavljanja njihovih pravic ne otežijo čezmerno, in ne zahteva, naj se posebno ugodno obravnavajo. Pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju (ničnosti) veže sodišče v morebitnih nadaljnjih postopkih, zato končno meritorno varstvo ni prav nič ogroženo.

Sklicevanje na sodno prakso zahteva primerjavo dejanskih okoliščin konkretnega primera s tistimi, ki jih je sodišče v okviru argumentacije nosilnega stališča v svoji odločbi posebej poudarijo kot odločilne. Mehansko in nekritično sklicevanje ne zadošča. Nacionalno sodišče Direktive ne more uporabiti neposredno. Zakonodajalec je z novelo ZIZ-M implementiral Direktivo. Z implementacijo ni nič narobe. Pravice potrošnikov so ustrezno zagotovljene. Zadeva C-287/22 se bistveno razlikuje od konkretne. Poljsko pravo določa, da se višina zahtevka določi na dan vložitve predloga (tožbe) in ne pozna instituta spremembe tožbe. Nacionalno pravo tožniku omogoča tudi odlog izvršbe. Začasna odredba zato tožniku ni potrebna, varstvo rabi le v postopku izvršbe. Med institutoma začasne odredbe in odlogom izvršbe za tožnika ni razlike.

Sodišče ne pojasni, katera ravnanja želi z regulacijsko odredbo preprečiti, niti zakaj jih na drug način ni mogoče odvrniti. Manjka torej obrazložitev, zakaj je začasna odredba sploh potrebna in zakaj ne bi bilo mogoče doseči polnega učinka končne meritorne odločitve.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na načelno primarnost prava EU ne more služiti za poseg v pravice toženke. Izdajanje začasne odredbe v primerih, ko sicer to po nacionalnem pravu ne bi bilo mogoče, pa pomeni nalaganje dodatne obveznosti toženki neposredno na podlagi Direktive, takega učinka pa Direktive nimajo. Sklicevanje na vsebino Direktive pri razlagi in uporabi upoštevanih pravil nacionalnega prava je omejeno s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

Sodišče prve stopnje je tudi povsem ignoriralo dejstvo, da sta stranki sklenili kreditno pogodbo in je logično, da bo moral kreditojemalec vrniti več od denarnega zneska, ki si ga je izposodil. Napačna je predpostavka, da bo moral v primeru ničnosti vrniti le glavnico. Kar tožnik in sodišče v 36. točki izpodbijanega sklepa označujeta kot preplačilo so dejansko zgolj obresti, do katerih je kreditodajalec upravičen po samem zakonu. Tožnik je po pogodbi prejel storitev kreditiranja, po naravi stvari pa storitve ni mogoče več vrniti. V svojem bistvu pa gre za neutemeljeno prihranitev izdatkov (II Ips 55/2023). Vsaka uporaba tuje lastnine praviloma ni brezplačna, zato je treba zanjo plačati ustrezno nadomestilo, ne glede na to, ali jo je njen imetnik želel koristiti ali ne. Tudi če bi bila kreditna pogodba nična, pa ni, bi podlaga za plačilo nadomestila za uporabo denarja izhajala že iz prvega odstavka 190. oziroma iz 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Zaradi valutne klavzule ni nična cela pogodba, ker lahko pogodba obstane tudi brez te klavzule. Na podlagi 11. člena kreditne pogodbe je tožniku omogočena konverzija, skladno z drugim odstavkom 88. člena OZ pa ostane pogodba v veljavi tudi tedaj, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. Namen 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) je, da se iz pogodbe odstrani nepošten pogodbeni pogoj, ne pa, da se ugotovi ničnost cele pogodbe. Zakaj bi morala biti nična cela pogodba, se ne pojasni. Morebitna terjatev za vračilo obrokov ne utemeljuje konkretne začasne odredbe, ker gre za denarno terjatev, pogojev za zavarovanje denarne terjatve pa tožnik niti ni navajal ali izkazoval.

Če bi bilo mogoče v postopku izdaje regulacijske začasne odredbe sklicevanje na 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, to ne pomeni, da se lahko standard, ki ga je glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe visoko postavilo Ustavno sodišče, zniža na praktično nič. Da bi sodišče lahko opravilo tehtanje posledic za obe stranki, bi najprej morale biti sploh izkazane kakšne hujše posledice na strani tožnika. Teh ni izkazal, v dokaz svojim navedbam, da naj bi plačevanje obrokov vplivalo na hobije in terapije, ni predložil nobenih dokazov. Če tožnik ne plača obrokov, toženka tekom postopka od njega obrokov ne more izsiliti, vložitev nove tožbe ali sprememba tožbe pa tudi ne more imeti hujših posledic za tožnika. Sodišče je tožniku vse verjelo na besedo. Z izdano začasno odredbo je sodišče poseglo v lastninsko pravico toženke, v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP pa morajo vsakršen poseg v lastninsko pravico spremljati zadostna postopkovna jamstva proti arbitrarnost, sicer poseg ni zakonit v smislu 1. člena Protokola št. 1. Toženka v postopku z ugovorom ni imela nobene možnosti, sodišče je sledilo le navedbam tožnika. Za izkaz izpolnjenosti nevarnosti nastanka škode po drugem odstavku 272. člena ZIZ pa tožnik tako ali tako ni bil dolžan izkazati ničesar.

Reverzibilnosti hipoteka ne zagotavlja. Ni jasno, ali je zastavljeno nepremičnino mogoče prodati. Sodišču se zdi vseeno, če toženka ne bo poplačana, ker je banka in mora biti pripravljena na kreditno tveganje. Tožnik ne pojasni, kako misli poplačati dolg, če se bo začasna odredba izkazala za neutemeljeno. V zvezi s trenutnim stanjem nepremičnine in njene vrednosti ni podal nobene navedbe in ni jasno, v kakšnem stanju je nepremičnina in tudi v kakšnem stanju bo ob prenehanju veljavnosti začasne odredbe, če se ta izkaže za neutemeljeno. Obveznost kreditojemalca je, da poskrbi za ustrezno zavarovanje zastavljene nepremičnine, kot je na primer požarno zavarovanje, ki ga mora vsakoletno obnavljati. Če je sodišče ocenilo, da je možnost nastanka škodnega dogodka le hipotetična, pa je po drugi strani prav na hipotetičnih predpostavkah utemeljilo, da bo tožnik med postopkom plačane obroke zahteval nazaj in bo morda njegova terjatev utemeljena. Sodišče prve stopnje bi moralo pogoje za izdajo začasne odredbe presojati restriktivno, razrahljalo pa jih je do te mere, da pogojev za izdajo začasne odredbe sploh ni.

Na pritožbo tožnik ni odgovoril.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

Odločitev o zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe temelji na presoji, da je namen zavarovanja v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, da je ta namen dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, da ima tožnik v primeru morebitne izterjave na razpolago sodno varstvo.

Tožnik neutemeljeno trdi, da mu izdana začasna odredba ne nudi zadostnega varstva. Tudi po presoji pritožbenega sodišča in v skladu z novejšo sodno prakso za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku na ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Odločitev iz I. točke sklepa z dne 4. 6. 2024 (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, hkrati pa je s tem vzpostavljen tudi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bil tožnik, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Izdana začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno in ne gre zgolj za zanašanje sodišča, da toženka ne bo tako ravnala.

Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

O pritožbi toženke:

Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti, ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.

Ker v fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi navedb in listinskih dokazov, saj je izvajanje predlaganih ustnih dokazov (zaslišanje strank in prič, na katere opozarja pritožba) praviloma pridržano za postopek odločanja o glavni stvari, o kateri bo sodišče odločilo po izvedbi vseh relevantnih dokazov na podlagi strožjega standarda prepričanja. Ugotovitev, da pojasnilna dolžnost verjetno ni bila opravljena ustrezno, ni preuranjena (in tudi ne pomeni, da je sodišče prejudiciralo končno odločitev), prav tako pa sodišče z neizvedbo teh dokazov že v tej fazi postopka ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za situacijo, ko je enako verjetno, da je pojasnilna dolžnost bila oziroma ni bila izpolnjena. Razlogi sodišča prve stopnje, da je bolj verjetno, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, ne temeljijo zgolj na trditvah tožnika, kot skuša prikazati pritožba. Sodišče je skrbno in ustrezno ocenilo tudi navedbe in listine toženke. Razlogi, ki bolj kažejo na to, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče so: (1) izpovedi prič iz drugih postopkov, ki so delale v drugih poslovalnicah manj verjetno kažejo na to, da je bila tudi pojasnilna dolžnost tudi v obravnavani zadevi izpolnjena, ker toženka s tem lahko dokazuje poslovanje njenih referentov na splošno, (2) zaradi očitka toženke sodišču prve stopnje, da letvico glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti postavlja nerazumno (arbitrarno) visoko, je bolj verjetno, da pojasnilna dolžnost toženke tem kriterijem ni zadostila, pa bi jim glede na evropsko in nacionalno sodno prakso morala, (3) referenti so opozarjali na vpliv tečaja na obrok (redko na glavnico), (4) nihče ni opozoril na neomejeno valutno tveganje za kreditojemalca v celotnem pogodbenem obdobju.

Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula in ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Ob ugotovitvi, da toženka verjetno pojasnilne dolžnosti do tožnika ni ustrezno izpolnila (tožnik verjetno ni prejel zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodil dejanski obseg valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev in s tem, da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil), je bolj verjetno tudi, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni mogel tudi objektivno oceniti kaj za njegove obveznosti predstavlja konverzija kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno tudi sklepalo, da lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, brez pojasnjenega mehanizma delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Iz navedb toženke ni razvidno njeno pojasnilo tožniku o pomenu in učinku konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja.

Ker toženka pojasnilne dolžnosti do tožnika verjetno ni izpolnila v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je torej verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, hkrati pa je bilo s sklenitvijo predmetne pogodbe podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo, se šteje za verjetno nepoštenega in s tem verjetno ničnega, posledično je verjetno nična cela pogodba in tudi notarski zapis.

Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.

Jasno je torej, kaj želi sodišče prve stopnje z izdajo začasne odredbe preprečiti. Položaj, ko se polnega učinka meritorne odločitve ne da zagotoviti, se ne sme zgoditi. Za presojo je potreben restriktivni pristop. Položaj, ko lahko stranka svoje pravice zavaruje že v pravdnem postopku in ne šele potem, ko je zadeva že tako daleč, da teče izvršilni postopek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni primerljiv, saj je slednji bistveno slabši.

V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

Na podlagi navedb tožnika, ki jim toženka ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik do vložitve tožbe odplačal znesek 60.187,97 EUR, ki je višji od prejetega evrskega zneska 54.923,52 EUR. Pritožba ugotovitve o višini že plačanega zneska ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla. V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati tudi dogovorjene obresti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v primeru, ko višina odplačanega presega višino izposojenega zneska, treba težko nadomestljivo škodo presojati širše, tudi v luči vpliva nadaljnjega plačevanja obrokov kredita na življenjski standard tožnika ter v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov. Ne gre zgolj za hipotetično možnost razširitve zahtevka ali vložitve nove tožbe (kjer bo tudi prišla v poštev začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve in zato tožniku pogojev za takšno začasno odredbo v tem postopku ni treba izkazovati). Glede na predložene plačilne liste tožnika (A13) tudi ni dvoma, da plačevanje obveznosti po sporni pogodbi predstavlja znaten poseg v tožnikov razpoložljiv mesečni prihodek. Hkrati gre za kontinuirano breme, pritisk in omejevanje življenja na golo preživetje. Vsak dodaten strošek (nova tožba, zvišanje zahtevka in posledično plačilo sodne takse in višji/dodatni sodni stroški) bi dodatno obremenil že tako nizek razpoložljiv dohodek tožnika. Zato ni dvoma, da je to neprimerljivo hujša neugodna posledica za tožnika v primerjavi z neugodno posledico, ki za toženko pomeni izpad prejema tožnikovih mesečnih anuitet.

Sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni. Sodišče je obrazložilo, da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, pri čemer tudi ne gre prezreti, da je tožnik obroke po kreditni pogodbi odplačeval že več kot 15 let in je torej terjatev že precej nižja, kot je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe, v zavarovanje katere je hipoteka ustanovljena.

Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in sklepa sodišča v izpodbijanem delu (prvega) oziroma v celoti (drugega) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 180, 180/3, 212 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.