25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 578/99 z dne 25. 5. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1004/98 z dne 26. 5. 1999 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 80/97 z dne 23. 4. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je zadolžnica, ki sta jo dne 14. 6. 1994 podpisali tožnica in toženka, fiktivna pogodba, s katero sta stranki povišali višino odškodnine oziroma kupnine, ki je bila določena s sodno poravnavo, s 16 234 DEM na 200 000 DEM.

Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev delne ničnosti dogovora o povišanju kupnine in zahtevek, da se zato obveznost tožnice zniža z 200 000 DEM na 75 000 DEM ter da je zaradi tega znižanja toženka tožnici dolžna vrniti 125 000 DEM v tolarski protivrednosti. Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov in zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da za ničnost oderuške pogodbe ne zadošča očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev, ampak je treba ugotoviti tudi obstoj neugodnega subjektivnega stanja na strani sopogodbenika in namen izkoriščanja takšne situacije s strani druge pogodbene stranke.

Sodišče sicer meni, da so navedbe tožnice o njeni obolelosti za boleznijo herpes zoster v času sklepanja sporne pogodbe resnične, vendar takšno dejansko stanje po oceni sodišča ne zadošča za sklep, da je bila tožnica v stanju, v katerem ji je pretil nastop negativne posledice, ki bi se ji lahko izognila le s sklenitvijo sporne pogodbe. Herpes zoster sicer povzroča hude nevralgične bolečine, vendar pa neposredno ne ogroža življenja. Tako po presoji sodišča prve stopnje zdravstveno stanje tožnice ni narekovalo takojšnje rešitve odprtih premoženjskih vprašanj med pravdnima strankama. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje naj bi izhajalo, da tožnica pred podpisom sporne pogodbe tudi ni bila v zatrjevani gmotni stiski, ki bi jo lahko označili s pojmom težkega gmotnega stanja, temveč je zadolženost tožeče stranke nastopila kot posledica podpisa pogodbe. Tako sodišče ugotavlja, da če se tožeča stranka ne bi zavezala plačati zneska, navedenega v zadolžnici, njeno gmotno stanje ne bi bilo težko. Izvedeni dokazi naj bi po oceni sodišča kazali, da je podpis sporne zadolžnice pripisati premišljeni poslovni odločitvi tožeče stranke, ne pa njeni lahkomiselnosti in neizkušenosti. Na to po oceni sodišča kaže tudi to, da je tožnica ob podpisu sodne poravnave imela odvetnika, s katerim se je posvetovala tudi glede podpisa sporne zadolžnice in da je zadolžnico podpisala kljub opozorilu odvetnika, da je vsota 200 000 DEM, ki je bila navedena v besedilu zadolžnice, previsoka. Sodišče je ob tem še poudarilo, da tožeča stranka lokala, ki naj bi ga pridobila s plačilom v zadolžnici navedene denarne vsote in katerega najemnica je bila že pred podpisom zadolžnice, ni nujno potrebovala za preživljanje. Prihodki iz lokala namreč niso bili njen edini vir zaslužka. Poleg tega pa je tožnica v postopku navedla, da ji gostinska dejavnost ni prinašala posebnega dohodka. Ker tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni izkazala subjektivnega elementa oderuške pogodbe, sodišče ni več ugotavljalo objektivnega elementa, temveč je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje v skladu z določbo 295. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/90 - ZPP), po kateri se obravnava, če toženec ne pride na prvi narok, pa ni pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka, ali če toženec ne pride na kakšen poznejši narok, vseeno opravi, ni zaslišalo tožene stranke. Iz istih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da so vsa tri sodišča z oceno, da je pritožnica premišljeno sklenila pravni posel, napačno uporabila določbe zakona in Ustave in jo s tem obravnavala drugače, kot bi jo morala po načelu enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Navaja tudi, da izjemno visok znesek, ki je naveden v zadolžnici (ki je štirikrat višji od zneska, navedenega v sodni poravnavi), in to, da ta znesek ni bil zajet s sodno poravnavo, kažeta na izsiljevanje toženke in na storjeno kaznivo dejanje goljufije. Pritožnica naj bi v adaptacijo lokala v času, ko je bila še najemnica, vložila velika finančna sredstva, kar naj bi kazalo, da je bila zadolžena še pred podpisom zadolžnice in da v težko finančno stanje ni prišla zaradi podpisa zadolžnice. Hkrati naj bi se ob podpisu zadolžnice nahajala v duševni stiski in depresivnem stanju, ki ga je herpes zoster še poslabšal, zato ni mogla razumeti svojega ravnanja. Na to, da je ravnala brez svoje volje, naj bi kazalo tudi to, da ji je odvetnik odsvetoval sklenitev pravnega posla. Če bi bila zmožna razumeti pomen svojega ravnanja, bi, kot navaja, ravnala v skladu z njegovimi nasveti. Pritožnica tudi zatrjuje, da je bilo znano, da je že pred leti bolehala za manično depresivnimi stanji in se zato zdravila pri prof. C. C., kar naj bi po mnenju pritožnice potrjevalo navedbe dr. Č. o duševni stiski kot obliki duševne prizadetosti, ki naj bi se ponovila ob napadu bolezni herpes zoster. Pritožnica zato ocenjuje, da je bila ob podpisu zadolžnice voljno nesposobna in s tem poslovno nesposobna. Po njenem mnenju je nesporno, da teorija in sodna praksa posel, ki ga je sklenila poslovno nesposobna oseba, štejeta za ničnega.

Sodišča naj bi ji s tem, ko njene voljne nesposobnosti oziroma poslovne nesposobnosti niso upoštevala in so razsodila drugače, kot običajno razsojajo v primerih sklepanja pravnih poslov voljno nesposobnih oziroma poslovno nesposobnih oseb, kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Taka odločitev po navedbah pritožnice predstavlja tudi napačno uporabo prava, kar naj bi pomenilo kršitev pravice do pravne varnosti in s tem kršitev načela pravne države (2. člen Ustave). Zaradi posega na pritožničino premoženjsko področje pa naj bi ji sodišča kršila tudi pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). S tem, ko sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo toženke, naj bi ji kršilo tudi načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj sodišče po prepričanju pritožnice brez zaslišanja toženke ni moglo izvesti kontradiktornega postopka in primerjati dokazov. Vse to naj bi po zatrjevanju pritožnice vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem do kršitve načela pravne države (2. člen Ustave).

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami in sklepom kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi in sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam in sklepu ni mogoče očitati.

4.V zvezi z očitkom pritožnice o njeni manični depresiji in njeni voljni nesposobnosti kot posledici te depresije Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnica glede tega očitka ni izčrpala rednih pravnih sredstev, zato ga pred Ustavnim sodiščem ni mogoče obravnavati.

5.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica, v tej odločbi ne prihaja v poštev.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami in sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić.

dr. Lojze Ude