Jedro

Tožena stranka tožniku plače in regresa za letni dopust za vtoževano obdobje ni izplačala, zato mu je dolžna plačati vtoževane zneske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih plač in nadomestil plač za mesece junij, avgust, oktober, november in december 2007 ter januar 2008 izplačati znesek v višini 3.183,21 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih, v izreku navedenih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter na navedene zneske plačati pripadajoče davke in prispevke, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek za plačilo 187,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede zahtevka v bruto višini, zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2007 obračunati bruto znesek 617,59 EUR, po odvodu davkov, ki se plačujejo od bruto zneska, pa je dolžna tožeči stranki izplačati neto znesek 500,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka iz naslova povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela za mesec avgust in september 2007 izplačati skupno 40,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20,40 EUR od 19. 9. 2007 dalje do plačila in od zneska 20,40 EUR od 19. 10. 2007 dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 37,10 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožniku ni dolžna ničesar, še najmanj pa 5.472,72 EUR. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil nobenega verodostojnega papirja ali dokaza, ki bi dokazoval dolgovani znesek v višini 5.472,72 EUR. Glede na to predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo zavrže v celoti kot neutemeljeno in neresnično, vse stroške tega postopka pa naloži v breme tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah smiselno uveljavljenega pritožbenega razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo neizplačanih plač za junij, avgust, oktober, november in december 2007 ter januar 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto zneskov te plače. Poleg tega je vtoževal tudi izplačilo regresa za letni dopust za leto 2007, po predhodnem odvodu davka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od pripadajočega neto zneska regresa in povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za avgust in september 2007, v skupnem znesku 40,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in pričo A.A. ter vpogledalo v vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 12. 2004 do 11. 1. 2008, da mu tožena stranka plače za vtoževano obdobje (junij, avgust, oktober, november in december 2007 ter januar 2008) ni izplačala, da je bila med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju dogovorjena plača po urni postavki v višini 3,13 EUR (ki jo je tožnik v letu 2007 tudi prejemal v mesecih, ko mu je bila plača izplačevana), da je tožnik za junij, november in december 2007 ter januar 2008 vtoževal le izplačilo rednih ur v okviru delovnega koledarja, za avgust in oktober 2007 pa plačo glede na evidenco, ki jo je vodil tožnik oziroma kot izhaja iz delovodnikov. Sodišče prve stopnje tožniku plače za avgust in oktober 2007 po njegovi evidenci ni priznalo v celoti. Za avgust 2007 mu je prisodilo plačo, upoštevaje podatke o številu ur, ki jih je tožnik opravil na objektu ... v obsegu 267 opravljenih ur (A5), medtem ko mu je za oktober 2007 prisodilo plačo le za 184 opravljenih rednih ur dela (tožnik ni dokazal, da je v oktobru 2007 opravil večje število delovnih ur). V zvezi s številom opravljenih ur dela v avgustu 2007 je sicer tožena stranka vložila v spis svojo, ročno vodeno evidenco, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovitev o številu opravljenih delovnih ur za navedeni mesec oprlo na evidenco družbe A (A5). Poleg tega tožena stranka ni predložila niti dokazov o tem, da bi tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo (kot je to zatrjevala v postopku), čeprav je bila že na podlagi določb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi te evidence, kot tudi evidence v zvezi s plačilom regresa za letni dopust tožnika. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala niti regresa za letni dopust za leto 2007, mu ga je utemeljeno prisodilo v vtoževani višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti dalje do plačila.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti, ker zanj ni predložil ustreznih dokazov. Tožnik je utemeljenost svoje terjatve do tožene stranke dokazoval z listinsko dokumentacijo, ki jo je vložil v spis (A1-A8), poleg tega pa je predlagal sodišču tudi svoje zaslišanje. Tožena stranka je v zvezi z zatrjevanjem, da tožnikove terjatve, ki jih vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne obstajajo, vložila v spis le evidenco opravljenih ur dela za tožnika za obdobje julij 2007 november 2007 ter v zvezi s tem predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, razen zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ter ob upoštevanju dejstva, da je bila tožena stranka na podlagi že omenjenega Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžna voditi evidence tudi v zvezi s terjatvami, ki jih tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, utemeljeno zaključilo, da je tožnik svoje terjatve, ki jih je v tem sporu vtoževal, uspel dokazati po temelju in po višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo zato, ker kljub sklepu opr. št. I Pd 724/2009 z dne 16. 4. 2012 o založitvi predujma za stroške tolmača (zakoniti zastopnik tožene stranke ni govoril slovensko), tega predujma ni založil. Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.