Jedro

Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine, npr. za gospodinjske predmete, pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj, št. 363-9/01-71 04058 z dne 15. 12. 2015 se odpravi, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 704,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo A.A., B.B. in C.C. za denacionalizacijo premoženja, ki jim je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega sodišča na Ptuju, št. I 48/49 z dne 25. 3. 1949. Citirana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 30/2013-9 z dne 20. 1. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ sledil navodilom in napotilom, ki izhajajo iz obrazložitve citirane sodbe, pregledal celotno spisno dokumentacijo, proučil navedbe zavezane stranke, pooblaščenca vlagateljev in predložene listine ter ugotovil, da naj bi upravičenci imeli možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, to je Republike Avstrije po Finančni izravnalni pogodbi z dne 27. 11. 1961 in zato po določbah drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne štejejo v smislu tega zakona za upravičence.

2. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena mirovna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o obravnavni škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – finančna in izravnalna pogodba (FIP) v skladu s katero so kot možni upravičenci do odškodnine tudi avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 do 1945. Za izvedbo citirane pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancem (UVEG). V skladu s FIP in prej navedenima izvedbenima predpisoma, je odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije v FIP navedeni kategoriji oseb določalo stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960 ter avstrijsko ali nemško državljanstvo ali pripadnost nemški narodnosti na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961. Upravičenci so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji ter na dan podpisa FIP tudi avstrijsko državljanstvo (avstrijsko državljanstvo so pridobili dne 8. 3. 1955). Glede na navedeno so upravičenci izpolnjevali pogoje tako glede državljanstva in glede prebivališča na določen datum po določbah FIP in UVEG za pridobitev odškodnine od tuje države, zato jih ni mogoče šteti za upravičence v smislu ZDen. V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, ki naj bi dokazovalo, da denarne odškodnine v Avstriji niso prejeli, upravni organ ugotavlja, da gre za potrdilo o tujem pravu in da nanj upravni organ ni vezan. Avstrijsko ministrstvo je namreč svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

3. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da FIP predstavlja pravno podlago za možnost odškodovanja od tuje države in po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, iz točke C priloge 1 pa je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Na podlagi listin in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku izhaja tudi, da so se imenovani že pred 4. 12. 1948 nahajali v tujini, saj so ob osvoboditvi skupaj z očetom pobegnili v Avstrijo in tudi Nemčijo, kar dokazuje dopis pooblaščenca z dne 16. 7. 2015, da ne morejo predložiti dokazila o bivališču imenovanih na dan 1. 1. 1960 zaradi pogostih selitev iz Nemčije v Avstrijo, na podlagi česar je upravni organ z veliko verjetnostjo zaključil, da so leta 1960 imeli stalno prebivališče v tujini, Avstriji in (ali) Nemčiji. V tujini tožeče stranke še vedno živijo. Ugotavlja tudi, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da v last FLRJ preide in postane splošno ljudsko premoženje vse premoženje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki je v območju FLRJ ter vse premoženje oseb nemške narodnosti, ne glede na državljanstvo, z izjemo tistih oseb nemške narodnosti, ki so se borili v partizanskih vrstah ali kot vojaki sodelovali v narodnoosvobodilni borbi ali aktivno sodelovati v NOB, ali so bili pred vojno asimilirani kot Hrvati, Slovenci ali Srbi, pa med vojno niso prestopili h "Kulturbundu" in tudi niso nastopali kot člani nemške narodnostne skupine, ali so pred okupacijo odklonili, da bi se izjavili za pripadnike nemške narodnostni skupini ali pa so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedle sovražno in niso bili okupatorjevi pomagači. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v tem zakonu, ki je nadomestil Odlok ANOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, to je premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, kar pomeni, da premoženje, ki je bilo odvzeto na njegovi podlagi spada v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bilo imenovanim premoženje podržavljeno v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni in da jim je pri tem nastala tako imenovana premoženjska škoda (v smislu 1. člena FIP), ter da je bilo ugotovljeno, da gre za škodo, ki je nastala na območju pregona oziroma škodo, ki je nastala na območju na katerem so stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubili (v smislu tretjega odstavka B točke priloge 1 k FIP), je bil sprejet zaključek, da je upravičence A.A., B.B. in C.C. šteti za pregnance, ki jim je zaradi posledic druge svetovne vojne nastala tako imenovana pregnanska škoda - premoženjska škoda, ki je nastala zaradi izgube premoženja na ozemlju, s katerega so bili pregnani (iz C točke priloge 1 FIP je razvidno, da so bile med pregnanci izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ), s čimer so izpolnjevali pogoje po določbah FIP za pridobitev odškodnine od tuje države. Pri tem je bistveno samo to, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen, in določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile pri tem izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih nekdanja Jugoslavija ni sodelovala, na kar opozarjata pritožnika. O tem se je izrekla že večkrat tudi upravno sodna praksa (npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014), zato pritožbeni organ ta ugovor zavrača kot neutemeljen. Kot neutemeljen je zavrnil tudi pritožbeni ugovor glede nepravilne presoje uradnega potrdila Zveznega ministrstva za finance iz katerega izhaja, da imenovani za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine niti do nje niso bili upravičeni. Priloženo potrdilo je kot dokaz v skladu z načelom proste presoje dokazov, kot vsi ostali predloženi dokazi, podvrženo prosti dokazni oceni upravnega organa in lahko upravni organ veže zgolj s prepričljivostjo v njem navedenih stališč. Vendar pa je vsebina navedenega potrdila zgolj pravno stališče, da bivši lastniki po avstrijski zakonodaji niso bili upravičeni do nikakršne odškodnine, tako stališče pa slovenskega upravnega organa, ki odloča o postopku denacionalizacije, v ničemer ne zavezuje, ker mora sam interpretirati pravne podlage, ki lahko pomenijo izključitev iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Zato navedeno potrdilo ni možno šteti za potrdilo v smislu 171. člena ZUP. V zvezi z vrsto odškodnine, ki se jo tuja država odloči izplačevati, pa se je izrekla tudi že upravno sodna praksa in sicer, da ni pomembno za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnino in tudi ne kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je le, da je imel podržavljenec v tuji državi na volji pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Zato je ta ugovor kot neutemeljen zavrnila.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravila postopka. Ugovarja dejstvu, da je bila FIP pravna podlaga za izplačilo odškodnin posameznikom. Navaja, da je FIP kot dvostranska mednarodna pogodba zavezovala samo državi pogodbenici in imela učinek samo med pogodbenimi strankami in ni pozitivno pravo, ki je omogočalo posameznikom izplačilo odškodnin za nastalo škodo. V pogodbi navedeni kriteriji, kaj je pravno priznana škoda, kot tudi to kdo so upravičenci do povračila škode, so določali samo pogodbeno zavezo ZR Nemčije proti Republiki Avstriji in ti kriteriji ne morejo služiti organom, ki odločajo o denacionalizaciji pri reševanju predhodnega vprašanja - obstoja okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen. Iz predloženega potrdila namreč izhaja, da upravičenci niso prejeli odškodnine, pa tudi to, da do nje niso bili upravičeni. Zato predloženo potrdilo ni potrdilo o tujem pravu kot to zmotno zaključuje organ, temveč dokaz, da Republika Avstrija o tem komu je izplačala odškodnino vodi evidence in citirano potrdilo pristojnega avstrijskega državnega organa v Republiki Avstriji velja za javno listino. Zato navedeno potrdilo v smislu prvega odstavka 164. člena ZUP predstavlja javno listino in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Ker je organ predloženo potrdilo zmotno upošteval kot potrdilo o tujem pravu in ne kot dokaz, je zmotno ugotovil dejansko stanje in v posledici navedenega napačno uporabil materialno pravo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

6. Slovenski državni holding d.d. (prej Slovenska odškodnina družba d.d.) v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 210/2016 z dne 12. 10. 2016 tako, da je tožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi upravnega organa, da tožeča stranka skladno z drugim odstavkom 10. člena ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije in sicer na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija Sodišče je tudi navedlo, da za presojo v obravnavanem primeru zadošča že ugotovitev, da je tožeča stranka spadala v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določeni v prilogi 1 FIP. Po mnenju sodišča organi odločanja v postopku denacionalizacije niso bili dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi ji šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom št. X Ips 370/2016 z dne 1. 2. 2017 revizijo tožeče stranke zoper navedeno sodbo zavrglo.

10. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/17-15 z dne 12. 12. 2017 ustavni pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo citirano sodbo tega sodišča ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V obrazložitvi se je sklicevalo na svojo odločitev v enakem ustavno pravnem primeru v odločbi, št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevane le tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega odškodovanja za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila) mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele ureditev (tudi) odškodnin oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, če tudi bi jo uveljavljala.

11. Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

12. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

13. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

14. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imele tožeče stranke na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

15. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

16. Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

17. Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

18. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017).

19. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po v času vložitve tožbe veljavnem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 EUR, k čemer je prištelo še 62,70 EUR za DDV, skupaj torej 347,80 EUR. Razen tega je tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, ki jo je glede na odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up-282/17-15 z dne 12. 12. 2017 upravičeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Sodišče ji je odmerilo nagrado za revizijo v priglašeni višini 286,88 EUR, povečano za 2 % materialne stroške v višini 5,73 EUR in 64,37 EUR za DDV. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki tako priznalo stroške v skupni višini 704,68 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.