Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in se razsodi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. K. 1.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 15.5.2000 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 139.964 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 15.5.2000 ter 106.004 SIT z enakimi obrestmi od 6.7.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku do 3.400.000 SIT, to je za 1.900.000 SIT s pripadki in za zamudne obresti od 1.500.000 SIT za čas od 26.1.1997 do 14.5.2000 se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 12.000 SIT stroškov pritožbenega postopka in 102.000 SIT stroškov revizijskega postopka.

2. Revizija tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.700.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.1.1997 dalje do plačila in mu povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da si je tožnik dne 8.11.1994 poškodoval levo roko, ko je padel v šoli na mokrih tleh. Šola je odškodninsko odgovorna, odgovornost pa je imela zavarovano pri toženi stranki. Tožniku je priznalo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 SIT.

Višja zahtevka za ti dve obliki nepremoženjske škode je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za strah. Priznalo je zamudne obresti od izteka 14 dnevnega roka od zahtevka, poslanega zavarovalnici.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama: pritožbi tožeče stranke tako, da je zvišalo znesek prisojene odškodnine na 2.400.000 SIT, pritožbi tožene pa tako, da je določilo začetek teka zamudnih obresti od dneva sodbe prve stopnje dalje. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zvišalo je odškodninski postavki za telesne bolečine na 1.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.200.000 SIT, priznalo pa je tudi odškodnino za strah v znesku 200.000 SIT.

Zoper to sodbo vlagata revizijo obe stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu za znesek 1.000.000 SIT glavnice in za zamudne obresti od zneska 2.400.000 SIT za čas od 26.1.1997 do 14.5.2000, tožena stranka pa za 1.100.000 SIT, pri čemer deloma izpodbija odškodnini za telesne in duševne bolečine, v celoti pa za strah.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožene stranke je deloma utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni dovoljena.

Ugotovljeno je, da se je tožnik poškodoval pri padcu na mokrih tleh in da je šola odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je pri tem nastala, za šolo pa na podlagi zavarovanja odgovornosti odgovarja tožena stranka. Diagnoza poškodbe je bila: popustitev v odmaknjeni rastni zoni leve koželjnice, kar je ekvivalent zlomu, neznaten ugrezninski zlom leve lunice, ohlapnost levega zapestja, odmrtje leve lunice brez zagnojitve in popoškodbena začetna sprijenostna sprememba v levem zapestju. Tožnik je prestal eno uro hudih bolečin, en teden srednjih, dva tedna stalnih lahkih, štiri tedne pogostih lahkih, eno leto in pol občasnih lahkih bolečin pri spremembi vremena in občasne lahke bolečine na nekaj dni, posebno ob spremembah vremena, trajno. Nastopila je trajna lahka psihična bolečina zaradi občutka manjše sposobnosti za delo in šport. Tožnik je pretrpel lahek nenaden strah za pol ure in po mnenju izvedenca lahek sekundaren strah za uspeh zdravljenja dve leti po poškodbi. Dve leti so bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 20 odstotkov, trajno pa so zmanjšane za 5 odstotkov.

Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 700.000 SIT. Tožena stranka v reviziji soglaša s takšno odškodnino za telesne bolečine.

Tožnik je prestal povsem kratkotrajne hude bolečine in sorazmerno kratkotrajne srednje in lahke bolečine. Tudi občasne bodoče bolečine je izvedenec ocenil kot lahke. Nevšečnosti med zdravljenjem niso bile hude. Glede na to je odškodnina, ki je bila tožniku priznana na prvi stopnji, primerna in višja odškodnina, kakršno je prisodilo pritožbeno sodišče, ni utemeljena. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji tožene stranke ugodilo.

Odškodnina za strah ni utemeljena. Tožnik je prestal le lahek kratkotrajen primarni strah. Po padcu, ki sam po sebi ni kakšen posebno strah vzbujajoč dogodek, ni bil tožnik izpostavljen nobeni nadaljnji nevarnosti. Vzrok za strah je bil edinole nastop bolečine. Objektivne podlage za kakšen nadaljnji primarni strah ni bilo. Strah za uspeh zdravljenja glede na naravo poškodbe in glede na zdravljenje brez zapletov ni dosegel tiste intenzivnosti, ki bi opravičevala denarno odškodnino za to obliko škode. Blag strah, ali bolje rečeno zaskrbljenost, v takih okoliščinah ne predstavlja pravno priznane podlage za odškodnino. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna in je revizija tožene stranke v tem pogledu utemeljena.

Delno je utemeljena revizija tožene stranke tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je desničar, poškodoval si je levico. To pomeni, da v vseh osnovnih dejavnostih, ki jih človek opravlja z dominantno roko, ni bil prizadet. Njegove sposobnosti so bile začasno omejene zgolj pri nekaterih zahtevnejših opravilih z levico. Trajno pa je zmanjšano sposoben le pri nekaterih ekstremnih dejavnostih, kot so borilni športi in športi z žogo, v katerih je treba uporabljati obe roki. Vendar ostane tožniku možnost ukvarjanja s številnimi drugimi športi, v katerih leve roke ni treba skrajno obremenjevati. Delno, vendar v manjšem obsegu je tožnik omejen tudi pri nekaterih drugih dejavnostih, v celoti vzeto pa njegove življenjske aktivnosti niso bistveno okrnjene. Glede na to je odškodnina za to obliko škode, ki je bila prisojena na prvi in še bolj na pritožbeni stopnji, previsoka. Odškodnina, ki po presoji revizijskega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. in 203. členu ZOR, znaša 800.000 SIT. Pri tem sodišče upošteva načelo individualizacije, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je podlaga za višjo odškodnino zlasti tožnikova mladost in dokazana aktivnost na športnem področju. Upoštevati pa je treba tudi objektivne okoliščine, to je majhno stopnjo telesne prizadetosti, ki je omejena le na del funkcije levega zapestja, medtem ko je v ostalem tožnikova sposobnost za vse telesne in duševne aktivnosti povsem neokrnjena.

O reviziji tožene stranke je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi glavnice v znesku 1.000.000 SIT in zaradi zamudnih obresti od zneska 2.400.000 SIT za čas od 26.1.1997 do 14.5.2000, kar po njenem izračunu znese 2.544.727 SIT. V premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ugotovitev vrednosti spornega predmeta pa ureja 39. člen ZPP in sicer tako, da je tedaj, ko je za pristojnost, pravico do revizije in v drugih primerih, določenih v zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, treba vzeti kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V obravnavani zadevi tožeča stranka obresti vseskozi uveljavlja kot stranski zahtevek, kot pripadek glavnemu zahtevku. Tak zahtevek ni bil spremenjen. Tožbo je mogoče spremeniti le do konca glavne obravnave. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (184. člen ZPP). Kapitalizacija obresti in uveljavljanje tako izračunanega zneska kot glavne terjatve pomeni spremembo tožbe, če so se dotlej obresti uveljavljale kot stranska terjatev. Tožeča stranka kapitaliziranih obresti ni uveljavljala do konca glavne obravnave. Zato ne more v revizijskem postopku samostojno uveljavljati obresti kot glavno terjatev. Uveljavlja jo lahko samo kot pripadek glavne terjatve, tako kot je bilo to v dosedanjem postopku. V obravnavani zadevi to pomeni, da predstavlja vrednost izpobijanega dela pravnomočne sodbe 1.000.000 SIT, za kolikor je bila na drugi stopnji potrjena zavrnitev glavničnega zahtevka. Tako pravilno navaja vrednost spornega predmeta za glavnico na revizijski stopnji tudi tožeča stranka. Znesek 1.000.000 SIT pa ne zadostuje za dovoljenost revizije; ta je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega ta znesek (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker torej vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede glavnice ne izpolnjuje zahtev za dovoljenost revizije, vrednosti obrestne terjatve kot stranskega zahtevka pa ni mogoče upoštevati kot predpostavke za dovoljenost revizije, revizija tožeče stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Z revizijsko sodbo je sprememenjena odločitev o tožbenem zahtevku. Uspeh tožeče stranke je zdaj 44-odstoten, uspeh tožene stranke pa 56-odstoten. V tem sorazmerju so priznani stroški vsake od strank, le stroški za izvedenca so priznani tožeči stranki v celoti (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni in revizijski stroški so toženi stranki priznani glede na uspeh na treh stopnjah sojenja (drugi odstvek 165. člena ZPP). Tožena stranka je na pritožbeni stopnji uspela glede na revizijsko odločitev z 200.000 SIT in ji pripada povračilo stroška za takso od te vrednosti, na revizijski stopnji pa je uspela z 900.000 SIT in ji pripadajo odvetniški in taksni stroški od tega zneska.