Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je toženka tožniku ponudila poravnavo, ki je tožnik ni sprejel, kar priznava tudi sam. Če ni poravnave, pa ni utemeljen tožnikov zahtevek, ki temelji na dejstvu, da je tožena stranka ponujala odškodnino z upoštevanjem 25 % sokrivde tožnika in je zato od priznane odškodnine odbila 1,722.177 tolarjev. To so bila pogajanja, ki jih tožnik ni sprejel, zato njihova vsebina ne veže niti toženke, niti tožnika.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica (v nadaljevanju: toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) odškodnino za škodo, ki jo je trpel zaradi poškodbe pri delu 30. 4. 1994, ko si je pri delodajalcu A. hudo poškodoval levo roko. Ugotovilo je, da bilo podjetje v celoti odgovorno in je imelo zavarovano odgovornost pri toženki. Iz naslova nepremoženjske škode mu je prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3,500.000 tolarjev, za strah 500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6,000.000 tolarjev in zaradi skaženosti 800.000 tolarjev, skupaj torej 10,800.000 tolarjev. Poleg tega mu je prisodilo in naslova premoženjske škode še 4.340 tolarjev. Od skupne odškodnine 10,804.340 tolarjev je nato odštelo delno plačilo odškodnine 5,251.523 tolarjev dne 19. 12. 1995, ki jo je na zahtevo toženka valoriziralo na 10,009.756 tolarjev, tako da mu je prisodilo razliko 794.583 tolarjev, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo za del tožbenega zahtevka, tako da je razveljavilo prvo sodbo za del zavrnjenega tožbenega zahtevka v znesku 2,654.110 SIT oziroma 11.075,40 €.

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka in ga ponovno zavrnilo.

4. Tožnik se je spet pritožil, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

5. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in prisoditev vse zahtevane odškodnine, ki predstavlja zadržani znesek neizplačanega 25 % deleža zaradi zatrjevane tožnikove sokrivde, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Najprej navaja, da je revizija dovoljena, ker presega revizijski prag, poleg tega Vrhovno sodišče v podobni zadevi še ni odločalo. Razlaga, da gre za pravilno uporabo tretjega odstavka 919. člena ZOR in za bistveno odstopanje od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pojasnjuje, da je v pravdnem postopku dokazal, da ni sokriv za nesrečo pri delu in da je upravičen do plačila valoriziranega zadržanega zneska iz tega naslova. Napada razlago prvega sodišča, ki se v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve sodbe, sklicuje na 1089. člen ZOR, ker se ta člen nanaša na sklenjeno poravnavo, ne pa poravnavo, ki ni bila sklenjena ter navaja dve sodbi sodišča prve stopnje v drugih zadevah. Opisuje, kako je 4. 11. 1996 postavil tožbeni zahtevek za plačilo 3,142.648 tolarjev in opredelil zneske za posamezne vrste in oblike škode. Še pred izdajo sodbe pa je v skladu z mnenjem izvedenca G. B. v pripravljalnem spisu 4. 4. 2005 navedel, da je toženka v obvestilu z dne 9. 11. 1995 specificirala odškodnino, ki bi jo priznala, in oštela 25 % zaradi tožnikove sokrivde, kar bi zneslo 1,7212.177 tolarjev. Ta znesek je valoriziral in „postavil modificirani tožbeni zahtevek za plačilo 3,444.354 tolarjev s pripadki.” Nato je 15. 4. 2005 „specificiral višino zneskov za posamezne oblike škode, ni pa spremenil tožbenega petita”. Za zmotno označuje stališče, da med pravdo ni priznaval, da bi s toženko dosegla sporazum o višini odškodnine, saj je vseskozi navajal, da znaša četrtinski delež zadržanega plačila 1,722.177 tolarjev. Samo s sokrivdo se ni strinjal, zato ni podpisal ponujene poravnave. Graja sodišče prve stopnje, ki je v tretjem odstavku na 4. strani sodbe navedlo, da je odločitev v ponovljenem sojenju odvisna od odgovora na vprašanje, ali ima toženec pravico zahtevati izpolnitev preostalega zneska, glede katerega sta bili pravdni stranki pred vložitvijo tožbe v pogajanjih. Trdi, da se pravdni stranki pred pravdo nista pogajali glede zavrnitve 25 % odškodnine zaradi tožnikove sokrivde. Graja tudi zapis, da je tožeča stranka v dopisu izpostavila, da je na ponudbo vezana 15 dni. Dodaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na 37. člen ZOR v zvezi z rokom za sprejem ponudbe, po katerem ponujena poravnava toženke ne bi več vezala. Uporaba tretjega odstavka 919. člena ZOR po njegovem ni pravilna, ker tožnik ni nikoli zahteval ne predujma, ne nespornega dela odškodnine. Na koncu sodišču druge stopnje očita, da je bistveno kršilo pravdni postopek, ker ni odgovorilo na pritožbeno opozorilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati višine odškodnine, ker zaradi tožnikovega zahtevka z dne 4. 4. 2005 ni imelo ustrezne pravne podlage. Pri tem mu očita tudi kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in navaja odločbe Ustavnega sodišča. 6. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Najprej je treba pojasniti določila ZPP v zvezi z vsebino tožbe. Po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati (1) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, (2) dejstva, na katera opira zahtevek, (3) dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in (4) druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Tožnik je v tožbi zahteval odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo. V zvezi z nepremoženjsko škodo je navedel posamezne oblike in zahtevane zneske, podobno je storil v zvezi s premoženjsko škodo. Kot dejstva, na katere opira zahtevek, je navajal škodni dogodek, tožnikovo telesno in duševno trpljenje ter strah in stroške v zvezi z zdravljenjem oz. mnenjem izvedenca dr. S. V svoji vlogi z dne 18. 4. 2005 (na strani 138) je uveljavljene zneske celo zvišal, zato je sodišče pravilno odločalo o odškodnini za posamezne vrste in oblike škode. Tožniku je prisodilo pravično denarno odškodnino, od katere je odštelo valorizirano delno plačilo odškodnine in v tem delu je sodba pravnomočna. To je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje v četrtem odstavku na 2. strani izpodbijane sodbe in dodatno pojasnjevanje, na kakšni podlagi je prišlo do pravnomočne sodbe ni potrebno. Zato zatrjevanih bistvenih kršitev ZPP pred sodiščem druge stopnje ni.

9. Res je tožnik s svojo vlogo 4. 4. 2005 »postavil modificirani tožbeni zahtevek« in če bi uporabljal izraze, ki jih vsebuje ZPP, bi v skladu s 181. členom ZPP rekli, da je spremenil tožbeni zahtevek, ker ga je zvišal, poleg tega pa začel uveljavljati še dodatna dejstva, s čimer je poleg odškodninske podlage začel uveljavljati še novo podlago. To je opravičeval z uskladitvijo z mnenjem izvedenca G. B. (najbrž pravilno Zavoda za varstvo pri delu d.d.) in sodišče je to spremembo očitno dovolilo. Ker pa v prvem sojenju ni dovolj pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi na novi zatrjevani podlagi, je bilo potrebno novo sojenje.

10. V ponovljenem sojenju sta sodišči prve in druge stopnje izčrpno razložili, zakaj je treba tožbeni zahtevek, ki temelji na valoriziranem znesku zaradi tožnikove soodgovornosti zavrniti. Pravilno sta uporabili pravila Zakona obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(4). Ker sta se pravdni stranki pred vložitvijo tožbe pogajali o plačilu odškodnine brez posredovanja sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je za odločitev o še spornem tožbenem zahtevku pomembno, ali sta dosegli poravnavo. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila 1089. – 1099 člena ZOR, ki ureja poravnavo. Ker tudi za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah in ker je tožena stranka ponudila poravnavo, je tudi sklicevanje o časovni vezanost na to ponudbo po 37. členu ZOR pravilno. Pri tem ni odločilno, če je sodišče prve stopnje v zadnjem stavku na koncu četrtega odstavka na 4 strani, potem ko je obširno pojasnilo, kakšno poravnavo je ponudila toženka, zmotno zapisalo črko „č” namesto „n”, kajti vsak povprečno razumen človek lahko ugotovi, da gre za pisno napako in da je tožena stranka tista, ki je v dopisu izpostavila, da je na ponudbo vezana 15 dni in je v okviru tega roka pričakovala odgovor nasprotne stranke.

11. Ker sta sodišči torej zaključili, da do poravnave ni prišlo, kar priznava tudi tožnik, ni prišlo do sklenitve pogodbe in ni mogoče uporabiti določil o razlagi pogodb, na katere se sklicuje tožnik.

12. Sodišči sta pravilno navedli, da je toženka tožniku ponudila poravnavo, ki je tožnik ni sprejel, kar priznava tudi sam. Raziskovanje, ali bi jo sprejel, če zavarovalnica ne bi uveljavljala 25 % sokrivde in ali sta se stranki o tem pogajali, je brez pomena. Njegova trditev v reviziji, češ da je vseskozi priznaval višino škode, kot jo je v poravnavi navedla toženka, ni resnična, ker je vložil pravo odškodninsko tožbo, v kateri je utemeljeval škodo in zahteval določene denarne zneske. Poleg tega tudi ni pravno odločilna, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da do poravnave ni prišlo. Če ni poravnave, pa ni utemeljen tožnikov zahtevek, ki temelji na dejstvu, da je tožena stranka ponujala odškodnino z upoštevanjem 25 % sokrivde tožnika in je zato od priznane odškodnine odbila 1,722.177 tolarjev. To so bila pogajanja, ki jih tožnik ni sprejel, zato njihova vsebina ne veže niti toženke, niti tožnika.

13. Določila člena 919. člena ZOR so pravilno uporabljena, saj je obveznost zavarovalnice, da izplača odškodnino najkasneje v 14 dneh od nastanka zavarovalnega primera oziroma od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Če znesek odgovornosti zavarovalnice ni ugotovljen, pa mora upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem. Tožnik je na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek, torej je zahteval njeno izplačilo in zavarovalnica je plačala tisto, ker se ji je zdelo utemeljeno, torej je bilo med strankama nesporno.

14. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo po 378. členu ZPP, o zahtevi za povrnitev stroškov v zvezi z revizijskim postopkom pa je odločilo v skladu s 165. členom ter prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora sam kriti stroške v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007