Jedro

Upravni organ je sicer tožnika z dopisom seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu omogočil, da se o navedenih dejstvih pisno izjavi, vendar pa je po prejemu tožnikove izjave izvajal še nadaljnje dokaze in je torej dopolnjeval dokazni postopek na način, da je dodatno pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišča ter vpogledal v odločbo o dovolitvi priglašenih del, na kar vse je tudi oprl svojo odločitev, stranki postopka pa predhodno ni dal možnosti, da se o navedenih listinah izjavi. Z navedenim ravnanjem pa je tožniku odvzel možnost, da bi se z navedenimi dokazi seznanil in se do njih opredelil.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Murska Sobota št. 351-1492/2020-9 (0312) z dne 25. 1. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Iz izpodbijane odločbe

1.Upravna enota Murska Sobota je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku, kot investitorju nedovoljenega posega v prostor, odmerja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 8.214,34 EUR zaradi nelegalne gradnje enoetažne gostinske stavbe z nadstreškom tlorisne velikosti 120,26 m2 bruto etažne površine, na zemljišču parc. št. 2669, k. o. ..., katero je izvedel brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Zavezanec mora nadomestilo poravnati v 12 zaporednih mesečnih obrokih na način, določen v 2. točki izreka odločbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje te odločbe ni bilo (3. točka izreka odločbe).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je iz pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota št. 06122-556/2018/11 z dne 18. 4. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-90/2018-2 z dne 2. 7. 2018 in sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, II U 235/2018-12 z dne 17. 9. 2020, razvidno, da je tožnik izvedel nelegalno gradnjo etažne gostinske stavbe z nadstreškom tlorisne velikosti 120,26 m2 bruto etažne površine, na zemljišču parc. št. 2669, k. o. ...

3.Upravni organ je izračunal višino nadomestila po formuli VN = SDU x VT, pri čemer je SDU =((T1+T2+T3) x F1 x F2 x F3 x F4 x F5 x F6 x F7) x dFx, vrednost točke pa znaša 8,00 EUR.

4.Z ugotovljenimi dejstvi upravnega organa, ki se nanašajo na posamezne značilnosti območja, kjer je bila izvedena nedovoljena gradnja, je prvostopenjski organ seznanil tožnika, ki je po podaljšanju roka za odgovor 12. 1. 2021 podal pisno izjavo. V izjavi je tožnik, poleg očitka kršitve materialnih predpisov, nasprotoval postavkam, ki jih je upravni organ ovrednotil kot T1 = 160 točk (ostala kmetijska zemljišča, kjer gradnja gostinskih objektov ni dopustna), T3 = 80 točk (zemljišče leži v naravni vrednoti Mura - loka 1 in Mura - reka 1), F1 = 1 (objekt je novogradnja), F3 = 1,097 (koren 120,26 m2/100, bruto etažna površina, 120,26 m2), F5 = 1 (manj zahteven objekt) in dFa = 2 (nelegalna gradnja).

5.V zvezi s spornima postavkama T1 in T3 se je upravni organ skliceval na potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine Beltinci št. 3506-25/2021-2 z dne 21. 1. 2021, iz katerega izhaja, da je zemljišče parc. št. 2669, k. o. ..., po osnovni namenski rabi drugo kmetijsko zemljišče, kar potrjuje, da je pri izračunu T1 = 160 točk upravni organ pravilno upošteval določilo 1. točke prvega odstavka 5. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/2003, 79/2009, 6/2014, v nadaljevanju: Uredbe), ker gre za nezazidljivo zemljišče, kjer v skladu z določili Odloka o sprejetju prostorsko ureditvenih pogojih (PUP) za območje Občine Beltinci na kmetijskem zemljišču gradnja gostinske stavbe z nadstreškom ni dopustna. Iz citiranega potrdila tudi izhaja, da navedeno zemljišče v pretežnem delu leži na območju naravne vrednote Mura - loka 1 (identifikacijska št. ...) in v manjšem delu na območju naravne vrednote Mura - reka 1 (identifikacijska št. ...) ter da sta obe naravni vrednoti državnega pomena, kar je določeno v Prilogi 1 "Seznam naravnih vrednot in njihova razvrstitev na vrednote državnega in lokalnega pomena" Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Upravni organ je zato upošteval določilo b) alineje 5. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe (T3 = 80 točk), saj gre za naravno vrednoto državnega pomena in ne (zgolj) lokalnega pomena, kot je navajal pooblaščenec tožnika.

6.Po vpogledu v zadevo št. 351-1032/97 je upravni organ nadalje ugotovil, da je bila investitorju A. A. izdana odločba o dovolitvi priglašenih del št. 351-1032/97-4 z dne 2. 7. 1997, za postavitev treh lesenih lop, na zemljišču parc. št. 2669, k. o. ..., za čas treh mesecev (od 2. 7. 1997 do 2. 10. 1997) in jih je moral investitor po preteku roka odstraniti na lastne stroške. Ker so bile predmetne lope v letu 1999 nelegalne in tudi ne ustrezajo gabaritom objekta, ki je predmet odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ni možno upoštevati faktorja (F1) 0,6. V konkretnem primeru gre namreč za fiksno novogradnjo na betonskih temeljih, zato organ meni, da je pravilno upošteval faktor (F1) 1 in ne 0,6, saj ne gre za rekonstrukcijo objekta, kot je navajal tožnikov pooblaščenec. Upravni organ tudi meni, da je pravilno upošteval veljavne določbe Uredbe o razvrščanju objektov, skladno s katerimi gre za manj zahtevni objekt, in da gre za nelegalno gradnjo, kjer znaša faktor (dFa) 2, kar izhaja že iz pravnomočne inšpekcijske odločbe in ustreza definiciji nelegalnega objekta po 18. točki 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ). Upravni organ posledično ni upošteval pripomb tožnika, je pa sledil njegovemu predlogu za obročno plačilo.

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. 35111-7/2021-2550-2 z dne 16. 4. 2021, skupaj z zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, zavrnilo.

8.Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ nelegalno gradnjo pravilno ovrednotil po vseh faktorjih, razen po faktorju T3, saj se predmetna lokacija nahaja tudi v območju K2, za kar je, skladno z 2. alinejo 1. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe, predpisanih 60 točk. Ker pa bi bil ob pravilnem vrednotenju faktorja T3 znesek nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora višji, kot je določen v izpodbijani odločbi, drugostopenjski organ odločbe ni spreminjal, saj bi s tem kršil načelo prepovedi reformatio in peius.

9.Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da so bili: vrsta nedovoljene gradnje (nelegalna gradnja in ne neskladna, kot navaja tožnik), obseg gradnje (gostinska stavba, skupaj z nadstreškom-ne zgolj gostinska stavba) in inšpekcijski zavezanec določeni s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, zato teh ugotovitev v postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ni več mogoče izpodbijati, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS. Glede na to, da je bil tožnik ustrezno seznanjen z izračunom, potrdilo Občine Beltinci št. 3506-25/2021-2 z dne 21. 1. 2021 pa zgolj potrjuje ugotovitve, navedene v poslanem izračunu, s pritožbo očitana kršitev načela zaslišanja stranke, po presoji drugostopenjskega organa, ni podana.

Tožbene navedbe

10.Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da se prvostopenjski organ v bistvenem delu odločbe (t. j. v zvezi z določilom 1. točke prvega odstavka 5. člena Uredbe - T1=160 točk in b) alinejo 5. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe - T3=80 točk) sklicuje na potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine Beltinci št. 3506-25/2021-2 z dne 21. 1. 2021, ki si ga je sam pridobil. O potrdilu o namenski rabi se ni mogel izjaviti, ker tožena stranka ni razpisala ustne obravnave, niti ga o tem potrdilu ni obvestila, zato je vsebina obvestila zanj presenečenje. V konkretnem primeru je tožena stranka vodila posebni ugotovitveni postopek, zato bi mu morala omogočiti, da se med drugim izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče.

11.Tožnik tudi meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila predpis, ki je podlaga za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, saj v času gradnje objekta (leta 2001) še ni veljala Uredba, ki je stopila v veljavo 19. 4. 2003. Prav tako se je inšpekcijski nadzor vršil na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in ne GZ, ki se uporablja od 1. 6. 2018. Meni, da je zato tožena stranka nepravilno oprla višino nadomestila na določbe 92. in 116. člena GZ, saj ta zakon še ni veljal v času, ko je potekal inšpekcijski nadzor.

12.Tožnik se v nadaljevanju tožbe podrobno opredeljuje do posameznih postavk glede višine nadomestila, pri čemer še izpostavlja, da ga je tožena stranka prikrajšala do pravice do izjave tudi s tem, ko ga ni seznanila z odločbo o priglasitvi del, na katero se sklicuje pri obrazložitvi faktorja F1. Znano mu je namreč zgolj, da je njegov oče zgradil tri lesene lope, na podlagi kakšnih dokumentov je gradil, pa mu ni znano, zato bi moral imeti možnost vpogleda v citirano odločbo o priglasitvi del. Prav tako se tožena stranka ni izjavila o vseh njegovih pripombah glede določitve višine nadomestila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povračilo njegovih stroškov postopka.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo

13.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe in poudarja, da je bil tožnik pred izdajo prvostopenjske odločbe seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za odločitev, in sicer z dopisom št. 351-1492/2020-3 (0312) z dne 14. 12. 2021. Na predlog njegovega pooblaščenca je bil rok za odgovor celo podaljšan za več kot 30 dni. V citiranem dopisu je jasno navedeno, da je enoetažni gostinski objekt z nadstreškom zgrajen na drugih kmetijskih zemljiščih, kjer gradnja gostinskih objektov ni dopustna, kar je upravni organ ugotovil na podlagi določil Odloka o PUP za območje Občine Beltinci, zato je določil faktor T1 160 točk. Potrdilo o namenski rabi pa si je upravni organ pridobil samo za potrditev svojih ugotovitev, da gre za gradnjo nelegalnega enoetažnega gostinskega objekta z nadstreškom na kmetijskem zemljišču, kjer tovrstna gradnja ni dopustna. V navedenem dopisu je upravni organ tožnika tudi seznanil, da predmetno zemljišče leži na območju naravne vrednote Mura - Loka 1, zato je za faktor T3 določil 80 točk. S pridobljenim potrdilom je nato upravni organ samo potrdil svoje ugotovitve, zato ne gre za novo dejstvo, o katerem tožnik ni bil seznanjen pred izdajo odločbe in posledično po mnenju tožene stranke niso bila kršena pravila upravnega postopka.

14.Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da iz inšpekcijske odločbe, na katero je upravni organ vezan, nesporno izhaja, da gre za novogradnjo in ne rekonstrukcijo objekta. Tožnik v svoji izjavi na navedeni dopis ni z ničemer dokazal, da naj bi šlo za rekonstrukcijo, celo navedel je, da so predmetni objekti pogoreli, tako da je vedel zanje in bil očitno z njimi seznanjen. Da je bil B. B. ml. (tožnik) seznanjen s postavitvijo začasnih montažnih objektov, ki jih je postavil A. A. st., pa izhaja tudi iz pravnomočne inšpekcijske odločbe. Ker so začasni objekti pogoreli, to pomeni, da jih več ni, zato je pravilna ugotovitev upravnega organa, da gre za novogradnjo in ne rekonstrukcijo. V zvezi z vprašanjem uporabe materialnega prava pa se sklicuje na stališči Upravnega sodišča RS v sodbi III U 45/2015 z dne 8. 6. 2015 in Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 149/2007 z dne 25. 8. 2010.

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba o odmeri nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora v višini 8.214,34 EUR, zaradi nelegalne gradnje enoetažne gostinske stavbe z nadstreškom tlorisne velikosti 120,26 m2 bruto etažne površine, na zemljišču parc. št. 2669, k. o. ...

17.Stopnja degradacije in uzurpacije se ugotavlja in vrednoti na podlagi značilnosti območja, kjer je nedovoljena gradnja oziroma objekt ter na podlagi značilnosti in vrste nedovoljene gradnje oziroma objekta (drugi odstavek 92. člena GZ in 2. člena Uredbe). Prvi odstavek 92. člena GZ določa, da mora investitor oziroma lastnik nedovoljenega objekta plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Če ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor oziroma lastnik objekta, mora nadomestilo plačati lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja, tretji odstavek istega člena pa določa, da oseba iz prvega odstavka tega člena plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko ugotovi, da se zahteva za izdajo dovoljenja po tem zakonu nanaša na nedovoljen objekt ali ko mu gradbeni ali drug pristojni inšpektor pošlje pravnomočno odločbo, s katero je izrečen ukrep zaradi takšne gradnje.

18.Sodišče ugotavlja, da je upravni organ, kot podlago za izračun nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, pravilno upošteval določbe Uredbe, saj je sodna praksa1 že zavzela stališče, da obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega. Določitev nadomestila za nesanirani poseg v prostor namreč ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske odločbe še vedno v nasprotju s predpisi. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka, kot podlago za izdajo odločbe, namesto GZ uporabiti ZGO-1, ki je veljal v času izdaje inšpekcijske odločbe, pa sodišče pojasnjuje, da je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila GZ, kot predpis, ki je veljal v času odločanja. Poleg tega tako 92. člen GZ kot tudi 157. člen ZGO-1 določata obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, v prehodnih določbah GZ (tretji odstavek 123. člena GZ) pa je tudi izrecno določeno, da Uredba še naprej velja kot predpis, izdan na podlagi sedmega odstavka 92. člena tega zakona.

19.Sodišče nadalje izpostavlja, da iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave), ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka in velja za vsak postopek, voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V 9. členu ZUP je jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU.2

20.Načelo zaslišanja stranke daje stranki tako tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: EKČP). Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.

21.V obravnavani zadevi je sicer upravni organ tožnika z dopisom št. 351-1492/2020-5 (0312) z dne 23. 12. 2020 seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu omogočil, da se o navedenih dejstvih pisno izjavi, vendar pa je po prejemu tožnikove izjave izvajal še nadaljnje dokaze in je torej dopolnjeval dokazni postopek na način, da je dodatno pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine Beltinci št. 3506-25/2021-2 z dne 21. 1. 2021 ter vpogledal v odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 351-1032/97-4 z dne 2. 7. 1997, na kar vse je tudi oprl svojo odločitev, stranki postopka pa predhodno ni dal možnosti, da se o navedenih listinah izjavi. Z navedenim ravnanjem pa je tožniku odvzel možnost, da bi se z navedenimi dokazi seznanil in se do njih opredelil, v posledici česar mu je bila kršena pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP.

22.Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, kar je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev, po pravilno in zakonito izpeljanem postopku pa bo moral svojo odločitev v posledici tudi ustrezno obrazložiti.

K II. točki izreka

23.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

24.Obresti od zneska stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

25.Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

Glede neizvedbe glavne obravnave

26.Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

-------------------------------

1Prim. sodba Upravnega sodišča RS III U 45/2015 z dne 8. 6. 2015 in sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 149/2007 z dne 25. 8. 2010.

2Prim. sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 2/2019 z dne 12. 8. 2021, II U 296/2021 z dne 3. 11. 2021, II U 84/2020 z dne 26. 1. 2022 in druge.

3Komentar ZUP, 2004, stran 86.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve; tako tudi sodbi Upravnega sodišča II U 35/2020-11 z dne 1. 2. 2023 in II U 84/2020-22 z dne 26. 1. 2022 idr.

5Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. Tako tudi sodbe Upravnega sodišča RS II U 73/2023 z dne 18. 6. 2024, II U 337/2021-16 z dne 8. 5. 2024, II U 355/2023-15 z dne 25. 4. 2024 itd.

6Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 92, 92/1, 92/2, 123, 123/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 146, 146/3, 146/5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (2014) - člen 5, 5/1, 5/1-1, 7, 7/1, 7/1-5

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.