Jedro

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, glede na to, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (list. št. 233 - 234). Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter se utemeljeno ni odločilo za izrek kazni, tudi ne denarne, kot jo predlaga v pritožbi državni tožilec. Denarno kazen je smiselno izreči, kadar storilcu premoženjsko stanje dopušča njeno plačilo. Odločitev o tem, da bo predlagal delo v splošno korist kot način izvršitve kazni, pa mora sprejeti tisti, ki bo delo v splošno korist opravljal in za takšno delo pokaže pripravljenost, a ne zato, ker kazni ne bi mogel plačati. Iz obdolženčevih osebnih podatkov je razvidno, da prejema socialno pomoč v znesku med 50,00 in 100,00 EUR, torej nima finančnih sredstev, da bi denarno kazen plačal. Odločbe o kazenski sankciji po obrazloženem ne gre spreminjati.

Izrek

I. Pritožbe zagovornika obdolženega A. A., zunajzakonske partnerke obdolženca in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljene zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, stroški pritožbenega postopka glede oprostilne sodbe pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 42360/2015 z dne 5. 3. 3030 (ne II K 42360/2015, kot je napačno navedeno v uvodu sodbe z obrazložitvijo) pod točko A izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati del stroškov kazenskega postopka, in sicer sodno takso v višini 56,00 EUR ter stroške pooblaščenca odvetnika I. W., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila vseh ostalih stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Pod točko B izreka sodbe je na podlagi 3. točke 358. člena ZKP istega obdolženca oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženca zoper obsodilno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi, izvede glavno obravnavo in postopek zoper obdolženca ustavi, - zunajzakonska partnerka obdolženca B. B. zoper obsodilno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v pritožbi pritožbenemu sodišču predloga glede odločitve ni podala, in - okrožni državni tožilec zoper obsodilno sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zoper oprostilno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolžencu namesto izrečene pogojne obsodbe izreče denarno kazen, v kateri mu naj za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 izreče denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov in ga spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu izreče denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, nato pa mu izreče enotno denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov.

3. Zunajzakonska partnerka obdolženca B. B. je na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovorila. V odgovoru navaja, da naj pritožbeno sodišče odloči v svoji pristojnosti in da sama ne predlaga izida.

4. Pritožbe niso utemeljene.

Glede obsodilne sodbe

5. Zagovornik obdolženca v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, iz njene vsebine pa je razbrati, da ga pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in slednjemu očita, da ni sprejelo dokazne ocene, kot jo ponuja pritožba. Sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno, pa tudi ne nepopolno, temveč je zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 obdolžencu dokazana. Za takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge, ki jih navedbe pritožb obdolženčevega zagovornika in obdolženčeve zunajzakonske partnerke ne morejo v ničemer omajati. Prepričljivi obrazložitvi prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jo kot pravilno povzema, glede navedb obeh pritožb pa še dodaja:

6. Po oceni pritožbe zagovornika obdolženca so v sodbi izostali ključni razlogi o tem, ali je obdolženec ravnal v silobranu in je to okoliščino sodišče prve stopnje ocenilo v nezadostni meri, v nasprotju z izvedenimi dokazi ter brez tehtnih razlogov.

7. S takšno trditvijo pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč glede silobrana ponuja drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, a ji ni mogoče pritrditi. V točki 5 obrazložitve sodbe je sodišče najprej prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, da je bil napaden in da se je pred oškodovancem C. C. branil, kar je v nadaljevanju obrazložilo s podrobno dokazno oceno izpovedb prič, izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke in listinskih dokazov (medicinske dokumentacije, fotografij, odločb sodišč...), iz katere je razvidna pravilnost zaključka, da obdolženec ni ravnal v silobranu.

8. Pritožba obdolženčevega zagovornika navaja, da so razlogi sodbe o tem, zakaj je sodišče verjelo oškodovancu, ne pa obdolžencu, v nasprotju z mnenjem izvedencev medicinske stroke A. N. in M. N. ter listinami v spisu, zlasti z medicinsko dokumentacijo. Trdi tudi, da se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo do poškodb, ki jih je utrpel obdolženec, in ki po oceni pritožbe kažejo na večjo verjetnost poteka dogodka, kot ga je v zagovoru opisal obdolženec. Neživljenjsko je zaključilo, da bi se B. B. spomnila krvi obdolženca, če bi ga poškodoval oškodovanec, kar naj bi ostalo nerazjasnjeno, preveč pa je tudi poudarilo okoliščino, da obdolženec ni podal kazenske ovadbe zoper oškodovanca. Predvsem slednje je neživljenjsko, saj se je obdolženec glede na dokazni postopek po dogodku z oškodovancem ukvarjal predvsem z njemu nepojmljivim ravnanjem policistov, ki jih je partnerka obdolženca poklicala zaradi skrbi za svojega partnerja.

9. Povzetim navedbam ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je mnenji obeh izvedencev medicinske stroke v sodbi pravilno povzelo in iz njih napravilo pravilne dejanske in pravne zaključke glede poškodb oškodovanca in mehanizma njihovega nastanka, kar je izčrpno pojasnilo v točkah od 12 do 14 obrazložitve sodbe in pritožba neutemeljeno trdi, da so razlogi sodbe o tem, zakaj je verjelo oškodovancu, ne pa obdolžencu, v nasprotju z mnenjem izvedencev medicinske stroke ter z listinami v spisu. Pravilno je namreč zaključilo, da je položaj obdolženca in oškodovanca, v katerem je prišlo do poškodb slednjega, izvedenec M. N. pravilno opisal ter analiziral dogajanje, ki je povzročilo oškodovančeve poškodbe, pri čemer je pojasnil, kar je bilo skladno z izpovedbami prič in fotografijo poškodbe, da je do napada prišlo tako, da sta si udeleženca stala nasproti in da je pri tem očitno prišlo do udarca od zgoraj, glede poškodbe noge pa da sta izvedenca soglašala, da bi sled poškodbe morala biti višje na nogi, če bi oškodovanec z nogo sam zlomil ročaj grabelj, zaradi česar zagovoru obdolženca, ki je to trdil, utemeljeno ni verjelo. Glede na ugotovitev izvedenca M. N., ki ga potrjuje fotografija poškodbe, je torej oškodovanec utrpel udarnino in globoko odrgnino kože trebušne stene po desni strani, po obliki pa poškodba ustreza poškodbi z valjastim predmetom, ki ni bil povsem gladek in je udaril in podrsal ob ta predel, to pa oškodovančevo izpovedbo potrjuje.

10. Ne drži niti pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do dejstva, da je obdolženec obravnavanega dne utrpel številne poškodbe in da je o tem sprejelo neživljenjske zaključke. Povsem sprejemljivo je namreč pojasnilo, da so bile pri obdolžencu telesne poškodbe ugotovljene, kar je razvidno iz zdravniškega potrdila, a da ni dokazano, da mu jih je povzročil oškodovanec, ker tega ni potrdila nobena priča. Glede B. B. pa je pravilno zaključilo, da je sicer povedala, da je zaznala poškodbe, a ni znala pojasniti, če je obdolženec po dogajanju z oškodovancem krvavel, kar kaže na njeno neprepričljivost, ter da na to, da je obdolžencu poškodbe povzročil oškodovanec, ne kažejo niti okoliščine podaje predloga za pregon oziroma kazenske ovadbe, saj bi v tem primeru obdolženec podal kazensko ovadbo zoper oškodovanca, a tega ni storil. Slednje potrjujejo podatki kazenskega spisa, saj je napad nanj prijavil oškodovanec istega dne le kratek čas po dogodku, obdolženec pa ne. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da je najbolj verjetno, da je bil oškodovanec poškodovan takrat, ko je prišlo do intervencije policije na njegovem domu, kar je bilo predmet postopka in je razvidno iz spisa v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 28724/2015. Utemeljeno je še zaključilo, da ni nobene podlage za sklepanje, da je oškodovanec napadel obdolženca, slednji pa se je samo branil in odvračal istočasni napad, ob tem ko fotografija v spisu (priloga C3) prikazuje obdolženca s kolom v roki, v napadalni poziciji, zato ne drži njegov zagovor, da kola ni uporabil, oškodovanec pa ga je med napadom snemal in fotografiral, kar pomeni, da ni mogel hkrati obdolženca napadati, torej obdolženec ni ravnal v obrambi pred napadom drugega.

11. Podatki kazenskega spisa tudi ne potrjujejo navedbe zagovornikove pritožbe, da je obravnavanega dne obdolženčeva partnerka poklicala policijo zaradi skrbi za svojega partnerja, saj je iz kazenske ovadbe razvidno, da je tega dne ob 13.47 uri na PP poklical oškodovanec ter dežurnemu policistu naznanil, da ga je napadel sosed A. A. s kolom ter da je poškodovan in prosi za intervencijo. Na verodostojnost oškodovančevega opisa obdolženčevega vedenja in ravnanja kaže tudi ravnanje obdolženca po obravnavanem dogodku, potem ko sta na kraj dejanja prišla policista D. D. in E. E., in njegovo ravnanje na PP, kjer je poškodoval vrata v prostoru za pridržanje. Slednje je storil tega dne ob 17.30 uri, pri čemer ga je zdravnik, kot je razvidno iz zdravniškega potrdila (priloga B6), pregledal po obravnavanih dejanjih, zato se pokaže kot povsem sprejemljivo sklepanje sodišča prve stopnje, da obdolženca ni poškodoval oškodovanec, temveč je bil poškodovan po obravnavanem dogodku, torej po tem, ko je na kraju dejanja intervenirala policija. Pri tem ne gre prezreti niti, da je obdolženec tega dne s kolom in vilami zamahoval tudi proti policistoma in jima grozil ter da sta ga obvladala tako, da mu je policist vile zbil iz rok, pa jima je še kasneje grozil, nato pa poškodoval vrata v prostoru za pridržanje na policijski postaji, kot izhaja iz pravnomočne sodbe v navedeni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

12. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi ocenilo izvedenski mnenji obeh izvedencev medicinske stroke ter razumno pojasnilo, zakaj in v katerem delu sledi mnenju izvedenca M. N. Pri tem ju ni bilo dolžno soočati, kot zmotno trdi pritožba in izvedensko mnenje M. N. tudi ne potrjuje zagovora obdolženca. Iz njegovega mnenja ni mogoče zaključiti, da so bile obdolženčeve poškodbe povzročene z zgornjim delom grabelj z oškodovančevimi udarci, prav tako pa ni neživljenjski zaključek izvedenca, da če bi oškodovanec sam na nogi zlomil ročaj grabelj, kot trdi obdolženec, bi bila poškodba oziroma rdečina vidna višje, v zgornjem delu goleni. Povsem sprejemljivo je namreč pojasnil, da bi se moral v tem primeru oškodovanec zelo skloniti, da bi nastala poškodba na tem delu, zato sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru tudi v tem delu utemeljeno ni verjelo.

13. Pritrditi ni pritožbi niti, ko navaja, da obdolženec ni mogel oškodovanca dvakrat močno udariti, ker je imel operacijo leve rame in bi moral šest tednov nositi opornico, in da ni logično, da bi se, potem ko je udaril oškodovanca, vrnil po grablje in ga ponovno udaril, ker je takrat že grabil, saj je pred tem kosil. Že slednje kaže na to, da obdolženčeva rama ni bila v takšnem stanju, da ne bi mogel zamahniti s kolom in grabljami, saj mu je dopuščala, da je kosil in grabil travo. Pri tem pa je izvedenec M. N. sprejemljivo pojasnil, da je kljub poškodbi rotatorne manšete takšen zamah, kot je bil potreben za povzročitev opisanih poškodb, možen, ker je funkcija rotatorne manšete potrebna predvsem pri dvigovanju zgornje okončine nad višino ramen, za zamah pod to višino pa njena funkcija ni tako pomembna, ter da je poškodba v predelu trebuha lahko nastala tako, da je obdolženec oškodovanca udaril s kolom, dolgim približno dva metra, ki se postavlja ob cesti pozimi, kot je to opisal oškodovanec, ob tem pa je izvedenec še pojasnil, da ta predmet tudi ni povsem gladek in je zato lahko povzročil opisano odrgnino (izpovedba izvedenca na glavni obravnavi 8. 1. 2019 - list. št. 166).

14. Izpovedbe oškodovanca, njegove partnerke in ostalih prič je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in njihove navedbe, ki jih poudarja in ocenjuje pritožba zagovornika, ne morejo omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da gre verjeti oškodovancu, ki je neposredno po dogodku v prijavi, ki jo je podal policiji, opisal obdolženčevo ravnanje. Njegovo ravnanje je nato v kazenskem postopku glede bistvenih okoliščin enako opisoval in sodišče tudi ni imelo razloga za zaključek, da priči F. F., ki je dogodek enako opisala kot priča G. G., ne gre verjeti zato, ker iz izpovedbe priče H. H. izhaja, da takrat pri oškodovancu še ni živela, čeprav je oškodovanec trdil drugače. 15. Nadalje pritožba navaja, da v sodbi ni pojasnjeno, kaj je „sodišče slišalo oziroma dokazovalo s poslušanjem CD-ja“ in da je ostalo neraziskano, kako je lahko oškodovanec, ko je bil napaden, snemal obdolženca. Če je obdolženca snemal pred dogodkom, se postavlja vprašanje, zakaj se ni umaknil, če ga je snemal po dogodku, pa se izkaže za zelo verjetno, da si je zgodbo izmislil. 16. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. V razlogih napadene sodbe (točka 6) je določno povzet posnetek, iz njega so razvidne grožnje obdolžencu in sodišče prve stopnje je tudi iz tega dokaza utemeljeno zaključilo, da ni oškodovanec napadel obdolženca, temveč da je obdolženec žalil in napadel oškodovanca, pri čemer je iz fotografije (priloga C3) razvidno, da je šel s kolom nad oškodovanca, ki je dogajanje snemal, kar pomeni, da oškodovanec ob tem obdolženca ni mogel napadati.

17. Pritožbi zagovornika in obdolženčeve zunajzakonske partnerke navajata, da je obdolženec žrtev in da ga oškodovanec in njegov oče neprestano napadata, nato pa ga kot storilca in kršitelja prijavljata policiji. Zagovornik navaja, da je obdolženec sodišču ponudil dokaze, iz katerih izhaja, da si oškodovanec in njegov oče izmišljata dogodke, ki bi jih naj storil obdolženec, a se sodišče o njih ni izreklo in da slednje potrjuje sodba I K 18913/2014, kjer je iz točk 5 do 7 razvidno, da oškodovancu in njegovim pričam ne gre verjeti, enako je razvidno iz sodbe ZSV 5/20145/2014 z dne 10. 4. 2015 ter ambulantnega kartona Zdravstvenega doma, kjer je navedeno, da obdolženec trpi zaradi napadov s strani oškodovanca. Zunajzakonska partnerka obdolženca v pritožbi obširno pojasnjuje, da je obdolženec žrtev oškodovanca in njegovega očeta ter nepravilnega ravnanja policije, tožilcev, odvetnikov, pravosodnih policistov in zmotnih ugotovitev sodišč in pritožbi (ter odgovoru na pritožbo državnega tožilca) prilaga kopije svoje in obdolženčeve zdravstvene dokumentacije ter uradnih zaznamkov CSD, kamor se je zatekla po pomoč zaradi ravnanja oškodovanca in njegovega očeta, pa tudi kopije zdravstvene dokumentacije, iz katere je razvidno, da se je zdravila zaradi poškodbe, ki ji jo je povzročil obdolženčev pes ter zdravniško potrdilo za obdolženca, iz katerega je razvidno, da mu je zaradi zdravstvenih razlogov odsvetovano vsakršno pridobitno delo.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana in da ni ravnal v silobranu, pri tem pa ni prezrlo okoliščin, ki jih navajata obe pritožbi, saj je tudi iz postopkov pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni zaključilo, da gre med obdolžencem in oškodovancem za dalj časa okrnjeno sosedsko razmerje, zaradi česar so oba, pa tudi oškodovančevega očeta, obravnavali policisti. Oškodovančev oče je bil kaznovan zaradi kršitve javnega reda in miru, ko je kričal na obdolženca, medtem ko je bil oškodovanec C. C. obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, storjenega na škodo A. A. Iz dokaznega postopka v drugi zadevi in obrazložitve sodbe, ki jo navaja pritožba zagovornika obdolženca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da je oškodovanec v obravnavani zadevi dogodek lažno opisal in obdolženca lažno obremenil, pa tudi ne, da je iz zdravstvene dokumentacije za obdolženca in njegovo zunajzakonsko partnerko razvidno, da je obdolženec žrtev oškodovanca in da državni organi s slednjim držijo in ravnajo v obdolženčevo škodo.

19. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi obdolženčevega zagovornika in obdolženčeve zunajzakonske partnerke zoper krivdni izrek neutemeljeni.

20. Zoper odločbo o kazenski sankciji se je pritožil okrožni državni tožilec, ker pa sta pritožbi obdolženčevega zagovornika in obdolženčeve zunajzakonske partnerke vloženi iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodbo v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Okrožni državni tožilec v pritožbi navaja, da bi izrek denarne kazni tako vplival na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal in da bi bil njen učinek na prihodnje življenje obdolženca v okolju, v katerem živi, večji, kot bi ga imela pogojna obsodba, če pa denarne kazni ne bi mogel plačati, bi lahko zaprosil, da namesto plačila opravi delo v splošno korist. 21. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, glede na to, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (list. št. 233 - 234). Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter se utemeljeno ni odločilo za izrek kazni, tudi ne denarne, kot jo predlaga v pritožbi državni tožilec. Denarno kazen je smiselno izreči, kadar storilcu premoženjsko stanje dopušča njeno plačilo. Odločitev o tem, da bo predlagal delo v splošno korist kot način izvršitve kazni, pa mora sprejeti tisti, ki bo delo v splošno korist opravljal in za takšno delo pokaže pripravljenost, a ne zato, ker kazni ne bi mogel plačati. Iz obdolženčevih osebnih podatkov je razvidno, da prejema socialno pomoč v znesku med 50,00 in 100,00 EUR, torej nima finančnih sredstev, da bi denarno kazen plačal. Odločbe o kazenski sankciji po obrazloženem ne gre spreminjati.

Glede oprostilne sodbe

22. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obdolženemu A. A. storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni dokazana in ga je v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe. V njej je za zaključek, da je podan dvom, da je storil očitano kaznivo dejanje, navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožba državnega tožilca neutemeljeno graja.

23. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi utemeljeno ni prezrlo, da je oškodovanec C. C. različno opisoval besede, ki bi mu jih naj rekel obdolženec, prav tako pa okoliščine, v katerih naj bi bile izrečene, njegova partnerka pa je dogodek opisala drugače kot on. Pravilno je zaključilo, da je podan dvom, da so bile grožnje tedaj dejansko izrečene in tudi o tem, kaj je bilo izrečeno, kar je pomembno pri presoji kriterija njihove resnosti, potem ko je izpovedbi oškodovanca in njegove partnerke v sodbi podrobno povzelo. Ocena pritožbe državnega tožilca, da oškodovanec ni izpovedoval različno in da se tudi navedbe priče F. F. med postopkom ne razlikujejo, ne more spremeniti dejstva, da so zaključki prvostopenjskega sodišča pravilni. Utemeljeno je podvomilo tudi v to, da so besede, ki bi naj bile izrečene, pri oškodovancu vzbudile občutek strahu in vznemirjenosti, pri čemer je pri dokazni oceni upoštevalo čas, ko bi naj bile besede izrečene, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje časa, ko naj bi bile izrečene, ni upoštevalo. V razlogih sodbe pa je dodalo, da ob tem ne gre prezreti, da je oškodovanec ob zaslišanju povedal, da mu obdolženec še vedno grozi in mu je zato v sodni dvorani povedal, „če bo to še naprej počel vpričo otroka, ga bo enostavno raztrgal, saj želi otroka zaščititi, prav tako svojo družino“ in „da mu pijanček ne bo grozil“. Ob tem je še obrazložilo, da je oškodovanec videti precej močnejši od obdolženca in se obdolženca očitno ne boji, saj je v sodni dvorani med pričanjem njegove partnerke skočil proti njemu in se ga je komaj umirilo. Razumnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da glede na navedene okoliščine in izvedene dokaze obdolžencu ni nedvomno dokazano, da je obravnavanega dne oškodovancu resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje, pritožbeno sodišče zato pritrjuje, pritožbena zavzemanja za drugačen zaključek pa niso utemeljena.

24. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženčevega zagovornika, obdolženčeve zunajzakonske partnerke in okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25. Glede na obdolženčeve premoženjske razmere je pritožbeno sodišče odločilo, da ga plačila sodne takse zaradi neuspešnih pritožb zoper obsodilno sodbo oprosti, stroški pritožbenega postopka glede oprostilne sodbe pa bremenijo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 96. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).