Jedro

Zdravniško potrdilo ni izvedenski izvid, vendar pa zgolj zato ni brez dokazne vrednosti. Obsojenec ni trdil, da zdravniška ugotovitev ni pravilna in ni utemeljil, da je sicer napačno poimenovanje statusa vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.K. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.K. zaradi kaznivega dejanja umora v bistveno zmanjšano prištevnem stanju po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ izrečena kazen 13 let zapora, v katero se všteje pripor od 12.1.2004 dalje, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbi je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Navaja, da je zmotno stališče sodb, da obsojenec ni "ovrgel" priznanja, ki ga je dal pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, ker da je v kasnejših zagovorih pojasnil, da je "priznal" zato, ker so ga policisti tepli. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča, da ima obsojenec po izvidu izvedenca stomatologa A.S. poškodovane zobe, saj dr. S. ni bil postavljen za sodnega izvedenca, s tem pa naj bi bile kršene tudi določbe 248. in 249. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zaradi tega in ker v nasprotju s 1. odstavkom 17. člena ZKP sodišče ni postavilo izvedenca ključavničarske stroke ni zanesljivo ugotovljeno, ali je obsojenec res z zobmi lahko ukrivil žebelj, ali bi morale nastati na ključavnici sledi uporabe žeblja pri odpiranju vrat in kako stara je bila poškodba obsojenčevega zoba. Kršene naj bi bile določbe 1. odstavka 17. člena, 232. člena in 330. člena ZKP, ker sodišče kljub priznanju obsojenca ni zbiralo dokazov v njegovo korist. Zavrnilo je vse dokazne predloge obrambe, s čimer je krnilo pravico obsojenca do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni odredilo izvedenca za biološke sledi, ki bi lahko pojasnil, da z enkratnim pranjem v pralnem stroju ni bilo mogoče z obsojenčevih oblačil povsem odstraniti krvne sledi žrtve, in da so na oblačilih pravega storilca krvne sledi. Hlače, ki jih je policija zasegla, naj bi bile očetove, ne pa obsojenčeve, kot se trdi v sodbah. Listinski dokazi naj bi bili "laži prič". Mnenje izvedenke psihiatrinje dr. M.S. o obsojenčevih zlorabah alkohola, mamil in nikotina naj bi bilo neuporabno, ker ni pojasnila, na podlagi čigavih obvestil je te zlorabe ugotovila. Izvedenka mnenja o obsojenčevi osebnosti in vpliva patološkega opoja na njegove psihične sposobnosti ni mogla podati na podlagi le enkratnega razgovora z obsojencem. Sodišče naj ne bi obrazložilo uporabe 16. člena KZ zlasti o tem, ali je obsojenec imel namen storiti kaznivo dejanje, preden se je začel opijati. Sodišče naj ne bi ugotovilo natančnega časa smrti žrtve, čeprav je ta okoliščina odločilna za izključitev obsojenca kot mogočega storilca. Sodba se opira na njegovo "priznanje" pri preiskovalnem sodniku, čeprav se ne sklada z mnenjem izvedenca patologa, ne s priznanjem, danim policiji in sodba ni pojasnila, katere podrobnosti naj bi obsojenec v priznanju opisal, ki bi jih lahko poznal le storilec. Zmotno naj bi bilo stališče sodbe, da je imel pravi storilec K.K. alibi. Obsojenec naj bi bil na policijo priveden v nasprotju z določbami 3. odstavka 148. člena ZKP. Pred zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku je spal le tri ure, bil je utrujen in lačen ter zato nesposoben za zaslišanje. V predkazenskem postopku ni bil poučen o pravici do zagovornika, kar vse naj bi bile kršitve postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Izrečena kazen naj bi bila previsoka glede na olajševalne okoliščine. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona. Glede uveljavljane kršitve 3. odstavka 148. člena ZKP po mnenju državnega tožilca v spisu ni podatkov, ki bi jo potrjevali. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Zatrjevana kršitev določb 3. odstavka 148. člena ZKP ni podana: obsojenec ni bil priveden na policijo po teh določbah, ampak po določbah 157. člena ZKP in nato k preiskovalnemu sodniku na podlagi določb 203. člena ZKP.

Trditev, da v predkazenskem postopku ni bil poučen o pravici do zagovornika ni utemeljena: iz odločbe Policijske uprave v MS o pridržanju obsojenca izhaja, da je bil poučen o pravicah po 4. členu ZKP, vključno o pravici do zagovornika, vendar ga ni zahteval. Iz zapisnika o zaslišanju pri preiskovalnem sodniku izhaja, da je bil poučen o pravici do zagovornika in se je strinjal z navzočim postavljenim zagovornikom odvetnikom C.L. Izpodbijani sodbi se res opirata na obsojenčevo priznanje kaznivega dejanja pri preiskovalnem sodniku, ker je sodišče štelo to priznanje za resnično. Trditev v zahtevi, ki ponavlja zagovor na glavni obravnavi, da je bilo priznanje izsiljeno z grdim ravnanjem policistov in dano v stanju, ko obsojenec ni bil sposoben za zaslišanje, spodbija ugotovitev sodišča o verodostojnosti priznanja in neverodostojnosti zagovora na glavni obravnavi. Uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tem vprašanju, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Če bi se izkazalo, da so te navedbe zahteve utemeljene, bi lahko šlo za priznanje kot nedovoljen dokaz za kršitev pravice do obrambe, vendar za resničnost teh navedb zahteve ni nobenih dokazov. Obsojenec je kaznivo dejanje priznal pred preiskovalnim sodnikom v navzočnosti zagovornika in državnega tožilca, noben od policistov pa pri zaslišanju ni bil navzoč in iz zdravniškega potrdila izhaja, da zdravnik pri pregledu obsojenca ni našel nobenih sledi grdega ravnanja. Ko je obsojenec spremenil zagovor ni pojasnil, kako naj bi grdo ravnanje policistov vplivalo na to, da je podal neresnično priznanje. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje presojalo v 2. odstavku na 3. strani, 2. odstavku na 5. strani, na 10. in 11. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa v 2. odstavku na 3. strani svoje sodbe, ko je presojalo verodostojnost priznanja in zagovora na glavni obravnavi ter zaključilo, da ni nobene podlage za očitek, da je bilo priznanje izsiljeno z grdim ravnanjem policistov.

Tudi za trditev, da obsojenec ni bil sposoben za zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, ker je bil lačen in neprespan, ni nikakršnih dokazov. Zaslišan je bil dne 14.1.2004 približno ob 12.20 uri v navzočnosti zagovornika in državnega tožilca. Obsojenec ni omenil, da je neprespan ali lačen in zato nesposoben za zaslišanje, navzoči pa tudi niso opazili nobenega znaka, ki bi kazal na kakšno nenormalno duševno stanje obsojenca. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da obsojenec v zahtevi ni izkazal niti najmanjše stopnje verjetnosti, da mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe.

Zahteva smiselno uveljavlja kršitev pravice obsojenca do obrambe tudi s tem, da je sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge (odreditev izvedencev stomatologa, ključavničarja in oblačilne stroke, zaslišanje nekaterih prič in kriminalista o tem, kaj mu je obsojenec povedal v predkazenskem postopku). Za kršitev pravice do učinkovite obrambe z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov gre, kadar sodišče arbitrarno, brez razumne obrazložitve zavrne dokaze v korist obrambe, ki so materialnopravno relevantni in potrebni. Zahteva utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje v 1. odstavku na 5. strani zmotno navaja, da je obsojenca pregledal izvedenec zobozdravstvene stroke, ki je podal izvedensko mnenje. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da je A.S., doktor stomatologije, v Zdravstvenem domu v MS dne 14.10.2004 po naročilu preiskovalnega sodnika pregledal zobovje obsojenca in izdal zdravniško potrdilo o ugotovitvah. V njem med drugim ugotavlja, da je prvi zgornji desni zob obsojenca odkrušen v srednjem incizalnem delu. Vendar pa dr. S. ni bil odrejen za izvedenca v skladu z določbo 1. odstavka 249. člena ZKP. Njegovo zdravniško potrdilo zato ni izvedenski izvid, vendar pa zgolj zato ne pomeni, da je brez dokazne vrednosti. Potrdilo je namreč izdala posebej strokovno usposobljena oseba takoj po pregledu zobovja obsojenca. Obsojenec ne prej in ne v zahtevi ni trdil, da ugotovitev dr. S. ni pravilna in ni utemeljil, da je sicer napačno poimenovanje statusa dr. S. in njegovega zdravniškega potrdila vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Te napake zato ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje obrazložilo že na glavni obravnavi in tudi v sodbi s tem, da so bili dokazi bodisi že izvedeni in ni potrebe po ponovni izvedbi ali pa niso bili pomembni za odločitev in bi se z njihovo izvedbo postopek le zavlačeval. Temu stališču je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče na 3. in 4. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče zavrnitev dokaznih predlogov obrambe obrazložilo z zakonitimi in razumnimi razlogi in torej ni ravnalo arbitrarno, zato ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Trditev, da sodišče ni obrazložilo uporabe določb 16. člena KZ o prištevnosti pomeni uveljavljanje kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta trditev pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na 11. in 12. strani sodbe obširno obrazložilo stališče o duševnem stanju obsojenca v času storitve kaznivega dejanja, namreč, da ga je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

V bistvu pa zahteva uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (glede časa smrti žrtve, verodostojnosti zagovorov obsojenca, o lastništvu hlač, na katerih so bile najdene biološke sledi žrtve, ali je obsojenec ukrivil žebelj z zobmi in z njimi odklenil vhodna vrata hiše žrtve, ali bi morale biti na njegovih oblačilih biološke sledi žrtve kljub pranju, ali so listinski dokazi in mnenje izvedenke dr. M.S. verodostojni) česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Tudi odločbe o kazni se z njo ne more izpodbijati.

Ker je zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 1. odstavka 95. člena ZKP mora obsojenec načeloma plačati stroške kazenskega postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa sme sodišče v skladu s 4. odstavkom istega člena oprostiti obsojenca povrnitve stroškov postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so pri obsojencu podani pogoji za oprostitev plačila stroškov postopka, temu stališču pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, zato je obsojenca oprostilo stroškov postopka z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.