Jedro

Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Ker za obveznosti odgovarja samostojni podjetnik kot fizična oseba, označba s.p. v imenu tožene stranke ni nujno potrebna oz. opustitev takšne označbe v tožbi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na vprašanje pasivne legitimacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Toženi stranki ... in ... s.p., ... c. 22, ..., sta dolžni nerazdelno plačati tožniku A.A. 430.654,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo - od zneska 109.186,24 SIT od 31.12.1991 dalje do plačila, - od zneska 137.266,81 SIT od 31.12.1992 dalje do plačila, - od zneska 184.201,06 SIT od 31.12.1993 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, v presežku (do 476.536,35 SIT) pa se tožbeni zahtevek zavrne. 2. Toženi stranki ... in ... s.p. sta dolžni nerazdelno plačati tožniku stroške pravdnega postopka v višini 172.181,40 SIT, ki tečejo od zneska 108.319,40 SIT od 10.04.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 8.437,50 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 476.536,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 121.090,50 SIT od 31.12.1991 dalje do plačila, od zneska 153.434,85 SIT od 31.12.1992 dalje do plačila in od zneska 202.011,00 SIT od 31.12.1993 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 227.219,15 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 108.319,40 SIT od 10.4.1998 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo. Zoper tako sodbo sta se v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pravočasno pritožila toženca zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožba izpostavlja vprašanje pasivne legitimacije toženih strank, saj se tožbeni zahtevek glasi na ... in .... kot fizične osebe in ne kot samostojna podjetnika. Pritožba tudi opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi tožeča stranka delo res opravila. Toženi stranki sta imeli pripombe na evidenco, ki jo je vodil tožnik, saj sta menili, da to delo dejansko ni bilo opravljeno. Toženi stranki sta bili pripravljena tožniku povrniti določeno število ur, kar pa tožnik ni sprejel, zato mu ne pripadajo zakonite zamudne obresti. Sodišče je sledilo navedbam tožnika, ni pa zaslišalo toženih strank in preverilo trditev, da je bila tožena stranka pripravljena plačati določeno število nadur le pod pogojem, če se ostalim naduram odpove. Pritožba je delno utemeljena. Stališče tožene stranke, ki v pritožbi navaja, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, ni utemeljeno. Iz tožbe dejansko ni razvidno, da gre za samostojna podjetnika, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik se je pri tožencih zaposlil v letu 1991. Iz priložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenil delovno razmerje z zasebnima delodajalcema ... in ..., torej s fizičnima osebama. Tudi po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 s kasnejšimi spremembami), na katere se sklicuje pritožba, in ki je začel veljati šele po sklenitvi delovnega razmerja, je samostojni podjetnik posameznik oz. samostojna podjetnica posameznica fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Ker torej za obveznosti odgovarja podjetnik posameznik kot fizična oseba, označba s.p. v imenu tožene stranke ni nujno potrebna oz. takšna označba ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na vprašanje pasivne legitimacije. V zvezi s prisojenimi zneski za nadurno delo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ni pa v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, saj pri odločanju ni upoštevalo zakonskih omejitev glede nadurnega dela. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90) je za obravnavano obdobje v 2. odstavku 50. člena določal, da lahko delo preko polnega časa traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 10 ur na teden. V skladu s citirano določbo in veljavno sodno prakso pritožbenega sodišča v podobnih primerih, ko število nadur znatno presega zakonsko dopustno omejitev, je mogoče tožniku priznati nadure le v obsegu, kot to določa zakon, torej 10 ur tedensko oz. 520 ur letno. Za večje število ur pa tožniku ne pripadajo nadure, temveč običajne ure, brez 30 % dodatka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerega je vključilo tudi izvedenca finančne stroke, pravilno ugotovilo število vseh ur, ki jih je delavec opravil preko polnega delovnega časa. Utemeljeno je sledilo mnenju izvedenke D.D., ki je število nadur ugotovila na podlagi evidence, ki jo je vodil tožnik. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v tako ugotovljeno število ur, saj tožena stranka ni vodila svoje evidence o številu ur, ki naj bi jih opravil tožnik, tožnik pa je svojo evidenco vsak mesec predložil toženi stranki. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 1991 opravil 1.065 neplačanih ur, v letu 1992 957 ur in v letu 1993 867 ur. Nesporno je, da se je tožnik zaposlil 15.2.1991, nadure pa je upošteval od 1.3.1991 dalje. Torej mu za leto 1991 pripada plačilo za sorazmerni del nadur (5/6) in sicer 433 ur, za leto 1992 in 1993 pa po 520 ur. Sodišče prve stopnje je opravilo izračun vrednosti neto ure na podlagi plačilnih list v posameznem mesecu v koledarskem letu in ob tem upoštevalo povprečno vrednost ure v koledarskem letu. Pravilno je ugotovilo, da vrednost ure oz. nadure za leto 1991 znaša 91,37 SIT oz. 118,80 SIT (nadura), za leto 1992 123,33 SIT oz. 160,33 SIT in za leto 1993 181,18 SIT oz. 233,00 SIT. Zato je tožnik upravičen za leto 1991 do zneska 109.186,24 SIT (433 nadur in 632 ur), za 1992 do 137.266,81 SIT (520 nadur in 437 ur) in za 1993 do zneska 184.201,06 SIT (520 nadur in 347 ur), skupaj torej do 430.654,11 SIT. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso utemeljene. Dejstvo, da naj bi tožnik odklonil delno plačilo nadur, ne more vplivati na odločitev o priznanju zakonitih zamudnih obresti od priznanih zneskov, saj tožena stranka svoje obveznosti do tožnika ni izpolnila. Če je menila, da je tožnik upravičen do dela zahtevanih nadur, bi se te svoje obveznosti lahko rešila le z delno izpolnitvijo. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka, upoštevajoč drugačen delež uspeha v pravdi. Tožnik je prvotno zahteval 900.543,00 SIT, ter je šele s pripravljalno vlogo z dne 22.12.1998 modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval le še 445.582,00 SIT. Glede na uspeh v pravdi (47 % oz. po znižanju tožbenega zahtevka 96 %) mu je pritožbeno sodišče priznalo 191.722,32 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 108.319,40 SIT od 10.04.1998 dalje. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 19.540,92 SIT pravdnih stroškov, kar po pobotanju znaša 172.181,40 SIT. Ker je pritožnik s pritožbo uspel približno s 15 %, mu po določbi 154., 155. in 166. člena ZPP/77 pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, kar ob upoštevanju vrednosti točke po Odvetniški tarifi na dan odločanja sodišča druge stopnje (90,00 SIT) znaša 8.437,50 SIT. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).