Jedro

Ker je bil mld. tožnik pri zavarovancu na obisku pogoščen, ga je treba v smislu Splošnih pogojev šteti kot "gosta".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 364/2021 z dne 10. 1. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2019 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev po tistem, ko je že bila v tej zadevi sprejeta vmesna sodba glede temelja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in sicer sodba P 364/2021 z dne 19. 4. 2022 v zvezi s sodbo VSC Cp 315/2022 z dne 6. 10. 2022. Sodišče prve stopnje je zato, s to sodbo odločilo še o višini tožbenega zahtevka. Pri odločanju je kot pravno podlago sodišče uporabilo določbe zavarovalne police za zavarovanje stanovanjskih premičnin št. PR 40200965347 z dne 20. 6. 2022 in Splošne pogoje kot sestavni del navedene zavarovalne police. Materialnopravno izhodišče za odločitev sodišča prve stopnje so bile tudi določbe 179. in 182. člena OZ. V predmetni pravdi je bilo sporno, glede na določbe police zavarovanja stanovanjskih premičnin vprašanje ali je imel tožnik ob škodnega dogodku položaj gosta in če je temu tako, katero zavarovalno kritje po Splošnih pogojih je potrebno uporabiti za gosta. Po izvedenih dokazih o tem vprašanju pa po presoji sodišča ni nobenega dvoma, da je tožnika v času škodnega dogodka šteti za gosta toženkinega zavarovanca. Mladoletni tožnik se je 16. 12. 2017 nahajal pri zavarovancu tožene stranke kot sin njegovega bratranca na podlagi zavarovančevega vabila, bil je pogoščen pri zavarovancu, njegov obisk je bil izključno družabne in ne delovne narave, zato ga je po prepričanju sodišča, šteti kot gosta na zasebnem obisku v smislu 11. točke petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev. Sodišče je zaključilo, da na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in njenim zavarovancem, v okviru katerega odgovarja zavarovalnica nasproti tožniku kot oškodovancu (965. člen OZ), krije zavarovanje za gosta škodo do 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice (13.000,00 EUR), kar pomeni, da tožena stranka tožniku krije škodo do največ 650,00 EUR. Sodišče pa je glede na določbo Splošnih pogojev odštelo še soudeležbo zavarovanca v višini 10 % od škode, vendar ne manj kot 100,00 EUR in je zato glede na obseg škode in upoštevaje njegov soprispevek, tožnik upravičen do odškodnine največ v znesku 550,00 EUR in odškodnino v takšnem znesku je tožniku tudi prisodilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je odločilo še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je pri tem uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške glede na celoten uspeh v tej pravdi. Sodna praksa namreč zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda pa je sprejemljiva v primeru, ko ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da temu ni tako in da okoliščine postopka ne utemeljujejo vrednotenja ločenega uspeha tožeče stranke glede temelja in višine. Sodišče je v tej zadevi opravilo le tri naroke in na teh narokih so stranke podale le navedbe in izvedeni so bili dokazi tako glede temelja, kakor glede višine zahtevka. Zato sodišče prve stopnje ni odstopilo od določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in je po medsebojnem pobotanju priznanih pravdnih stroškov strank odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 158,77 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Najprej podaja pritožbo glede višine zavarovalne vsote. Pri tem navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je zavarovalna vsota v predmetnem primeru omejena na 650,00 EUR, ker naj bi bil tožnik na dan škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke gost. Tožnik je že v tožbi namreč navajal, da je bil na dan škodnega dogodka s svojim očetom na obisku pri zavarovancu tožene stranke, kjer je njegov oče pomagal pri delu na kolinah. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve, da naj bi tožnik prvotno zatrjeval, da je k zavarovancu tožene stranke prišel na zaseben obisk, nato pa je šele v tretji pripravljalni vlogi, ko je tožena stranka to dejstvo izpostavila, svoje navedbe spremenil. Tožnik je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi navajal, da je prišel k zavarovancu tožene stranke zaradi dejstva, ker je njegov oče pomagal pri delu na kolinah. Drži, da se je do namena obiska podrobneje opredeljeval šele v svoji tretji pripravljalni vlogi, ko je tožena stranka to izpostavila. Nikakor pa ne drži, da je svoje navedbe spremenil, temveč jih je zgolj konkretiziral in podrobneje pojasnil. Tožnik je v nadaljnjih vlogah zgolj pojasnil, da je pomemben namen obiska, ta pa ni bil v družabnem srečanju, temveč v delu na kolinah, kar je zatrjeval že v tožbi in v vseh predhodnih vlogah. Tožnik se je skliceval na sodno prakso in sicer na sodbo VS RS II Ips 44/2018 z dne 28. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik z zavarovancem imel že predhodno stike. Življenjsko je namreč, da so zavarovanci največkrat med sabo v stiku s svojimi bližnjimi, ki imajo zavarovano odgovornost. Tudi navedbe sodišča, da je bil tožnik pri zavarovancu tožene stranke pogoščen, ne morejo podpreti zaključka sodišča, da naj bi bil tožnik tja povabljen zaradi družabne note in pogostitve. Prav gotovo tožnik k zavarovancu tožene stranke tega dne ne bi bil povabljen, če njegov oče ne bi delal na kolinah, torej je bil namen obiska delo in ne družabno srečanje, četudi so med delom pojedli kosilo, nato pa z delom nadaljevali. To ni spremenilo namena obiska. Tudi zaključek, da se mld. tožnika iz razloga, ker je otrok lahko šteje kot gosta, je napačen. Po definiciji besede gost je gost oseba, ki je kam povabljena ali pogoščena. Tožnik s strani zavarovanca toženke ni bil povabljen na njegov dom, temveč ga je s seboj pripeljal oče, ki je prišel na delo. Takšnega prihoda k zavarovancu tožene stranke pa ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanca v smislu Splošnih pogojev. To bi namreč pomenilo, da je njen gost vsaka oseba, ki pride v njegov dom morda v kakšni drugi vlogi. Takšna razlaga bi bila preširoka. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se vsak obisk ne šteje kot zaseben obisk, v kolikor nekdo pride po zaprosilu in zato, da bo tam opravljal neko delo. Tožnik oz. njegov oče je bil s strani zavarovanca tožene stranke zaprošen za opravljanje dela na kolinah, zato je bil namen obiska delo na kolinah in ne zaseben obisk in tožnik k zavarovancu tožene stranke na dan škodnega dogodka ne bi prišel, v kolikor ne bi opravil dela na kolinah. Tožnik k zavarovancu tožene stranke ni prišel na zaseben obisk, temveč zato, ker se je opravljalo delo na kolinah. To je dejstvo in ustaljena sodna praksa, ki ga ne morejo omajati tudi navedbe o tem, da so se z zavarovancem tožene stranke že predhodno večkrat družili niti, da so v sorodu, niti da je bil tožnik med delom pogoščen, saj to nima popolnoma nobene povezave z namenom obiska na dan škodnega dogodka. Tožnik k zavarovancu ni prišel družabno, temveč zaradi dela na kolinah. Po mnenju tožeče stranke se stroškovni izrek v izpodbijani sodbi ne da preizkusiti. Uspeh tožnika je po temelju bistveno višji kot uspeh toženke. Sodišče je v nasprotju z določili drugega odstavka 154. člena ZPP ocenilo, da je imela tožeča stranka 6 % uspeh v pravdi, pri tem namreč sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka ugovarjala zahtevku tožnika tako po temelju kot po višini. Tožnik je s svojim zahtevkom po temelju uspel z 80 %, v povprečju pa s 43 %, toženka pa s 57 %. Tožnik ni povzročil s svojim ravnanjem te pravde. To je bila toženka, ki je odklonila predpravdni zahtevek. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje o stroških je glede na končni uspeh povsem izničila prisojena odškodnina. Zahtevek v višini 9.000,00 EUR ni bil pretiran, saj ima tožnik zaradi trajne posledice poškodbe mišic zmanjšano gibljivost in moč desne roke. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako glede višine, kakor glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v tem, dopolnjenem pravdnem postopku glede višine prisojene odškodnine ugotavljalo glede na to, da je sodišče prve stopnje o temelju že pravnomočno odločilo, ali je imel tožnik ob škodnem dogodku položaj gosta in če je temu bilo tako, katero zavarovalno kritje po Splošnih pogojih je potrebno uporabiti za vprašanje glede opredelitve ali je mld. tožnika šteti kot gosta. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da ni nobenega dvoma, da je tožnika v času škodnega dogodka šteti za gosta toženkinega zavarovanca. Izhodišče, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri tem odločanju je pravni stavek, ki glasi, da mora biti gost oseba, ki je bila s strani zavarovanca povabljena in pogoščena ter se zadržuje pri zavarovancu zaradi prijateljskih oziroma družabnih stikov in sicer na podlagi njenega tesnega odnosa (prijateljstva ali razmerja sorodstva). Ob tem odločanju sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi nepravilno, v sodbo povzemalo navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v točki 20. obrazložitve navedlo, da je tožnik navajal, da je bil pri zavarovancu tožene stranke na obisku, kar je izhajalo iz navedb iz druge strani tožbe, je pa tudi pojasnil, da so tega dne imeli tam koline in da je njegov oče pomagal pri delu, navajal je tudi, da je zavarovanec sam povabil prijatelje in znance ter njihove družine na koline. Iz vpogleda v tožbene trditve izhaja, da je tožnik v točki II tožbe navajal, da se je tožnik poškodoval, ko je bil s svojim očetom dne 16. 12. 2017 na obisku pri zavarovancu tožene stranke.Tega dne so imeli pri zavarovancu tožene stranke koline, pri tem delu je pomagal tudi tožnikov oče. Tako v tem delu sodišče prve stopnje korektno povzema tožbene navedbe, prav tako pravilno povzema navedbe tožeče stranke iz njene vloge z dne 2. 12. 2019, kjer je tožnik zatrjeval, da je zavarovanec sam povabil prijatelje in znance ter njihove družine na koline in v kasnejših vlogah je tožnik oporekal, da bi v njegovem primeru šlo za zasebni obisk. S takšnim povzemanjem tožbenih navedb, sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako ta pritožbeni razlog ni podan.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o uporabi določbe Splošnih pogojev glede ″gosta″ izhajalo tudi iz tega, da se je o zavarovalniškem določilu s takšno vsebino že izreklo VS RS v zadevi II Ips 44/2018 z dne 28. 3. 2019, na katero se je skliceval sam tožnik, kar v pritožbi tudi ponavlja. Sodišče prve stopnje je pri uporabi tega določila izhajalo iz dejstva, da mora iti za gosta za osebo, ki je bila s strani zavarovanca povabljena in pogoščena ter se zadržuje pri zavarovancu zaradi prijateljskih oziroma družabnih stikov, in sicer na podlagi njunega tesnega odnosa (prijateljstva) ali razmerja (sorodstva). V zvezi z ugotavljanjem tega dejstva pa je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnika in njegovih staršev in priče A. A. ugotovilo, da sta družini že pred škodnim dogodkom imeli stike, da sta se obiskovali, tožnikov oče je že prejšnja leta hodil na koline k A. A. Ta del dejanskega stanu je sodišče prve stopnje tako uporabilo pri širši uporabi pojma gost in to ni bistven in nosilni razlog za takšno odločitev. To je ena izmed okoliščin, sicer pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo še druge okoliščine, pomembne za njegovo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel ne glede nato, da je oče bil povabljen na obisk k delu, tožnik drugačno svojstvo pri zavarovancu in da je bil v svojstvu kot gost. Sodišče je obisk tožnika presojalo kot tožnikovo povezavo z zavarovancem in namenom njegovega obiska. Tožnik se je na kolinah igral z otroci, bil je tega dne pri A. A. pogoščen, jedel je zjutraj ob prihodu, predvidoma pa bi po kosilu odraslih, še sam pojedel kosilo. Tako so bile koline le povod za tožnikov obisk pri bratrancu tožnikovega očeta, vendar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bistveno, da je bil tožnik kot sorodnik na ta dogodek prav tako povabljen in pogoščen, pri čemer je v razmerju do njega nedvomno prevladala družbena nota brez pričakovanj, da bo na kolinah delal. Dejstvo je, da se je tožnik nahajal tega dne pri zavarovancu, ker so se tam odvijale koline, na katerih sta pomagala njegova starša. To ne izključuje možnosti, da je glede njega samega šlo za gosta, na zasebnem obisku. Sodišče je na podlagi teh dejstev pravilno ugotovilo, da se je tožnik 16. 12. 2017 nahajal pri zavarovancu tožene stranke kot sin njegovega bratranca na podlagi vabila, bil je pogoščen pri zavarovancu, njegov obisk je bil izključno družabne in ne delovne narave, zato ga je po prepričanju sodišča prve stopnje šteti kot gosta na zasebnem obisku v smislu določila 11. točke petega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Sodišče je tako pravilno ugotovilo kakšen je bil namen obiska mld. tožnika samega, pri tem je upoštevalo, da je tožnik prišel skupaj z očetom na koline, vendar z drugimi nameni, kakor oče. Sodišče tudi ni tožnika štelo, da je gost, ker je otrok. Sodišče prve stopnje je ocenilo celotno dogajanje tega dne v zvezi z mladoletnim tožnikom in je ugotovilo, kakšen je bil namen njegovega obiska, da je bil na obisku pri zavarovancu tožene stranke kot gost v smislu Splošnih pogojev kot je to obrazložilo in ni gledalo samo skozi prizmo, da je bil mladoletni tožnik otrok. Zato so nedokazane pritožbene trditve, da je tožnik k zavarovancu tožene stranke prišel samo zato, ker se je opravljalo delo na kolinah. Tožnik sam pri delu na kolinah ni sodeloval kot je že obrazloženo, se je le igral z otroci in bil je pri zavarovancu tožene stranke tudi pogoščen in sodišče prve stopnje je vse to opredelilo kot namen obiska mladoletnega tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil mladoletni tožnik s strani zavarovanca povabljen iz drugih razlogov kakor oče, bil je pogoščen, zadrževal se je zaradi družinskih odnosov in stikov z drugimi otroki. Vse to zadostuje pojmu definicije gost po Splošnih pogojih in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je mladoletni tožnik prišel k zavarovancu zaradi dela na kolinah in ne zaradi pogostitve. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer je tožnika opredelilo kot gosta, štelo ga je kot gosta na zasebnem obisku v smislu določila 11. točke petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev.

8. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo pravilno odločitev glede stroškovne odločitve, vsebovane v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno, svojo odločitev obrazložilo v točki 24. obrazložitve in se je pri tem opredeljevalo tudi o možnostih odstopa od drugega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno od temelja in višine, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha v pravdi. Takšna metoda bi bila sprejemljiva le v primerih, ko ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da temu ni tako in da okoliščine odločanja v zadevi ne utemeljujejo ločenega vrednotenja uspeha tožeče stranke glede temelja in višine. Taka odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje je opravilo tri naroke, na prvem naroku za glavno obravnavo so stranke podale navedbe, nadalje so bili izvedeni listinski dokazi tako glede temelja kot višine zahtevka. Na drugem naroku je sodišče zaslišalo tožnika in priče, izvajalo je dokaze z dokazovanjem trditev tako glede temelja kot višine zahtevka. Po izdani vmesni sodbi je sodišče prve stopnje opravilo še en narok, na katerem pa ni izvajalo dokazov in je z obravnavanjem zadeve zaključilo. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ločeno obravnavati uspeh tožnika glede temelja in glede višine. Tožnik je s svojim denarnim zahtevkom uspel le v procentu, kot ga je določilo sodišče prve stopnje in namen tožnika je bilo plačilo denarne odškodnine v zahtevanem znesku, ker pa se je tekom pravdnega postopka na podlagi trditev tožene stranke izkazalo, da je zavarovalna vsota omejena na znesek, katerega je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino, česar tožeča stranka najverjetneje ni pričakovala pri sami vložitvi tožbi, pa je vse skupaj pripeljalo do rezultata, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino le v znesku 550,00 EUR. Uspeh tožnika v pravdi tako ni 80 % in ker v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka niso ločeno nastajali posebni stroški, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovni odločitvi in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in pritožba v tem delu ni utemeljena.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).