Jedro

Pri uporabi določbe 1. odst. 266. člena ZIZ je treba upoštevati vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in ne vsebino same terjatve, ki se naj bi z njo zavarovala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je izreklo za krajevno nepristojno za odločanje o predlogu začasne odredbe, s katero se naj bi Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Ljubljana prepovedalo vnovčenje akceptnih nalogov upnika in sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti. Podlago za svojo odločitev je videlo predvsem v določbah 1. odst. 266. člena in 213. členu ZIZ.

Zoper sklep se je upnik pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navedel je, da je s predlagano začasno odredbo želel preprečiti neupravičeno in neutemeljeno unovčenje akceptnih nalogov, ki jih je izročil dolžniku v zavarovanje plačil po pogodbi. Denarna sredstva ima pri Agenciji za plačilni promet, Cankarjeva 18, Ljubljana. Po določbi 143. člena ZIZ je zato krajevno pristojno za odločanje o začasni odredbi Okrajno sodišče v Ljubljani. Pritožnik je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Ker v zvezi s spornimi akceptnimi nalogi še ni uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in za samo zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo (1. odst. 266. člena ZIZ). Pri tem se je treba vprašati, kakšno vsebino naj bi imel predlog za izvršbo, saj je od tega odvisna uporaba določb, ki urejajo krajevno pristojnost sodišča. Prvostopno sodišče meni, da je treba upoštevati samo terjatev, ki se naj bi zavarovala, v predmetni zadevi torej terjatev na vrnitev akceptnih nalogov. Vendar pa se v postopku zavarovanja terjatev z začasno odredbo (še) ne odloča o uveljavljanju same terjatve, pač pa le o ukrepih, ki naj bi zagotovili, da uveljavljanje terjatve ne bo ovirano ali onemogočeno.

Zato je treba pri uporabi določbe 1. odst. 266. člena ZIZ upoštevati vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in ne vsebino same terjatve, ki se naj bi z njo zavarovala.

Upnik je s predlagano začasno odredbo predlagal prepoved unovčenja akceptnih nalogov in ne njihovo vrnitev. Zato je potrebno uporabiti tiste določbe ZIZ-a, ki določajo krajevno pristojnost za odločanje o prepovedi unovčenja akceptnih nalogov. Določbe, ki bi izrecno zadevala prav odločanje o prepovedi unovčenja akceptnih nalogov, v ZIZ-u ni. Najbližja temu je določba 143. člena ZIZ, po kateri je v zvezi z izvršbo na denarna sredstva na računih pri organizaciji za plačilni promet pristojno sodišče, na območju katerega je sedež organizacije oziroma njene enote. Ker gre za sredstva upnika, ki jih ima pri Agenciji za plačilni promet nadziranje in informiranje, Ljubljana, je z uporabo te določbe za odločitev o predlagani začasni odredbi krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Do enakega rezultata bi pripeljala tudi uporaba določbe 224. člena ZIZ.

Po povedanem in na podlagi določbe 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek.