Jedro

ZUreP-1 v prvem odstavku 101. člena ne pogojuje izdaje odločbe o določitvi pripravljalnih del s predhodno izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka. Vendar pa je navedeno določbo treba razlagati v pomenu, da morajo biti pred izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del ugotovljeni vsebinski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka (100. člen ZUreP-1); pri tem je treba upoštevati tudi, da javna korist ni izkazana že z izkazom razlastitvenega namena iz 93. člena ZUreP-1, kar iz slednjega izrecno izhaja, pač pa da morajo biti izpolnjeni tudi pogoji iz 92. člena tega zakona. To pa pomeni, da je v primeru, kadar odločba o uvedbi razlastitvenega postopka (še) ni bila izdana, treba izpolnjevanje navedenih pogojev ugotoviti v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del. Po mnenju sodišča ne more veljati drugače niti za posebni razlastitveni postopek, urejen v 19. členu ZJC-B za obstoječe ceste, namreč da se pred izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del mora ugotoviti temeljne vsebinske pogoje za uvedbo postopka razlastitve, čeprav formalno akta ni potrebno izdati. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je v 3. odstavku 19. člena ZJC-B za izkaz javne koristi treba ugotoviti dodatno še, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi javni cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič - Rudnik št. 352-63/2009-27 z dne 1. 12. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 %-ni DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Stroškovni zahtevek Občine Velike Lašče se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo razlastitveni upravičenki Občini Velike Lašče dovolila pripravljalna dela - parcelacijo in merjenje nepremičnine s parcelno št. 1375/3 k.o. ..., v dolžini 50 metrov, po kateri poteka kategorizirana javna pot pod zap. št. 152 s številko 955570 in potekom 454010 - Gradež - Sloka gora št. 5, kot je navedena v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (Uradni list RS, št. 6/99) in katere lastnik je tožnik (v 1. točki izreka), navedla, da bo po pravnomočnosti te odločbe nadaljevala s postopkom razlastitve (v 2. točki izreka), tožnika obvezala, da mora dovoliti dostop do svoje nepremičnine in določila pogoje za dostop (v 3. točki izreka), določila rok za izvedbo pripravljalnih del - parcelacije in merjenja 60 dni od pravnomočnosti odločbe (v 4. točki izreka) in odločila, da stroške pripravljalnih del - parcelacije in merjenja nosi razlastitvena upravičenka. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je razlastitvena upravičenka 30. 10. 2009 podala zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parcelno št. 1375/3 k.o. ..., katere lastnik je tožnik. Zahtevi je v skladu z določbami 98. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) priložila zemljiškoknjižni izpisek za navedeno zemljiško parcelo, izris iz prostorsko informacijskega sistema z dne 10. 12. 2008, Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (Uradni list RS, št. 6/99), dopis razlastitvene upravičenke z dne 25. 9. 2009 in dopis tožnika kot razlastitvenega zavezanca z dne 19. 10. 2009. Organ je v postopku ugotovil, da po parceli št. 1375/3 že poteka kategorizirana javna pot, kot je navedena v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (v nadaljevanju: Odlok o KOC). Glede na to, da je predmet razlastitvenega postopka samo del nepremičnine s parcelno številko 1375/3, je razlastitvena upravičenka predlagala izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del. Dalje navaja, da Zakon o javnih cestah (pravilno ZUreP-1) v 1. odstavku 101. člena določa, da upravni organ lahko na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. Navaja, da razlastitvena upravičenka predlaga, da se razlasti del nepremičnine s parcelno št. 1375/3 v dolžini 50 metrov, po kateri poteka kategorizirana javna pot, točna površina bo določena po izvedbi pripravljalnih del - parcelacije. V postopku je bila 28. 10. 2010 opravljena ustna obravnava. Na tej je tožnik med drugim navajal, da je prvič izvedel, da naj bi bila pot, ki teče po njegovi parceli 1375/3, javna pot, leta 2003. Od župana je zahteval spise, na podlagi katerih je občinski svet sprejel Odlok o KOC, toda te dokumentacije ni prejel, župan pa je lastnikom parcel, po katerih poteka navedena pot, leta 2008 pošiljal dopise, v katerih je navajal, da bo z njimi organiziral sestanek, ki pa ga ni bilo. Sklepa, da se z odlokom kategorizirana javna pot nanaša na v kataster vrisano pot, ki poteka po parc. št. 4019 k.o. ... Navajal je, da je ne glede na to pripravljen na sporazumno ureditev zadeve in sicer tako, da se vzpostavi javna pot in prenese v lastništvo občine po trasi, ki je v naravi že vzpostavljena in ki ne poteka čez njegovo dvorišče, med hišo in drvarnico. Navajal je dalje, da je razlastitvena upravičenka v odgovoru na njegovo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o KOC zatrdila, da tožnik nima več lastninske pravice na parceli št. 1375/3, temveč da je lastninsko pravico izgubil zaradi originarnega načina pridobitve lastninske pravice s strani razlastitvene upravičenke. Glede na to je menil, da razlastitvena upravičenka nima izkazanega pravnega interesa za predmetni postopek, temveč kvečjemu za postopek ugotovitve lastninske pravice, ki pa ga mora voditi pred pristojnim sodiščem. Razlastitvena upravičenka je na navedbe tožnika odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2010. V tej vlogi je navedla, da je bil v uradnem glasilu Občine Velike Lašče z dne 24. 9. 2010 objavljen nov Odlok o KOC, ki je pričel veljati 9. 10. 2010. Zahteva za razlastitev, ki je bila vložena 30. 10. 2009, pa se je sklicevala na tedaj veljavni Odlok o KOC, vendar nov odlok v ničemer ne spreminja pravnega ali dejanskega stanja v predmetni zadevi. Pod zap. št. 161 je še vedno kategorizirana javna pot s št. 955570, odsekom 955571, začetkom odseka C 111010, opisom Gradež - Sloka gora, koncem odseka s hišno št. 7 in dolžino 1621 metrov. Istočasno s sprejemom novega odloka je upravičenka izdelala tudi karto občinskih cest, kjer so prikazane vse lokalne ceste in javne poti iz Odloka o KOC. V zvezi z navedbami tožnika na ustni obravnavi, da iz odloka ni razvidno, po katerih nepremičninah naj bi pot potekala, je navajala, da se v skladu z Zakonom o javnih cestah v samem odloku navede samo začetni in končni del javne poti ter njen potek in izmero, kar zadostuje zakonskim kriterijem. Dalje je navajala, da je v postopku sprejema odloka sodelovala tudi Direkcija RS za ceste, ki pri preverjanju strokovne ustreznosti javne poti, da se jo lahko uvrsti v odlok, nepravilnosti ni ugotovila, kar potrjuje njen dopis z dne 11. 9. 1998. Da poteka po parceli, ki je predmet tega postopka, kategorizirana javna pot, izhaja iz izrisa parcele iz PISO sistema in potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 2. 11. 2010. Enako, da po navedeni nepremičnini poteka kategorizirana javna pot, dokazuje tudi izjava A.A. z dne 24. 11. 2010, ki je občinski koncesionar za vzdrževanje cest. O dejstvu, da po predmetni nepremičnini poteka javna pot so se lahko prepričali na ogledu na kraju samem 10. 11. 2010. Razlastitvena upravičenka je pripombe tožnika razumela predvsem kot podane zaradi zavlačevanja s postopkom ter je menila, da so neutemeljene. Prvostopenjski organ nato zaključuje, da so navedbe tožnika neutemeljene, navedbe razlastitve upravičenke pa utemeljene. Po njegovem mnenju so pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del izpolnjeni.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 2. 2011 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Organ je presodil, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita ter da je ta za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge. Glede pritožbenih navedb je ugotovil, da se predvsem nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa, nepravilnosti, povezane z Odlokom o KOC in pomanjkanje javnega interesa (javne koristi za razlastitev dela nepremičnine). Presodil je, da je prvostopenjski organ kljub skopi obrazložitvi pojasnil temeljne predpostavke in razloge za dovolitev pripravljalnih del, zaradi česar je kot neutemeljeno presodil pritožbeno navedbo, da odločbe prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da v Odloku o KOC nepremičnina s parcelno št. 1375/3 ni navedena, je navedel, da se lahko, glede na potek, začetek in konec ter dolžino z veliko verjetnostjo sklepa, da poteka kategorizirana javna pot pod zap. št. 152 s številko 95570 in potekom 454010 Gradež - Sloka gora št. 5 tudi po nepremičnini s parcelno št. 1375/3. Dalje je navedel, da se glede na 1. odstavek 101. člena ZUreP-1 o obstoju javnega interesa za razlastitev v postopku pripravljalnih del ne odloča, zaradi česar za odločitev o dovolitvi pripravljalnih del zadostuje že stopnja velike verjetnosti, da bo prišlo do razlastitve nepremičnine. S tako stopnjo verjetnosti pa je razlastitvena upravičenka obstoj dejstva, da bo prišlo do razlastitve dela nepremičnine s parcelno št. 1375/3, izkazala s predložitvijo Odloka o KOC ter podanimi pojasnili. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno navedbo, da vprašanje poteka kategorizirane javne poti predstavlja predhodno vprašanje za predmetni postopek. Tožniku pa je tudi pojasnil, kakšne so njegove pravice, če bi bila zahteva za razlastitev pravnomočno zavrnjena ter se pri tem skliceval na 3. odstavek 101. člena ZUreP-1. Na pritožbene navedbe o nepravilnostih, povezanih z Odlokom o KOC, pa je organ pojasnil, da za predmetni postopek niso relevantne. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni izkazana javna korist za razlastitev dela predmetne nepremičnine, je organ pojasnil, da v predmetnem postopku ne gre za razlastitev, pač pa zgolj za dovolitev pripravljalnih del - parcelacije in meritve nepremičnine, ki je predvidena za razlastitev, pri čemer se parcelacija lahko izvede samo v širini obstoječe javne ceste v naravi (zunanji rob cestnega sveta). Drugostopenjski organ je še pojasnil, da bo morala razlastitvena upravičenka tožniku po končanem postopku parcelacije posredovati ustrezno ponudbo za odkup in v primeru zavrnitve posredovane ponudbe po izteku zakonsko določenega roka dokazilo o tem posredovati prvostopenjskemu upravnemu organu - šele tedaj bo vloga za razlastitev popolna in bo izpolnjen zakonski dejanski stan iz 4. in 5. odstavka 19. člena ZJC-B (začetek postopka razlastitve).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je iz razloga, ker odločba prvostopenjskega organa glede 1. in 2. točke izreka ni tako obrazložena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo. Drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil ter presodil, da je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, ker naj bi prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe za sprejeto odločitev navajal utemeljene razloge in tudi podlago za dovolitev pripravljalnih del. S tako presojo drugostopenjskega organa se tožeča stranka ne strinja. Prav tako se tožeča stranka ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da v postopku po 101. členu ZUreP-1 o izpolnjevanju javnega interesa za razlastitev še ni potrebno odločati ter da za dovolitev pripravljalnih del zadostuje že stopnja velike verjetnosti, da bo prišlo do razlastitve nepremičnin, ter njegovo presojo, da je razlastitvena upravičenka zahtevano veliko verjetnost izkazala s predložitvijo Odloka o KOC in z danimi pojasnili, saj drugostopenjski organ niti ni navedel, s katerimi pojasnili je razlastitvena upravičenka izkazala to veliko verjetnost ter zakaj niso bile upoštevane navedbe tožeče stranke (oziroma ne presojene) o neobstoju javnega interesa za razlastitev, in nesporno dejstvo, da ima razlastitvena upravičenka v lasti nepremičnino s parcelno št. 4019 k.o. ..., po kateri je speljana pot, ki je vzporedna poti, ki naj bi predstavljala kategorizirano javno pot, in povezuje Gradež s Sloko goro št. 5, in ki je tudi vrisana v zemljiški kataster, ter je ostalo nepojasnjeno, zakaj ta pot ni oziroma ne predstavlja kategorizirane javne poti pod zap. št. 152 s št. 955570 in potekom 454010 Gradež - Sloka gora št. 5. Zaradi navedenega je neobrazložena tudi odločba drugostopenjskega organa in je kot take ni mogoče preizkusiti, s čemer je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka tudi s strani drugostopenjskega organa. Glede na povedano sta odločbi upravnih organov prve in druge stopnje nepravilni in nezakoniti. Po mnenju tožeče stranke je bilo v postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabljeno materialno pravo, saj nista bili upoštevani določbi 2. in 3. odstavka 92. člena ZUreP-1 ter je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka dalje navaja, da je v postopku pred organom prve stopnje vseskozi zatrjevala in dokazovala, da med Gradežem in Sloko goro potekata dve poti, ki sta speljani vzporedno in sta tudi približno enako dolgi, in sicer prva pot v lasti razlastitvene upravičenke, ki poteka po nepremičnini s parcelno št. 4019 k.o. ... in je tudi vrisana v zemljiški kataster, in druga pot, ki poteka med drugim tudi preko nepremičnine s parcelno št. 1375/3 v lasti tožeče stranke in ni vrisana oziroma označena v nobenih uradnih evidencah, vendar se prvostopenjski organ do njenih navedb, da zaradi navedenega v konkretnem primeru ni podan javni interes za razlastitev, ni opredelil, prav tako pa ni pojasnil, zakaj šteje, da je ravno pot, ki poteka po nepremičnini v lasti tožeče stranke, tista, ki skladno z Odlokom o KOC predstavlja kategorizirano javno pot pod zap. št. 152, pa čeprav potek te poti v navedenem odloku ni niti opisno označen, prav tako pa niti niso navedene parcelne številke nepremičnin, preko katerih naj bi potekala, temveč je za izdajo svoje odločbe ponudil zgolj skopo in pavšalno argumentacijo, da navedbe tožeče stranke kot razlastitvenega zavezanca niso utemeljene, navedbe razlastitvene upravičenke pa so utemeljene. Taka obrazložitev ne zadosti določbam 214. člena ZUP, saj obsega zgolj razložitev zahtevka razlastitvene upravičenke in povzetka navedb obeh strank ter navedbo nekaterih predloženih dokazov, ne vsebuje pa ostalih zahtevanih sestavin, zato je ni mogoče preizkusiti; s tem je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Ker pa prvostopenjski organ v postopku zgoraj navedenih navedb tožeče stranke ni presodil ter je odločal, ne da bi jih upošteval, pred izdajo odločbe tudi nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, posledično pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo. Če bi prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje, bi moral priti do zaključka, da razlastitvena upravičenka v svoji zahtevi ni uspela izkazati, da bi kategorizirana javna pot od Gradeža do Sloke gore št. 5 potekala preko nepremičnine s parc. št. 1375/3 (saj ta pot ni nikjer evidentirana) in ne preko nepremičnine s parc. št. 4019 k.o. ..., ki je, poleg tega, da je že v njeni lasti, in ravno tako poteka od Gradeža do Sloke gore št. 5, tudi vrisana v zemljiški kataster. V konkretnem primeru bi moral prvostopenjski organ ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, upoštevaje določbe 92. člena ZUreP-1, predlog razlastitvene upravičenke za izvedbo pripravljalnih del zavrniti zaradi nedopustnosti tako razlastitve kot z njo povezanih pripravljalnih del. Po 2. odstavku 92. člena ZUreP-1 je namreč razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, pri tem pa 3. odstavek izrecno določa, da razlastitev ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Ker je razlastitvena upravičenka lastnica poti parc. št. 4019 k.o. ..., kot to izhaja tudi iz priloženega potrdila o parceli z grafičnim prikazom, to je poti, ki povezuje Gradež s Sloko goro št. 5, razlastitev tožeče stranke v konkretnem primeru ni dopustna, prav tako pa ni dopustna niti izvedba pripravljalnih del. V dokazne namene tožeča stranka prilaga tožbi potrdilo o parc. št. 4019 z dne 13. 12. 2010 z grafičnim prikazom, in izvensodno poravnavo z dne 9. 6. 2004 ter sodišču predlaga, naj vpogleda tudi v upravne spise v zadevi. Dalje sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V obširni dopolnitvi tožbe tožeča stranka v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Dodatno pa podaja navedbe še v smeri, da je ugotovitev o poteku v Odloku o KOC kategorizirane javne poti po parceli št. 1375/3 v njegovi lasti, ne pa po parceli št. 4019, nepravilna, ker v postopku niso bila pridobljena in presojena gradiva o pripravi in sprejemanju tega odloka; da tožnik ne dovoli rednega prometa, nasipavanja, širjenja in vzdrževanja poti na njegovi nepremičnini; da razlastitvena upravičenka po izdaji izpodbijane odločbe grobo posega v njegovo nepremičnino s širjenjem poti, zaradi česar se je tožnik že pritožil in zahteval vzpostavitev prvotnega stanja; da se je razlastitvena upravičenka v mediacijskem postopku, zaključenem s sklepom z dne 9. 6. 2004, tožniku opravičila za motnje posesti ter da odtlej do decembra 2010 v njegovo nepremičnino ni posegala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je podala tudi razlastitvena upravičenka Občina Velike Lašče kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu. V odgovoru prereka tožbene navedbe, kolikor jih izrecno ne priznava ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uvodoma navaja, da je tožeča stranka kot vrednost spornega predmeta označila vrednost v višini 50.000,00 EUR, vendar takšna določitev vrednosti spornega predmeta ni v skladu z določbo 1. odstavka 30. člena ZUS-1, ki predpisuje, da je potrebno v tožbi vrednost spornega predmeta označiti samo v primeru, ko je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, medtem ko v predmetnem postopku za tak primer ne gre. Prizadeta stranka poleg tega meni, da je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta v znesku 50.000,00 EUR zgolj in samo zato, da bi si lahko v skladu z določbo 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 zagotovila pravico do revizije, kar pa glede na povedano ni mogoče. Poleg tega pa je vrednost spornega predmetna v znesku 50.000,00 EUR določena tudi nerealno, saj poteka javna pot samo po manjšem delu tožnikove parcele ter ne obsega več kot 100 m2. Prizadeta stranka dalje meni, da zaradi skope obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa niso bila bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj že iz tožbe jasno izhaja, da je tožeča stranka v odločbi spoznala nosilne razloge za odločitev, kajti v nasprotnem primeru tožba ne bi bila tako natančna in obsežna. Poleg tega je pomembno, da je bila obrazložitev odločbe organa prve stopnje dopolnjena z obrazložitvijo odločbe organa druge stopnje, s tem pa je standardu obrazloženosti odločbe zadoščeno. Glede na vsebino izreka izpodbijane odločbe pa podani ugovori in navedbe tožeče stranke sploh še ne pridejo v poštev za presojo. Tudi tožbene navedbe se ne nanašajo na vprašanje pripravljalnih del, čeprav je z izpodbijano odločbo bilo določeno le o dovolitvi pripravljalnih del, ampak na vprašanje razlastitve. Za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del pa zadostuje, da je uveden postopek razlastitve in da se ugotovi potrebnost pripravljalnih del zaradi dejanskega stanja. Postopek razlastitve pa v obravnavani zadevi je uveden, kar ni niti sporno, potrebnost pripravljalnih del pa je prizadeta stranka v postopku tudi dokazala. Prizadeta stranka še navaja, da je treba upoštevati tudi okoliščino, da določba 3. odstavka 101. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno določbo o tem, da se v primeru pravnomočne zavrnitve zahteve za razlastitev odločba o parcelaciji odpravi ter vzpostavi prejšnje stanje. Glede na to ni jasno, v čem je pravni interes tožeče stranke, da se sploh pritožuje in vlaga tožbo. Tožeča stranka pa ima v skladu z navedeno zakonsko določbo tudi možnost prejeti odškodnino za vso morebitno škodo, ki se ne da odpraviti drugače ter bo tako njen pravni položaj v vsakem primeru enak. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 97/2008 z dne 5. 3. 2008, sklepu I Up 176/2007 z dne 31. 1. 2007 in sklepu I Up 109/2007 z dne 31. 1. 2007. Tako stališče izhaja tudi iz sklepa Upravnega sodišča U 195/2008 z dne 12. 2. 2008. Če pa bi sodišče tožbene navedbe vsebinsko presojalo, prizadeta stranka navaja, da je iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidno, da poteka javna pot ravno po nepremičnini, ki je last tožeče stranke; to dejstvo je razvidno tako iz listin (izris iz sistema PISO, izjava koncesionarja) kot iz opravljenega ogleda na kraju samem. Upravni organ pa se je lahko ob ogledu na kraju samem tudi prepričal, da prizadeta stranka ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, saj javna pot v naravi poteka samo po nepremičnini, ki je v lasti tožeče stranke. Domnevna pot, na katero se sklicuje tožeča stranka, v naravi sploh ni pot, ampak povsem neprehodno zemljišče, kjer bi bilo potrebno javno pot zgraditi povsem na novo.

V naknadni pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri povedanem v tožbi. V zvezi z navedbo prizadete stranke, da je vrednost spornega predmeta določena nerealno, navaja, da gre za zazidljivo zemljišče v površini nekaj 100 m2 ter da je določitev vrednosti spornega predmeta ustrezna. V zvezi s sklicevanjem prizadete stranke na izpis iz sistema PISO navaja, da je v tem sistemu vrisana tudi občinska pot, ki poteka po parceli št. 4019, vendar v dokazilu vzhodna stran slokogorskega griča ni prikazana, tožnik pa je 2. 3. 2011 pridobil na Občini Velike Lašče za lastne potrebe geografski prikaz parcel na Sloki gori na osnovi izrisa iz sistema PISO, kjer je jasno in pregledno vrisana pot oziroma nepremičnina s parc. št. 4019, s katero razpolaga prizadeta stranka in po kateri poteka občinska pot po vzhodni strani slokogorskega griča. Tožeča stranka še opozarja, da je bil v postopku 10. 11. 2010 opravljen ogled, in da so zapisnik ogleda podpisali vsi udeleženci, vendar prvostopenjski organ zapisnika ni poslal tožniku in ogleda tudi ni navedel v popisu zadeve.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v teku posebnega razlastitvenega postopka, vodenega po določbah 19. člena ZJC-B, na podlagi 1. odstavka 101. člena ZUreP-1 razlastitveni upravičenki Občini Velike Lašče na njen predlog dovolil pripravljalna dela - parcelacijo in merjenje nepremičnine (v lasti tožnika kot razlastitvenega zavezanca) s parc. št. 1375/3 k.o. ..., v dolžini 50 metrov, po kateri poteka kategorizirana javna pot, kot je navedena v Odloku o KOC (Uradni list RS, št. 6/99). Kot izhaja iz odločbe, je prvostopenjski organ odločitev kot na dejanske razloge oprl na ugotovitev o poteku kategorizirane javne poti, kot je navedena v Odloku o KOC, po parceli št. 1375/3 v lasti tožnika ter ugotovitev o potrebnosti predlaganih pripravljalnih del - parcelacije, glede na to, da je za razlastitev predviden le del te parcele; v obrazložitvi je sicer povzel še navedbe strank, dane na ustni obravnavi oziroma v pripravljalni vlogi (iz katerih izhaja, da je tožnik kot razlastitveni zavezanec kot ključno navajal, da se s citiranim odlokom kategorizirana javna pot sploh ne nanaša na pot, ki poteka po njegovi parceli št. 1375/3, pač pa se nanaša na pot, ki poteka po parceli št. 4019, razlastitvena upravičenka pa je navajala in dokazovala, da z Odlokom o KOC kategorizirana javna pot poteka po nepremičnini s parc. št. 1375/3 v lasti tožnika) in navedbe tožeče stranke presodil kot neutemeljene, navedbe razlastitvene upravičenke pa kot utemeljene, ni pa te presoje v odločbi kakorkoli obrazložil. Drugostopenjski organ pa je v pritožbenem postopku odločbi prvostopenjskega organa pritrdil, nosilno pritožbeno navedbo tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, ki naj je iz tega razloga ne bi bilo mogoče preizkusiti, pa je kot neutemeljeno zavrnil ter navedel, da se glede na 1. odstavek 101. člena ZUreP-1 o obstoju javnega interesa za razlastitev v postopku o dovolitvi pripravljalnih del ne odloča, zaradi česar za odločitev o dovolitvi pripravljalnih del zadostuje že velika verjetnost, da bo do razlastitve prišlo, s tako stopnjo verjetnosti pa je ta okoliščina bila izkazana, saj je glede na potek, začetek in konec ter dolžino poti mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da z Odlokom o KOC kategorizirana javna pot poteka po nepremičnini s parc. št. 1375/3 v lasti tožnika, ne glede na to, da v odloku njen potek izrecno tako ni določen.

Po 1. odstavku 101. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl.) lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. Zakon v citirani določbi ne pogojuje izdaje odločbe o določitvi pripravljalnih del s predhodno izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka. Vendar pa je citirano določbo 1. odstavka 101. člena ZUreP-1 treba po mnenju sodišča razlagati v pomenu, da morajo biti pred izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del ugotovljeni vsebinski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka (100. člen ZUreP-1); pri tem je treba upoštevati tudi, da javna korist ni izkazana že z izkazom razlastitvenega namena iz 93. člena ZUreP-1, kar iz slednjega izrecno izhaja, pač pa da morajo biti izpolnjeni tudi pogoji iz 92. člena tega zakona. To pa pomeni, da je v primeru, kadar odločba o uvedbi razlastitvenega postopka (še) ni bila izdana, treba izpolnjevanje navedenih pogojev ugotoviti v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del. S tem se ugotovi tako svojstvo razlastitvenega upravičenca in okoliščina predvidene razlastitve nepremičnine iz 1. odstavka 101. člena ZUreP-1, tako razlago te določbe pa narekuje tudi sistematika zakona, ki določbe o dovolitvi pripravljalnih del uvršča za določbo, ki ureja uvedbo postopka razlastitve.

Po mnenju sodišča ne more veljati drugače niti za posebni razlastitveni postopek, urejen v 19. členu ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/2005) za obstoječe ceste, namreč da se pred izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del mora ugotoviti temeljne vsebinske pogoje za uvedbo postopka razlastitve, čeprav formalno akta ni potrebno izdati (po 5. odstavku citiranega člena se postopek razlastitve začne že z vložitvijo zahteve za razlastitev z vsebino, kot je določana v 4. odstavku tega člena). Pri tem je treba upoštevati tudi, da je v 3. odstavku citiranega 19. člena ZJC-B za izkaz javne koristi (poleg pogojev iz 93. člena v povezavi z 92. členom ZUreP-1, ki veljajo za splošni razlastitveni postopek) treba ugotoviti dodatno še, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi javni cesti poteka cestni promet v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZJC.

Glede na to sodišče sprejema kot utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti (kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP), saj obrazložitev odločbe niti ne vsebuje ugotovitev o obstoju vseh relevantnih dejstev (pogoji iz 2. in 3. odstavka 92. člena ZUreP-1 - tj. nujnost razlastitve, sorazmernost med javno koristjo razlastitvenega namena in posegom v lastninsko pravico, razpolaganje z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, in potek cestnega prometa po obstoječi cesti – iz spisne dokumentacije sicer izhaja, da je bil opravljen ogled, vendar se nanj organ ni oprl, v spisu pa tudi ni prepisa zapisnika, ki v rokopisu ni čitljiv), in se tudi ne opredeli argumentirano do ugovorov tožeče stranke, da javna korist glede na 2. in 3. odstavek 92. člena ZUreP-1 ni izkazana ter da v Odloku o KOC pod zap. št. 152 kategorizirana javna pot ni pot, ki poteka po nepremičnini s parc. št. 1375/3, pač pa pot, ki poteka po parceli št. 4019. Po presoji sodišča namreč ni mogoče šteti, da je na navedbe tožeče stranke prvostopenjski organ odgovoril s povzemanjem nasprotnih navedb (in predloženih dokazov) prizadete stranke, in svojo pavšalno presojo, da so slednje utemeljene. Teh nepravilnosti pa po presoji sodišča tudi ni odpravil drugostopenjski organ, ki je brez podlage razlogoval, da za izdajo odločbe po 1. odstavku 101. člena ZUreP-1 zadostuje izkazanost pogojev za razlastitev s stopnjo velike verjetnosti ter naj bi s tako stopnjo materialne resnice bila relevantna dejstva ugotovljena.

Sodišče se po povedanem ne strinja s stališčem prizadete stranke, da za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del zadostuje ugotovitev, da je postopek razlastitve uveden (za obravnavani razlastitveni postopek velja ureditev 19. člena ZJC-B, po določbi 5. odstavka 19. člena ZJC-B pa se postopek razlastitve začne že z vložitvijo same zahteve iz 4. člena ZJC-B, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo) in da so predlagana pripravljalna dela potrebna. Da ob taki razlagi relevantnih zakonskih določb pravni položaj razlastitvenega zavezanca ni zadosti varovan, kaže že postopanje prvostopnega organa, ki pred seznanitvijo sodišča z vloženo zahtevo za razlastitev te ni niti preizkusil v smislu vsebine predloženih dokumentov (če bi jo, bi ugotovil, tako kot kasneje drugostopenjski organ, da že predpisane ponudbe iz 97. člena ZUreP-1 ni vsebovala, ker dopis z dne 25. 9. 2009 to ni, čeprav pa sicer iz navedb tožeče stranke niti ne izhaja, da bi razlastitvena upravičenka uspela pridobiti predmetno nepremičnino (del) s sklenitvijo pogodbe), niti ni z njo pred tem seznanil razlastitvenega zavezanca ter mu da možnosti izjave, čeprav z zaznambo začetka razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi nastopi za razlastitvenega zavezanca omejitev pravnega prometa in ta traja do pravnomočne odločitve v razlastitvenem postopku (100. člen ZUreP-1) ter naj bi bil s tem po razlogovanju prizadete stranke izpolnjen že ključni pogoj za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del. Po mnenju sodišča pa prizadeta stranka razlage zakonskih določb, kot jo podaja, tudi ne more z uspehom zagovarjati ob sklicevanju na določbe 3. in 4. odstavka 101. člena ZUreP-1 (ki za primer pravnomočne zavrnitve zahteve za razlastitev urejajo odpravo posledic pripravljalnih del in pravico razlastitvenega zavezanca do odškodnine za dejansko škodo). Da namen zakona ni, da zgolj s temi določbami varuje pravni položaj razlastitvenega zavezanca, namreč izhaja tudi iz določbe 5. odstavka citiranega člena, po kateri je razlastitveni zavezanec dolžan omogočiti dostop na svojo nepremičnino šele po pravnomočnosti odločbe o dovolitvi pripravljalnih del. Tako tudi navedena zakonska ureditev podpira razlago določbe 1. odstavka 101. člena ZUreP-1 v pomenu, kot ga je sodišče že podalo, ne pa v pomenu, kot ga podaja prizadeta stranka, in po kateri bi razlastitveni zavezanec ob vloženi zahtevi za razlastitev po 4. odstavku 19. člena ZJC-B (ki ne bi bila vsebinsko preizkušena v smislu izpolnjevanja pogojev za uvedbo postopka, in glede katere mu niti ne bi bila dana možnost izjave) svojih pravic pred posegom s pripravljalnimi deli na nepremičnino, predvideno za razlastitev, dejansko niti ne mogel (v postopkih do pravnomočnosti odločbe o dovolitvi pripravljalnih del) v ničemer braniti ter bi bila pravica do pravnih sredstev dejansko izvotljena, ob upoštevanju, da logično ne bi mogel biti uspešen s sklicevanjem na nepotrebnost pripravljalnih del - parcelacije, če bi se v zahtevi za razlastitev navajalo, da je razlastitev predviden le del nepremičnine v lasti razlastitvenega zavezanca. Sodišče se tudi ne strinja s prizadeto stranko, da naj bi tožeča stranka glede na 3. in 4. odstavek 101. člena ZUreP-1 ne izkazovala pravnega interesa za pravno varstvo zoper izpodbijano odločbo, in da naj bi tako stališče podpirale sodne odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje. Iz sklepa I Up 97/2008 namreč izhaja, da je Vrhovno sodišče pritrdilo zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločbe o dovolitvi pripravljalnih del, ker tožniki niso izkazali težko nadomestljive škode, ki bi presegla z zakonom predvidene škodljive posledice, ki jih je mogoče odpraviti v skladu z določbo 3. odstavka 101. člena ZUreP-1, ob čemer je odločba tako ali tako izvršljiva šele s pravnomočnostjo; vendar pa tako stališče ne pomeni, da je razlastitvenemu zavezancu v zadevi dovolitve pripravljalnih del zaradi določb 3. in 4. odstavka 101. člena ZUreP-1 mogoče odreči pošten dokazni postopek ob upoštevanju načela kontradiktornosti. V sklepih I Up 176/2007 in I Up 109/2007 pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pravnih posledic uvedbe razlastitvenega postopka, ker nastanejo po samem zakonu (100. člen ZUreP-1- omejitve pravnega prometa), ni mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Kakšen pomen naj bi to stališče imelo za vodenje postopka za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del, pa prizadeta stranka niti ne obrazloži. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku izdana odločba bo morala biti obrazložena v skladu z zakonom (214. člen ZUP) tako, da bo njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Postopek za njeno izdajo pa bo organ moral voditi ob uporabi in razlagi določb ZUreP-1 in ZJC-B, kot je sodišče navedlo v tej sodbi, in ustrezno dopolniti ugotovitveni postopek (kot izhaja iz spisne dokumentacije, že dokazi, predloženi s pripravljalno vlogo prizadete stranke z dne 29. 11. 2010, še niso bili predmet ugotovitvenega postopka).

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške postopka v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Na isti zakonski podlagi je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek prizadete stranke, saj v primeru, kadar tožnik s tožbo uspe, zakon predvideva povrnitev stroškov le temu