Jedro

Delavec je upravičen do plače po obračunski osnovi delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja na podlagi odredbe delodajalca, ki jih je bil dolžan spoštovati, če višina plače za posamične primere ni posebej drugače določena

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 81.990,00 SIT stroškov revizijskega postopka, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od 22.12.1992 do 30.11.1999 v znesku 1.455.221,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnih razlik. Ugotovilo je, da je bil tožnik do 19.11.1992 z odločbo razporejen na formacijsko dolžnost pomočnika poveljnika za operativno učne zadeve v 5. pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe na V., od takrat dalje pa z odločbo formalno razporejen na dolžnost poveljnika izvidniškega voda v Teritorialno obrambo D. pokrajine v C., z nižjo obračunsko osnovo. Dejansko pa v C. tožnik dolžnosti poveljnika izvidniškega voda ni nikoli nastopil, temveč je po ukazih nadrejenih ves čas delal na dolžnosti pomočnika poveljnika za operativno učne zadeve in poveljnika mehanizirane čete. Zato je štelo, da je upravičen do razlike plače, kot bi mu šla za delo na tej dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeni znesek znižalo na 1.372.582,00 SIT, z ustrezno prilagoditvijo obrestnega zahtevka, ker je štelo, da je zahtevek za čas pred 26.11.1993, zaradi poteka 5-letnega zastaralnega roka ob vložitvi tožbe, zastaran. Soglašalo je, da je bil tožnik ob dejanskem delu na dolžnosti pomočnika poveljnika za operativno učne zadeve in poveljnika mehanizirane čete na podlagi večinoma ustnih, v letu 1994 in 1997 pa tudi nekaj pisnih ukazov nadrejenih, upravičen do plače po obračunski osnovi te formacijske dolžnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno razlagali 123. točko pravil službe Slovenske vojske, ki veljajo od leta 1996 dalje, da je vojaška oseba v primeru začasne razporeditve na zahtevnejšo dolžnost upravičena do pravic iz delovnega razmerja po tej začasni razporeditvi. Pravila so uredila posebnosti začasnih razporeditev na službeno dolžnost tako, da vojaška oseba v primeru začasne razporeditve po tej točki pravil v vsakem primeru zadrži pravice iz delovnega razmerja, kot ji gredo glede na njeno redno razporeditev, s tem, da se lahko ukazi glede začasne razporeditve ponavljajo brez končne časovne omejitve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/03) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru poudarja, da pravila službe v Slovenski vojski ne morejo urejati novih institutov razporejanja vojaških oseb, temveč lahko le podrobneje uredijo razporejanje na službeno dolžnost znotraj zakonskih okvirov. Sicer pa pri tožniku po sedmih letih v dejanskem smislu ni mogoče govoriti o začasnih razporeditvah, temveč je šlo za trajno delo na podlagi potreb službe.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker v skladu z določbami 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev pravno pomembnih dejstev pred sodiščem prve stopnje, ki so bila podlaga za pravno presojo sodišča druge stopnje.

Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da tožnik po izdaji odločbe o razporeditvi na formacijsko dolžnost poveljnika izvidniškega voda v letu 1992 te dolžnosti ni nikoli nastopil in da je dejansko po (večinoma ustnih) odredbah oziroma ukazih nadrejenih ves čas delal na dolžnosti pomočnika poveljnika za operativne učne zadeve in poveljnika mehanizirane čete, za kar so obstojale tudi dejanske delovne potrebe in za kar je bil tožnik ustrezno strokovno usposobljen, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je bil tožnik upravičen do plače po obračunski osnovi formacijske dolžnosti, ki jo je dejansko opravljal. Sodišče druge stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe 1. odstavka 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da delavcu pripada za delo plača v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo in zakonom. Pri tem je treba upoštevati tisto delo, ki ga delavec opravlja na podlagi odredb delodajalca, ki jih je dolžan spoštovati, če višina plače za posamične primere ni posebej drugače določena. Odstope od navedene zakonske določbe splošnega značaja je lahko določal le zakon. Tako je zakon o obrambi (ZObr, Ur.l. RS, št. 82/94-110/02) v spornem času v 98. členu določal, da je lahko delavec po službeni potrebi za najdalj eno leto razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, s tem, da obdrži enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, če je to zanj ugodneje. Če je bila za delovno mesto, kamor je bil delavec začasno razporejen, določena višja plača, je bil delavec v času začasne razporeditve na podlagi te zakonske določbe, torej upravičen do višje plače po delovnem mestu začasne razporeditve. Pravila službe v S. v. (Ur.l. RS, št. 49/96), ki so v zadnjem odstavku 123. točke določala, da vojaška oseba v času začasne razporeditve zadrži vse pravice, pridobljene na formacijski dolžnosti, je potrebno razlagati v skladu z določbo 98. člena ZObr, to je, da vojaška oseba v času začasne razporeditve zadrži ugodnejše pravice do plače iz redne razporeditve na formacijsko dolžnost, oziroma pridobi ugodnejše pravice glede na formacijsko dolžnost, na katero je začasno razporejen. Šele novela ZObr (Ur.l. RS, št. 47/02) je v 4. odstavku 98. člena ZObr izrecno določila, da pridobi pripadnik stalne sestave v primeru začasne razporeditve ugodnejše pravice iz nove formacijske dolžnosti le v primeru, če gre za začasno razporeditev nad 30 dni.

Ne glede na to, ali se šteje, da je bil tožnik v spornem obdobju z odredbami nadrejenih ves čas začasno razporejen na formacijsko dolžnost pomočnika poveljnika za operativne učne zadeve (v vsakem primeru so te razporeditve trajale več kot 30 dni), ali se šteje, da je njegova razporeditev zaradi prekoračitev zakonitih rokov začasnosti (v skladu s 1. odstavkom 98. člena ZObr največ eno leto) prešla v razporeditev za nedoločen čas, je bil na podlagi gornje zakonske ureditve upravičen do plače po višji obračunski osnovi te formacijske dolžnosti. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji sodbe sodišča druge stopnje zato ni utemeljen.

Glede na povedano je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 154. členom ZPP povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v višini potrebnih stroškov za njegovo sestavo po odvetnici, ki obračunani po veljavni odvetniški tarifi, skupaj z DDV, znašajo 73.440,00 SIT in stroške takse za odgovor v znesku 8.550,00 SIT, torej skupno 81.990,00 SIT.

Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).