Jedro

Če delavcu ni mogoče zagotoviti pravic iz 33. člena ZDR in mu zato te niso bile zagotovljene, je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila za dobo dveh let po določbi takrat veljavnega 21. člena ZTPDR. Po poteku tega roka pa mu je na podlagi 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR v skladu z veljavnimi predpisi delovno razmerje prenehalo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 9.11.1992 in 22.12.1992, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je v sporni zadevi odločeno v nasprotju z določbo 33. člena zakona o delovnih razmerjih, saj ne drži, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti ene od pravic, ki jih ta člen predvideva. O tem obstajajo dokazi, ki bi jih morala prezentirati tožena stranka. Ker ni bilo ugotovitev glede omilitvenih ukrepov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega tehnološkega presežka, je odločitev nezakonita. Zato je tožnik predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in pritožbi tožnika ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkušalo. Glede na ugotovitev sodišča, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti pravic kot trajno presežnemu delavcu, ni več preizkušalo trditev, da bi se tožniku te pravice lahko zagotavljale (33. člen ZDR).

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni bilo nezakonito. Po določbi 17. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), sprejeti z novelo v letu 1991, so ohranili delavci, ki so že pridobili pravice na podlagi 21. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in III.

poglavja ZDR, te pravice v skladu s predhodnimi predpisi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožniku ni mogoče zagotoviti pravic iz 33. člena ZDR in mu zato te niso bile zagotovljene, je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila za dobo dveh let po določbi takrat veljavnega 21. člena ZTPDR. Po poteku tega roka pa mu je na podlagi 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR v skladu z veljavnimi predpisi delovno razmerje prenehalo. Čeprav je v času učinkovanja sklepa o trajnem zmanjšanju del pri toženi stranki in posledično priznanju pravice do nadomestila plače za dve leti in kasneje po izteku tega roka, do prenehanja delovnega razmerja, bilo sprejetih nekaj ustavnih in zakonskih sprememb - na primer razveljavitev določbe 21. člena in 7. in 8. točke 75. člena ZTPDR z ustavnim zakonom za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 4/91 - že samo upoštevanje citiranih republiških predpisov kaže na zakonit postopek tožene stranke in s tem tudi zakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je že tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila in da je zato tudi odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožnika ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).