Jedro

Upoštevaje, da obročno plačilo odpravnine nima zakonske podlage in da sporazum o obročnem plačilu odpravnine med strankama ni bil sklenjen, ima tožnica pravico do enkratnega izplačila odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 5.911,23 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2009 dalje do plačila, kar pa je zahtevala tožnica več, to je plačilo 0,13 EUR, pa zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v ugodilnem delu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno in dejansko stanje predmetne pravdne zadeve, to je, da tožnici odpravnina gre in da bi ji glede na predpise morala biti izplačana že ob zadnji plači, vendar pa to velja na splošno, za večino primerov v praksi, ne pa tudi za konkretno situacijo. Tožena stranka je namreč v postopku redne likvidacije, zaradi česar ji vso denarno pomoč nudi njena mati družba, to je L. ... d.d., ki se je delavcem tožene stranke tudi izrecno zavezala, da bo poskrbela za poplačilo njihovih terjatev in tudi odpravnin. To svojo dolžnost toženka in njena ustanoviteljica tudi izpolnjujeta z obročnimi odplačili, kot je bilo dogovorjeno z delavci in sindikatom. Zgolj tožnica in še ena delavka nista privolili v obročno izplačevanje odpravnine in prav ti dve izjemi postavljata pod vprašaj ali tožena stranka enakopravno obravnava svoje delavce, čeprav je bil to njen glavni cilj. Toženka je imela pripravljen načrt poplačila odpravnin vsem delavcem in so bila priskrbljena za ta namen zadostna denarna sredstva. Ker pa je bila s strani manjšinskih delničarjev zoper sklep o redni likvidaciji vložena izpodbojna tožba, so pripravljena sredstva morali nepričakovano porabiti za izplačilo plač še zaposlenim delavcem, to pa je onemogočilo poplačilo odpravnin. Tožena stranka in njena „družba mati“ lahko zagotovita verodostojnost svojih obljub o poplačilu terjatev in enakovredno obravnavanje delavcev in solidarnost obeh družb zgolj z držo, ki jo ima v tem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala od tožene stranke plačilo odpravnine v višini 5.911,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2009 dalje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki oziroma z njo povezanimi družbami od 4. 1. 1984 do 25. 10. 2009 in da ji je tožena stranka dne 22. 9. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi redne likvidacije delodajalca. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je med drugim določila, da ji ob prenehanju pripada odpravnina (A5). Dne 7. 12. 2009 pa je tožena stranka tožnici v podpis ponudila sporazum o izplačilu odpravnine, iz katerega izhaja, da nima možnosti izplačati celotnega zneska odpravnine zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev, zato bi ji odpravnino v višini 6.952,72 EUR izplačala v šestih mesečnih obrokih (A5). Tožnica tega sporazuma ni podpisala, temveč vložila predmetno tožbo. Tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost tako, da je tožnici dne 24. 12. 2009 plačala 1.158,79 EUR na račun odpravnine. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo odpravnino v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe, pri čemer je pri zapadlosti odpravnine v plačilo pravilno upoštevalo določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/2009) v povezavi s 1. odstavkom 378. člena in 1. odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS; š.t 83/2001 in nadaljnji) ter 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da nima sredstev za poplačilo in da bi tožnica morala podpisati predložen sporazum. Po 5. odstavku 109. člena ZDR se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec sicer lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2. odstavku navedenega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Vendar pri toženi stranki ni šlo za prisilno poravnavo, temveč za redno likvidacijo, ki takšnega sporazuma ne predvideva, takšnega pisnega sporazuma pa med tožnico in toženo stranko ni bilo, kar je povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Za obročno odplačevanje odpravnine tako ni bilo nobene zakonske podlage in tožnica sporazuma ni bila dolžna podpisati. Tožnica ima na podlagi 109. člena ZDR pravico do enkratnega izplačila odpravnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.