19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 692/2005 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 99/19364 z dne 15. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pritožnice (tedaj dolžnice) z dne 9. 5. 2001, kot prepozni pa je zavrglo dopolnitvi ugovora z dne 9. 9. 2003 in z dne 14. 7. 2004. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dolžnici ni uspelo dokazati, da je bila v izbrisani družbi C. C. C., d. o. o., V., pasivna družbenica. Pritožnica naj bi predlagala svoje zaslišanje v vlogah, ki ju je sodišče prve stopnje upravičeno zavrglo kot prepozni, po oceni Višjega sodišča pa bi pritožnica vsa sporna dejstva lahko navedla že v prvem ugovoru, tedaj pa bi lahko predlagala tudi dokaz z zaslišanjem stranke.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje, da ji je sodišče onemogočilo sodelovanje v postopku, ker je pred odločitvijo o ugovoru ni zaslišalo. Nasprotuje stališču sodišča, da je svoj ugovor dopolnila prepozno. Dejstvo, da je pasivna družbenica, je bilo po mnenju pritožnice mogoče zatrjevati in dokazovati šele po izdaji odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211). Pritožnica se sklicuje tudi na odločitev istega sodišča v drugi podobni zadevi, kjer je uspela z ugovorom, da je bila v isti družbi pasivna družbenica. Zaradi dveh različnih odločitev v podobnih zadevah pred istim sodiščem naj bi ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustava v 2. in 15. členu, razen v četrtem odstavku, v katerem zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihovih kršitev, neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Navedb, ki bi po vsebini pomenile zatrjevanje kršitve četrtega odstavka 15. člena Ustave, pa ustavna pritožba ne vsebuje.

4.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek pritožnice o neizvedbi predlaganih dokazov, s katerimi naj bi dokazala, da je bila v izbrisani družbi pasivna družbenica. Ta očitek pritožnice ne drži. Sodišče prve stopnje je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 po vsebini obravnavalo njen ugovor, da je bila pasivna družbenica, čeprav ga je podala v dopolnitvah ugovora, ki jih je sodišče štelo za prepozne. Sodišče res ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pritožnice, vendar pritožnica v ustavni pritožbi ne pove, katerih pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko vplivala na odločitev sodišča, v svojih pisnih vlogah (dopolnitvah ugovora in pritožbi) ni mogla navesti in bi jih lahko navedla le na zaslišanju. Že če je dokaz pravočasno predlagan, stranka v okviru zahteve po enakem varstvu pravic nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo.

5.Kršitve ustavnih pravic tudi ni mogoče utemeljiti z navedbo, da je isto sodišče v drugi podobni zadevi odločilo drugače. Že Višje sodišče je v zvezi z enakim očitkom v pritožbi pojasnilo, da mora sodišče vprašanje, ali je imel posamezni družbenik izbrisane družbe možnost vplivati na delovanje družbe, obravnavati v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretno obveznost izbrisane družbe. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja zgolj, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Tega pa pritožnica v ustavni pritožbi niti ne zatrjuje.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić