Jedro

Tožnik neutemeljeno zahteva ugotovitev 50 % telesne okvare in izdajo odmerne odločbe o pravici do invalidnine zaradi obojestranske naglušnosti kot posledice bolezni, saj je izvedeniški organ tožene stranke upošteval izvid specialista otologa o obojestranski naglušnosti srednje stopnje z izgubo sluha po Fowlerju za 51,7 % in pravilno ocenil, da pri tožniku ne gre za poslabšanje naglušnosti. Po 15. c. tč. Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83), je 40 % telesno okvaro mogoče ugotoviti le za izgubo sluha 60 - 70 % po Fowlerju. Tako niso izpolnjeni pogoji za zvišanje že ugotovljene 40 % telesne okvare.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke št. I - 396.444 z dne 16.1.1996 in 25.4.1996, ugotovitev najmanj 50 % telesne okvare od 8.1.1996 dalje ter izdajo odmerne odločbe o pravici do invalidnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega dne dalje. Ocenilo je, da je bila v predsodnem postopku tožnikova zahteva zakonito zavrnjena.

Tožnik je zoper citirano sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povdarja, da je že samo zaradi obojestranske naglušnosti invalid s telesno okvaro. Ima še številne psihične, somatske, ortopedske in druge zdravstvene težave. V tožbi je predlagal preizkus mnenja invalidskih komisij po izvedencih, ki bi lahko neodvisno ocenili zdravstveno stanje, vendar sodišče temu predlogu iz nerazumljivih razlogov ni sledilo, temveč zaključilo, da mnenje invalidske komisije ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, s čimer naj bi prekoračilo svoja pooblastila in pristojnosti, kar velja tudi za novejšo medicinsko dokumentacijo, za katero vehementno trdi, da iz nje ni razvidno poslabšanje zdravstvenega stanja.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP-77), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti smiselno uveljavljane kršitve po 1. odst. istega člena zakona, ker ni bilo izvedeno dodatno razčiščevanje dejanskega zdravstvenega stanja z izvedencem medicinske stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, ker ne bi pripeljala do ugotovitve dodatne oz. višjega odstotka že ugotovljene telesne okvare.

V skladnih izvedeniških mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 15.1.1996 in 11.4.1996 o še nadaljnjem obstoju 40 % telesne okvare le zaradi obojestranske naglušnosti, kot posledice bolezni, je bilo dovolj prepričljive in objektivizirane strokovno-medicinske podlage za izdano zavrnilno sodbo. Izvedeniški organ tožene stranke je upošteval izvid specialista otologa z dne 9.5.1995 o obojestranski naglušnosti srednje stopnje z izgubo sluha po Fowlerju za 51,7 % in pravilno ocenil, da ne gre za poslabšanje naglušnosti. Po 15. c tč. Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83; v nadaljevanju: sporazum) je 40 % telesno okvaro mogoče ugotoviti le za izgubo sluha 60 - 70 % po Fowlerju. Tako niso izpolnjeni pogoji za zvišanje že ugotovljene 40 % telesne okvare. Preostale zdravstvene težave, od psihičnih, somatskih do ortopedskih, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo zanje sploh mogoče ugotoviti telesno okvaro po kateri od tč. cit. sporazuma.

Številne bolezenske težave tožnika, namreč same po sebi še ne pomenijo telesne okvare. Po 152. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) je telesna okvara podana le, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. Za vrste in odstotke teh okvar se v skladu s prehodno določbo 321. člena cit. ZPIZ-92 še vedno uporablja cit. sporazum, ki takšna stanja določneje opredeljuje oz. jih konkretizira. Takšna stanja pa v obravnavanem primeru razen za 40 % TO zaradi naglušnosti, z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo niso izkazana, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče in pred njim že tožena stranka. Pri sprejemanju dokazne ocene glede dejanskega zdravstvenega stanja ter s tem obstoja stanj iz citiranega sporazuma sodišče prve stopnje svojih pooblastil ni prekoračilo, zato pritožbene navedbe tudi v tej smeri niso utemeljene.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter hkrati glede na izid pritožbenega postopka odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.