Jedro

Okoliščina, da si je po trku ogledal drug avtomobil (v katerega glede na način vožnje ni mogel trčiti), zavarovanca ne more razbremeniti obveznosti, da po prometni nesreči posreduje svoje osebne podatke oziroma podatke o zavarovanju vozila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77106/2013 s 16. 5. 2013 razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 889,90 EUR za čas od 11. 2. 2011 do 28. 3. 2011 in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 77106/2013 s 16. 5. 2013 v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 889,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2011 ter v 3. točki izreka glede obveznosti plačati 41,00 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo še plačilo 76,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Vztraja pri stališču, da je za izgubo zavarovalnih pravic nujno zavedanje povzročitelja škode, da je do nezgode prišlo, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da bi oceno o tem, ali je toženec zapeljal vzvratno naravnost nazaj ali bolj v desno, lahko podal le izvedenec prometne stroke, ki ga sodišče neutemeljeno ni postavilo. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo soditi na podlagi lastnih prepričanj in življenjskih izkušenj. Napačno naj bi bil uporabljen tudi standard skrbnosti povprečnega voznika, saj je od toženca v konkretnem primeru nelogično pričakovati, da bo poleg vozila, v katerega je mislil, da je trčil, pregledal še ostala vozila, ki so bila parkirana v neposredni bližini. Napada tudi dokazno oceno sodišča, ki naj se ne bi opredelilo še do ostalih (posrednih) dokazov, ki potrjujejo navedbo toženca, da kraja prometne nezgode ni zapustil prostovoljno. Nasprotuje tudi dosojenim zakonskim zamudnim obrestim ter opozarja, da je zahtevku v tem delu nasprotoval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Tožeča stranka uveljavlja regresni zahtevek na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki zavarovalnici, ki je poravnala škodo oškodovancu, v določenih primerih omogoča, da uveljavlja povračilo izplačanih zneskov od povzročitelja škode. Ta med drugim izgubi zavarovalne pravice, če po nesreči zapusti kraj škodnega dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke ali podatke o zavarovanju vozila.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je do nesreče prišlo na parkirišču, ko je toženec zapuščal parkirno mesto in ob tem trčil v za njim parkirano osebno vozilo VW Passat. Toženec v pritožbi vztraja pri stališču, da je kraj škodnega dogodka zapustil nevedoč, da je pri trku prišlo do poškodb drugega vozila. Večji del pritožbenih navedb torej izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s čimer sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče uspešno izpodbiti, kot je bilo pojasnjeno v 5. točki obrazložitve sodbe.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo izvedenca prometne stroke. Takšnega dokaza toženec sploh ni predlagal. Pri sojenju je sodišče utemeljeno sklepalo tudi iz drugih dokazov (in pri tem ustrezno ocenilo vse izvedene in pravočasno predlagane dokaze), iz ravnanja voznikov v podobnih primerih ter iz življenjskih izkušenj. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je toženec pri vožnji iz parkirišča zapeljal bolj v svojo desno (in s tem sprednji del avtomobila usmeril v želeno smer vožnje – levo), ne pa naravnost nazaj, kot trdi sam. Če bi zapeljal tako, kot trdi toženec, nenazadnje do poškodbe avtomobila, za katerega je nesporno, da ga je ob manevru poškodoval (upoštevaje toženčevo skico), sploh ne bi moglo priti.

9. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni zapeljal naravnost nazaj, kot je trdil sam, ampak nazaj ter proti svoji desni, je jasno, da je vedel, v kateri avtomobil je trčil. Okoliščina, da si je po trku ogledal drug avtomobil (v katerega glede na način vožnje ni mogel trčiti), ga ne more razbremeniti obveznosti, da po prometni nesreči posreduje svoje osebne podatke oz. podatke o zavarovanju vozila. Pritožbeno spraševanje o tem, ali bi moral toženec, da bi izgubil zavarovalne pravice, kraj nezgode zapustiti naklepno, ali za to zadošča malomarnost, se tako izkaže za nepotrebno. To, da si povzročitelj nesreče po trku ogleda avtomobil, v katerega ni trčil, nato pa zapusti kraj nesreče, namreč ni malomarnost. 10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec izgubil zavarovalno upravičenje, ker je po nesreči zapustil kraj škodnega dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke ali podatke o zavarovanju vozila (v smislu 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP), saj je čutil trk, si ogledal vozilo, v katerega ni trčil, nato pa odpeljal s kraja nesreče, je torej materialnopravno pravilen.

11. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas, ko toženec za obstoj terjatve ni vedel, tj. preden ga je tožnica o obstoju terjatve obvestila. Obresti so začele teči šele 29. 3. 2011, ko je toženec prejel zahtevek za plačilo, ne že 11. 2. 2011 (dan poplačila škode), kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Kadar rok za izpolnitev obveznosti ni določen, namreč dolžnik pride v zamudo šele, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je toženec s pritožbo uspel v manjšem delu in le glede stranske terjatve, je višje sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam (drugi odstavek 154. člena ZPP).