Jedro

Do nezakonitega postopanja s strani policistov ni prišlo, saj je tožnik najprej kršil ZPrCP, v nadaljevanju pa tudi ZJRM-1. Policista sta ravnala pravilno ter skladno z ZNPPol. Prav tako sta upoštevala načelo sorazmernosti in zoper tožnika uporabila najmilejše, za obravnavani primer ustrezno prisilno sredstvo.

Skladno z 79. členom ZNPPol je uporaba sredstev za vklepanje in vezanje dovoljena, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da se bo oseba upirala ali samopoškodovala, napadla ali pobegnila, ali če je to nujno za varno izvedbo privedbe ali pridržanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 229,50 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 3.238,65 EUR z zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2017 dalje (I. točka izreka) in mu naložilo, da ji povrne 1.022,72 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter navaja, da je napačna in nezakonita. V obravnavani zadevi je bistvena pravilna presoja okoliščin dogodka, ki se je zgodil pred uporabo prisilnih sredstev. Pri tem se kot ključno postavi vprašanje spoštovanja načela sorazmernosti kot glavnega načela pri uporabi policijskih pooblastil. Dokazna ocena je v tem delu izostala, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tudi nerazumno očita tožniku, da se na ravnanje policistov ni pritožil in vložil pravnih sredstev, saj navedena okoliščina sama po sebi ne more predstavljati utemeljenega zaključka, da sta policista ravnala zakonito. Ugotovljeno dejstvo s strani sodišča, da se je tožnik pasivno upiral, ne predstavlja ustreznega zakonskega znaka za uporabo prisilnih sredstev, pri čemer zapustitev vozila ter hoja proti hiši in nazaj do avta ne predstavlja okoliščine, da se je oseba upirala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame priči policistu A. A., ki je izpovedal, kako se je tožnik kritičnega dne obnašal ter da je proti njemu zamahnil z roko in ga odrinil, saj je takšna teorija malo verjetna ob upoštevanju, da je tožnik star 64 let in je bil v absolutni nadvladi s strani dveh mlajših policistov. Dokazne ocene življenjskosti in kritične presoje takšnega opisa dogodka sodišče ni napravilo. Pritožba nadalje izpostavlja, da tožnikova alkoholiziranost v času spornega dogodka ni bila objektivno preverjena ter da je sklicevanje na izpovedbo priče S. S. neustrezno in dokazno šibko. Kot pomembno pričo izpostavi policista M. M. in njegovo izpovedbo, kako je sam ravnal v primeru tožnika. Pritožba zaključi, da je evidentno, da sta policista P. P. in A. A. v času škodnega dogodka tožnikovo nerganje obravnavala popolnoma neustrezno in neprofesionalno. V skladu z načelom sorazmernosti bi glede na pasivno obliko upiranja morala uporabiti najmilejša prisilna sredstva in ne takšnih oblik telesne sile, ki lahko pripeljejo do poškodb. Glede na opisane dejanske okoliščine je jasno, da sta z uporabo prekomerne telesne sile kršila tako načelo zakonitosti kot načeli strokovnosti in integritete. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu dosodi odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter stroške postopka, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta v večernih urah 15. 7. 2016 policista PP X. na dvorišču hiše z naslovom Ulica 3, ustavila vozilo znamke Renault, ki ga je vozil tožnik. Ni sporno, da je eden od policistov od tožnika zahteval prometno in vozniško dovoljenje ter da je tožnik policistu prometno dovoljenje izročil, vozniškega pa ne. Ni sporno, da je tožnik izstopil iz avta in se napotil proti hiši, pri čemer je navajal, da bo poklical odvetnika. Tudi ni sporno, da sta policista, ki sta tožnika obravnavala, ob 22. uri zoper njega uporabila telesno silo s potiskanjem tako, da sta izvedla prijem ključ na komolcih obeh rok, nato pa uporabila sredstva za vezanje in vklepanje - lisice ter zoper tožnika odredila pridržanje, ki je trajalo do naslednjega dne, to je 16. 7. 2016 do 8.15 ure. Tožnik zatrjuje, da je v obravnavanem škodnem dogodku prišlo do nezakonitega postopanja s strani policistov, da sta proti tožniku neupravičeno uporabila prisilna sredstva, ga poškodovala in mu nezakonito odvzela prostost, za kar zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da do nezakonitega postopanja s strani policistov ni prišlo, saj je tožnik najprej kršil Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), v nadaljevanju pa tudi Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Policista sta ravnala pravilno ter skladno z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Prav tako sta upoštevala načelo sorazmernosti in zoper tožnika uporabila najmilejše, za obravnavani primer ustrezno prisilno sredstvo, skladno z določili ZNPPol in Zakona o prekrških (ZP-1) pa so bili podani tudi pogoji za pridržanje. Zato je tožnikov zahtevek zavrnilo.

6. Tožnik s pritožbo izpodbija dokazno oceno ter posledično zatrjuje postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je podalo od 24. do 31. točke obrazložitve, celovita, natančna, jasna, prepričljiva, konsistentna in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP ter jo v izogib ponavljanju v celoti sprejema in potrjuje. V nadaljevanju se izreka do tožnikovih pritožbenih ugovorov v zvezi z njo.

7. Tožnik v pritožbi navaja, da je star 64 let in da zagotovo ni predstavljal resne grožnje dvema izurjenima policistoma, zato se kot ključno postavi vprašanje načela sorazmernosti kot glavnega načela pri uporabi policijskih pooblastil. Gre za bistveni del dokazne ocene, ki je v postopku izostala. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je do načela sorazmernosti izrecno opredelilo v zadnjem delu 16. točke in v 30. točki obrazložitve, ko je povzelo ugotovljeno dejansko stanje glede tožnikovega ravnanja, to je pasivnega in aktivnega upiranja, pri čemer je obrazložilo, da sta policista uporabila najmilejše prisilno sredstvo, ki je bilo sorazmerno s kršitvijo, saj drugače tožnikovega upiranja nista mogla obvladati.

8. Stališče sodišča prve stopnje, ki naj bi po pritožbenih navedbah potrdilo zakonitost ravnanj policistov iz razloga, ker se tožnik na ravnanja policistov ni pritožil in ni vložil pravnih sredstev, za odločitev v tej zadevi ni bistveno. Je pa sodišče navedeno na začetku 14. strani sodbe zgolj povzelo v sklopu celotne dokazne ocene. Zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

9. Skladno z 79. členom ZNPPol je uporaba sredstev za vklepanje in vezanje dovoljena, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da se bo oseba upirala ali samopoškodovala, napadla ali pobegnila, ali če je to nujno za varno izvedbo privedbe ali pridržanja, kar je obrazložilo sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve. Zato sta pritožbena navedba, da pasivno upiranje ne predstavlja ustreznega zakonskega znaka, ki omogoča policistu, da se posluži uporabe prisilnih sredstev, in sklicevanje na 72. člen ZNPPol neutemeljena. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik ukazov policistov ni upošteval. Ko sta mu s prižgano lučjo in kratkim zvočnim signalom nakazala, da se mora v prometu ustaviti, se ni ustavil, ampak je odpeljal na dvorišče materine hiše. Ko je eden od policistov zahteval, da pokaže prometno in vozniško dovoljenje, je tožnik prometno dovoljenje pokazal, potem pa je kljub prepovedi iz avta izstopil in se odpravil proti stanovanjski hiši, kar nedvomno predstavlja dejanski stan pobega. Pri tem gre dodati, da v času, ko se je tožnik napotil do stanovanjske hiše, do uporabe prisilnih sredstev še ni prišlo. Zato je pritožbena navedba neutemeljena tudi iz tega razloga.

10. Zakaj je sodišče verjelo priči A. A., ki je izpovedoval, kako se je tožnik kritičnega dne obnašal, izhaja iz celotne, obširne dokazne ocene. Glede na to, da je sodišče tudi iz izpovedb drugih prič ugotovilo, da tožnika ni mogoče označiti za miroljubnega 64-letnika, temveč prej kot zelo konfliktno osebo, ki je v obravnavanem primeru prestopila meje dopustnega, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivejša izpovedba priče A. A., ki je potrjena z izpovedbami drugih prič, kot pa tožnikova izpovedba. Navedeno nenazadnje izhaja iz njegove izpovedbe, da je njegov odnos do policistov srednji, čisto normalen, dokler ne začnejo provocirati, ko pa začnejo, se zadeve lahko spremenijo, in da je ob zaslišanju priznal, da jih je označil za udbo. Kot izhaja iz plačilnega naloga, napisanega neposredno po škodnem dogodku, torej da je tožnik policista zmerjal z neprimernimi izrazi, je sodišče utemeljeno verjelo priči A. A., da je šlo tudi za tožnikovo aktivno upiranje, s tem, ko se ni pokoril navodilom policistov in je proti enemu celo zamahnil z roko. Zgolj pavšalna pritožbena navedba, da je tožnik star 64 let (pri čemer toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil ob škodnem dogodku star 62 let), ter da je bil v absolutni nadvladi s strani dveh mlajših policistov, je ob prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje neutemeljena. Tudi ni res, da sodišče v zvezi z navedeno okoliščino (tožnikovo starostjo) ni opravilo dokazne ocene, do tega se je opredelilo v 30. točki obrazložitve.

11. Pritožbena navedba, da v času spornega dogodka tožnikova alkoholiziranost ni bila objektivno preverjena, sicer drži, a navedeno dejstvo ne pomeni, da tožnikova alkoholiziranost ni bila dokazana. Zaznala sta jo oba policista, ki sta postopek izvajala, tožnik pa v okviru trditev niti ni zanikal, da je bil v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče v zvezi s tožnikovo alkoholiziranostjo ne bi smelo opreti na izpovedbo priče S. S. Gre za tretjega policista, ki je v uradnem zaznamku (priloga B5) še ob 0.55 uri (postopek zoper tožnika se je pričel ob 21.30 uri) navedel, da oseba kaže znake alkoholiziranosti, zadah po alkoholu, zatikajoč govor, opotekajočo hojo. Ni res, da je sodišče izpovedbo priče S. S. uporabilo zgolj parcialno, v delih, saj jo je upoštevalo v okviru celovite dokazne ocene v smeri neposredne zaznave s strani tega policista v času tožnikovega pridržanja.

12. Nadalje ni res, da sodba nima razlogov glede izpovedb zaslišanega policista M. M. Sodišče jo je povzelo v 26. točki obrazložitve in je pravilno ni upoštevalo v tožnikovo korist, saj je ta policist izpovedal, da ko ga je on obravnaval, je vpil in se neprimerno vedel, kar le še potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o splošnem tožnikovem obnašanju zoper policiste.

13. Tudi zadnja tožnikova pritožbena navedba, da sta ga policista obravnavala neustrezno in neprofesionalno, ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za tožnikovo najprej pasivno in potem aktivno upiranje ter neizpolnjevanje navodil, danih s strani policistov. Katero naj bi bilo najmilejše prisilno sredstvo, ki bi ga zaradi takšnega tožnikovega ravnanja policista morala uporabiti, pa pritožba ne pojasni. Kot že pojasnjeno, sta policista uporabila prijem ključ na komolcih obeh rok in sta ga vklenila ob 22.00 uri, ob 22.10 uri pa sta mu prisilno sredstvo - lisice snela, pri čemer je bil tožnik v času desetih minut vklenjen z dvojnimi lisicami, čepi za zategovanje so bili v položaju, da ni prišlo do zategovanja, oboje pa pomeni omilitev tega prisilnega sredstva. Ob povedanem tudi pritožbeno sodišče ukrepe policistov ocenjuje kot sorazmerne glede na tožnikovo kršitev ter se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev načela zakonitosti, strokovnosti in integritete.

14. Pri tem si je sodišče prve stopnje pravilno postavilo vprašanje tožnikove verodostojnosti v postopku. Tožnik je namreč v tožbi zatrdil, da mu kljub prošnji medicinska pomoč ni bila nudena, medtem ko je iz predloženih listin razvidno, da ga je že ob 22.35 na njegovo zahtevo pregledal zdravnik iz ZD X., ob 00.03 uri pa je bil pregledan v UKC, kar je ob zaslišanju potrdil. Tožnik je tudi izpovedoval, da so na njega skočili trije policisti, dokazni postopek pa je pokazal, da sta bila ob izvedbi postopka prisotna le dva, zato si tudi pritožbeno sodišče postavlja vprašanje, ali je tožnikovim izpovedbam glede poteka škodnega dogodka, ravnanja policistov in (ne)alkoholiziranosti sploh mogoče verjeti.

15. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,50 EUR.