Jedro

Ker se na podlagi točke G odškodnine med upravičenci istega reda odškodnina razdeli, ni pomembno, ali so se pravdne stranke predhodno dogovorile, da si bodo to odškodnino razdelile ali ne, kot tudi ni odločilno, da ga tožnice niso uveljavljale ločeno vsaka posebej. Njihovo prikrajšanje je namreč v dejstvu, da bi jim komisija določen znesek (delež) skupnega zneska odškodnine avtomatično nakazala, če toženec ne bi pri izpolnjevanju vloge prikril, da so za dodelitev odškodnine upravičene tudi one.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnicam skupaj plača znesek 5.418,00 EUR, to je vsaki izmed njih 1.806,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.8.2005 dalje do plačila. V presežku, to je glede zamudnih obresti za čas od 1.1.2005 do 8.8.2005, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožnicam povrne njihove pravdne stroške v višini 1.369,87 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga toženec ter uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnice niso mogle biti prikrajšane za vtoževani znesek, saj iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da odškodninskega zahtevka pri mednarodni organizaciji nikoli niso uveljavljale, še zlasti pa ne do izteka roka. Tožnik pa je po drugi strani zahtevek uveljavljal v svojem imenu in za svoj račun ter ga ni bil dolžan uveljavljati tudi za druge. Tako nikakor ni bil obogaten brez pravnega temelja, saj je dopustno premoženjsko korist prejel na podlagi sklepa mednarodne organizacije, ki v RS predstavlja izvršilni naslov, iz izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kakšen vrste obogatitveni zahtevek je sodišče sploh prisodilo tožeči stranki. Dokazni postopek je pokazal, da se pravdne stranke sploh niso dogovorile, da si bodo odškodnino razdelile in je zato sodišče v tem delu preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Zgolj sklicevanje na načelo vestnosti in poštenja za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadošča, sodišče bi moralo pojasniti, katere konkretne norme je toženec kršil. Sodišče tožencu očita, da je ravnal v nasprotju s členom 3(1) Zakona o nemškem skladu in točko G sklepa IOM, ob tem pa prezre, da ta pravila ne narekujejo, da bi moral navesti tudi soupravičence. Toženec je bil tudi sicer prepričan, da je sam edini upravičenec, saj je tako potomec pokojnega F. Ž., kot tudi njegov oporočni dedič. Če bi bila odškodnina izplačana vsem potomcem, bi bil toženec kot oporočni dedič prikrajšan. Povsem napačno je tako razlogovanje sodišča, da toženčevega sklicevanja na oporoko ni mogoče upoštevati. Točka G poleg tega določa, da je v primeru, ko je upravičencev več, komisija tista, ki upravičencu zniža odškodnino in ne upravičenec sam. Sodišče bi moralo pri svoji presoji upoštevati slovensko pravo in ne Zakon o nemškem skladu, saj ta neposredno ne zavezuje pravdnih strank, povsem zmotno pa je, da se sodišče hkrati sklicuje na določila nemškega zakona in slovenskega zakona o neupravičeni obogatitvi ter na načelo vestnosti in poštenja. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, je v 4. členu Zakona o nemškem skladu oblikovana prioritetna lestvica za določitev prejemnika odškodnine. Tako pripada v primeru, ko gre za odškodninski zahtevek na račun fizične osebe, ki ni več živa, odškodnina primarno preživelemu soprogu ali otrokom v enakih deležih od odobrene odškodnine. Šele v primeru, da upravičenec nima več preživele soproge kot tudi ne otrok, gre odškodnina v enakih deležih vnukom, če pa tudi ti niso več živi, potem se razdeli med sorejenece. Zgolj v primeru, da zahtevka ne vloži nobena od navedenih oseb, lahko zahtevek vložijo osebe, ki so imenovane za dediče v oporoki oškodovanca. V točki G, ki ureja zmanjšanje pripadajoče odškodnine v primeru soupravičencev, pa je določeno, da si vse fizične osebe na isti ravni hierarhije upravičenosti delijo odobreno odškodnino v enakih zneskih. Zato mora komisija zmanjšati znesek odobrene odškodnine upravičencu, če so do nje upravičene tudi druge osebe, na isti ravni hierarhije. Izjeme so le upravičenci, ki prejmejo odškodnino na podlagi oporočnega dedovanja. Iz povzetega velja zaključiti, da na podlagi nemškega zakona, ki zavezuje pri določitvi upravičencev, odškodnina pripada tako tožnici kot tožencu in njihovi materi, saj sodijo v prednostni red. Tožencu prav zato tudi ne pripada odškodnina kot oporočnemu dediču, pač pa kot enemu od otrok oškodovanca. Ker se na podlagi točke G odškodnine med upravičenci istega reda odškodnina razdeli, ni pomembno, ali so se pravdne stranke predhodno dogovorile, da si bodo to odškodnino razdelile ali ne, kot tudi ni odločilno, da ga tožnice niso uveljavljale ločeno vsaka posebej. Njihovo prikrajšanje je namreč v dejstvu, da bi jim komisija določen znesek (delež) skupnega zneska odškodnine avtomatično nakazala, če toženec ne bi pri izpolnjevanju vloge prikril, da so za dodelitev odškodnine upravičene tudi one. Nasprotno pa je toženčeva obogatitev ravno v tem, da je zaradi prikritja soupravičenk pridobil celotno odškodnino in ne le njen alikvoten del. Nedopustnost premoženjske koristi se tako kaže v kršitvi določbe 4. člena v zvezi s točko G Zakona o nemškem skladu, kajti toženec je zagotovo moral vedeti, da mu celotna odškodnina ne gre. Jasno je seveda, da je komisija na podlagi predloženih podatkov izdala ustrezen sklep, ki tudi v RS predstavlja izvršilni naslov, vendar pa tožencu zakonska podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne omogoča pridobitve celotne odškodnine. Zato je premoženjsko korist pridobil brez pravnega temelja, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku povsem pravilno ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, kot jih obravnava 190. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju: OZ).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPP), odločitev o stroških pa na prvem odstavku 154. člena in 155. členu v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbi ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške, enako pa tudi tožnice, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi.