Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o dovolitvi sodne poravnave preizkusiti tudi navedbe, ki jih je tožnica podala v postopku o prepovedi nasilnih dejanj po ZPND, saj bi te lahko vplivale na odločitev o dovoljenosti sodne poravnave.

Začasna odredba ima učinek sklepa o izvršbi in ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Predlog za izdajo začasne odredbe mora zato vsebovati vse sestavine, ki bodo omogočile, da bo imel sklep o začasni odredbi lahko tak učinek, torej tudi sredstvo izvršbe.

Sodišče lahko začasne odredbe v razmerjih med starši in otroci izda tudi po meritorni odločitvi o višini preživnine, in sicer vse do pravnomočnosti odločitve.

Izrek

I. Pritožbam pravdnih strank zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (prvi odstavek I/2 točke izreka)in dovolitev sodne poravnave v izpodbijani 2. točki (določitev stikov) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 25. 4. 2014 se delno ugodi in se ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 197/2013 z dne 1. 4. 2014 delno ugodi tako, da se citirani sklep o začasni odredbi spremeni tako, da se predlog tožeče stranke v delu, kjer zahteva pridobitev zastavne pravice na predmetu zavarovanja, zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 9. 1. 2014 je sodišče prve stopnje zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 20. 9. 2003 razvezalo (I/1. točka izreka), očetu naložilo, da za preživljanje mld. S. in mld. M. plačuje preživnino od 3. 7. 2013 dalje v višini 300,00 EUR za vsako hčer, s tem, da je to preživninsko obveznost za vsako hčer dolžan plačati po pobotu že plačanih zneskov za mesec september 2013 v višini 265,50 EUR, nadalje pa v višini 300,00 EUR mesečno do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na materin tekoči račun. Zahtevek na plačilo preživnine za mesec julij 2013, avgust 2013 in v višini 69,00 EUR za september 2013, je zavrnilo (I/2. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (I/3. točke izreka). Sodno poravnavo glede varstva, vzgoje ter preživljanja otrok in glede stikov, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3. 10. 2013 je odobrilo (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka odločbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka iz 408. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izvrševanje stikov razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je pravni pouk v izpodbijani odločbi napačen. V skladu s prvim odstavkom 412. člena ZPP se v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki ne uporabljajo določbe ZPP, ki se med drugim nanašajo tudi na sklenitev sodne poravnave. Glede na to, da je naslovno sodišče odobrilo sodno poravnavo s sklepom, pritožba zoper sklep pa je v skladu z določili ZPP mogoča in dopustna, je tožnica vložila predmetno pritožbo. V skladu z določili 408. člena ZPP je sodišče vezano na načelo oficialnosti in načelo največje koristi otrok, kar pomeni, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Sodišče ravno tako ni vezano na postavljene zahtevke in lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale. V drugem odstavku 412. člena ZPP je dolžnost sodišča, da ne dovoli poravnave glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok ter glede stikov otrok s starši, če ugotovi, da niso v skladu z interesi otrok. Meni, da sodišče ne bi smelo odobriti točke II. sodne poravnave, ki se nanaša na stike med mld. hčerama in očetom, saj ti niso v največjo korist mld. hčera, marveč ravno nasprotno. V času, ko so se stiki redno izvajali, je toženec vseskozi preko deklic preverjal, kaj dela tožnica, kakšne volje je, s kom se druži. Toženec je nad mld. deklicama vršil psihično nasilje tudi tako, da jim je konstantno govoril o idiličnem družinskem življenju in jima dopovedal, da je tožnica tista, ki takšno skupno življenje onemogoča, kar je pri deklicah povzročilo veliko in nepopravljivo čustveno stisko. Deklici potrebujeta primerno čustveno podporo, katero jima nudi le tožnica, saj prepozna njune potrebe, medtem ko ju tožnik po nepotrebnem obremenjuje s svojo posesivnostjo do tožnice, z nepotrebnimi vprašanji oziroma zasliševanji o življenju tožnice. Toženec je mld. S. dovolil, da se je sama sprehajala po nakupovalnem centru Q. in zapravljala denar, čeprav ji to tožnica v njenih letih še ne dovoli. Navedeno ne privzgaja zgolj slabih osebnostnih navad in zapravljivosti, ampak je bilo pogosto vzrok za prepirljivost, grdo obnašanje in jezo S. nad tožnico, ki takšnega početja ni odobravala in dovoljevala. Ravno tako je toženec ob zaključku stikov, ko je hčeri prevzela mati, vedno izkoristil priložnost in vpričo otrok kričal na tožnico z uporabo različnih vulgarnih izrazov. Tožencu je bil v nepravdnem postopku zaradi prepovedi nasilnih dejanj po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini izdan sklep, da se mu v korist tožnice in mld. hčera S. in M. prepoveduje vstopanje v njihovo bivališče in približevanje krajem, kjer se zadržujejo. Nepravdno sodišče je ugotovilo, da toženec stik z mld. hčerama zlorablja za izvajanje nasilnih dejanj nad tožnico. Hčerki sta posredni žrtvi nasilnega vedenja toženca, saj ju toženec izkorišča z vršenjem pritiska in nadzora nad tožnico. Nepravdno sodišče je ugotovilo tudi, da žaljenje tožnice, zmerjanje, da je kriva za razpad družine, omalovaževanje njene materinske vloge in vztrajno zasliševanje o tem, kaj počne, s kom se druži, predvsem pa lažno vzbujanje v ponovno skupno življenje, evidentno niso v korist mld. hčerk.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Zoper I/2. točko in III. točko izreka vlaga toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se toženi stranki določi plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno za vsako od hčer in da se hkrati ugotovi, da je bila preživninska obveznost poravnana do vključno januarja 2014 oziroma podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Odločitev sodišča, da je toženec dolžan za preživljanje hčera plačevati po 300,00 EUR mesečno za vsako, ne ustreza realnim potrebam mld. deklet, kot tudi ne dejanskim zmožnostim toženca. Navedbe tožnice, ki jih je podala tekom postopka glede višine stroškov, ki naj bi odpadli na dekleti, so se izkazale za eno samo pretiravanje in jim tudi sodišče v celoti ni sledilo, kljub temu pa je štelo, da so stroški bivanja, oskrbe in preživljanja za vsako od mld. hčera 600,00 EUR mesečno, pri čemer sodišče ni jasno navedlo, katere stroške v okviru tega zneska je pri svoji odločitvi upoštevalo, zato toženec ne more te odločitve grajati na drugačen način, kot da se opredeli že do začetnih zneskov, ki jih je navajala tožnica. Napačno pa je sodišče ocenilo tudi preživninske zmožnosti toženca. Sodišče prve stopnje je brez podlage in mimo uradno preverljivih in dostopnih podatkov upoštevalo neke domnevne dohodke, ki naj bi jih toženec imel. Nedopustno je tudi ravnanje sodišča, ko po eni strani navaja, da ima toženec zagotovo še dodaten vir dohodkov, češ da so njegovi stroški, glede na prikazane dohodke, previsoki, po drugi strani pa se sodišču zdi realno prikazovanje stroškov tožnice, ki je trdila, da ima z mld. dekletoma okoli 1.000,00 EUR stroškov mesečno za vsako oziroma 2.000,00 EUR za obe, pri tem pa svojih stroškov sploh še ni upoštevala, drugih dohodkov, kot 800,00 EUR plače ter preživnine, plačane s strani toženca, pa naj ne bi imela. Sodišče tudi z ničemer ni ustrezno in pravilno upoštevalo dosedanja plačila in tudi plačevanje določenih dobrin za mld. hčeri.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

6. Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 4. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je toženi stranki za čas do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka naložilo začasno plačilo preživnine za mld. hčeri v znesku 150,00 EUR mesečno za vsako od hčera.

7. Zoper sklep se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi in predlog za začasno odredbo zavrne, vse s stroškovno posledico. Po mnenju pritožnika ni bilo potrebe za izdajo začasne odredbe, razlog, da je bil predlog sploh podan, je iskati v drugih okoliščinah, zlasti izrazitem izvajanju pritiska na toženca na praktično vseh možnih področjih, pri čemer pa se sodišče do bistvenih okoliščin, to je zlasti dejstva, da se v zvezi s plačevanjem preživnine ni spremenilo popolnoma nič in da je tožnica vsak mesec prejemala preživnino za hčeri, ne glede na to, ali se šteje, da jo je prejemala za naprej ali za nazaj, sploh ni opredelilo. V konkretnem primeru je bila preživnina plačana čisto vsak mesec do sedaj in je sama okoliščina, za katere mesece je bila plačana, dejansko irelevantna. Tožnica je vsak mesec razpolagala z enako vsoto denarja, pri čemer se je vse do izdaje sodbe strinjala, da se plačuje na tak način, toženec pa niti ni razpolagal z drugačno zahtevo, ne s strani tožnice ne s strani sodišča. Odločitev sodišča za izdajo začasne odredbe je temeljila na neresničnem zatrjevanju tožnice, da naj bi toženec po izdaji sodbe povsem prenehal s plačevanjem preživnine. Sodišče je bilo seznanjeno, da temu ni tako in da je bila preživnina plačana in sicer dne 22. 1. 2014 za mesec december 2013, dne 30. 1. 2014 za mesec januar 2014, dne 18. 2. 2014 za mesec februar 2014 in dne 3. 4. 2014 za mesec marec 2014, vse v višini 300,00 EUR. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica aktivno legitimirana zahtevati plačilo začasne preživnine, saj bi morala predlog vložiti v imenu deklet in ne v svojem imenu. Tožena stranka vztraja tudi na stališču, da za izdajo začasne odredbe ni bilo podlage glede na fazo postopka, saj je bila sodba na prvi stopnji že izdana in je prvostopno sodišče vsebinsko gledano v sporu že izdalo odločitev. Nerazumljivo pa je tudi postopanje sodišča, ki je hkrati z izdajo začasne odredbe, ugodilo tudi predlogu za zavarovanje in izvršitev terjatve iz te začasne odredbe, pri čemer tožencu niti ni bila dana možnost prostovoljnega plačila preživnine za vnaprej. Sodišče je hkrati z izdajo začasne odredbe dovolilo zavarovanje in izvršitev same začasne odredbe in to celo za nedoločen čas, toženčevi banki pa je s tem v celoti prepuščeno, da sama ocenjuje višino zaseženih sredstev, kar je v nasprotju z načelom določnosti in pravne varnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da če se izvršitev zagotovi z enim izvršilnim sredstvom, ni podlage, da bi se uveljavljalo še drugo.

8. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

9. Pritožbi zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 sta utemeljeni, pritožba toženca zoper sklep z dne 1. 4. 2014je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

10. Na podlagi 412. člena ZPP je poravnava glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok dopustna pod pogojem, da sodišče ugotovi njeno skladnost s koristmi otrok. V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki morata zaradi občutljivosti teh razmerij in varovanja koristi njihovih udeležencev priti do večje veljave načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, zato procesne določbe sodišču nalagajo, da v teh sporih po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (prvi odstavek 408. člena ZPP) in lahko v ta namen ugotavlja celo dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev (tretji odstavek istega člena).

11. Sodna poravnava se res ne more izpodbiti s pritožbo, ampak le s tožbo (člen 392 in 393 ZPP), vendar pa je s pritožbo možno izpodbijati odločitev sodišča, da dovoli sodno poravnavo, ki sta jo dogovorila starša mld. otrok. Pritožbeno sodišče torej preizkuša le, ali je sklenjena sodna poravnava v izpodbijanem delu v korist otrok, kar je bistveni pogoj za dovolitev poravnave.

12. Pravdni stranki sta poravnavo, s katero sta se dogovorili, da se mld. otroka zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo materi ter določijo stiki med očetom in hčerama, sklenili na naroku dne 12. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dovolitvi sodne poravnave izhajalo le iz mnenja CSD z dne 3. 10. 2003, izostal pa je preizkus navedb tožnice, ki jih je podala v postopku o prepovedi nasilnih dejanj po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki se je vodil na Okrožnem sodišču v Novem mestu N 112/2013, zlasti pa ocena mnenja CSD, dano v tamkajšnjem postopku, o visoki stopnji ogroženosti predlagateljice z dne 11. 12. 2013, na kar je bilo sodišče opozorjeno z vlogo z dne 8.1.2014, torej še pred izdajo sklepa o dovolitvi sodne poravnave.

13. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo ugotavljanja relevantnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem koristi otrok pri sporazumu o določitvi stikov kršilo drugi odstavek 412. in 408. člen ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na dovoljenost sodne poravnave v izpodbijanem delu (prvi odstavek 339. člena ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sklep o dovolitvi sodne poravnave v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

14. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem postopku zlasti opredeli do navedb tožnice glede psihičnega nasilja toženca nad tožnico ob predaji otrok na stik, in če bo ugotovilo, da zatrjevano nasilje obstoji, bi to posledično lahko vplivalo na možnost drugačnega načina predaje otrok ob stikih tako, da bi npr. oče prevzel hčeri po šoli oziroma določitev takšnega načina predaje otrok, da bi se starša izognila medsebojnemu srečanju in s tem povezanimi konfliktnimi situacijami, oziroma da bi tožnica pripeljala hčeri na očetov dom, kjer bi otroka prevzel oče in bi s tem odpadla tudi skrb tožnice, da toženec ob stikih preverja v kakšnih razmerah biva tožnica. Že na tem mestu pa pritožbeno sodišče pripominja, da različni vzgojni pogledi vsakega od staršev glede „samostojnosti“ in„zapravljivosti“otroka (s strani tožnice v pritožbi izpostavljen dogodek v Q.) na obseg stikov očeta s hčerama ne vpliva. Pri odločitvah glede vzgoje med starši obstajajo razlike – in to je realnost v vsakem odnosu, zato se bo tožnica, ob očitnem pomanjkanju medsebojne komunikacije in usklajevanja pravdnih strank glede vzgoje hčera, morala sprijazniti z dejstvom, da toženec ob stikih s hčerama uveljavlja svoj pogled oz. način vzgoje.

O pritožbi tožene stranke:

15. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je s sodbo določilo preživnino v višini 300,00 EUR mesečno za vsakega otroka. V obrazložitvi sodbe je povzelo navedbe in izpovedbo tožeče stranke glede potreb mld. otrok ter nato zaključilo, da ni v celoti sledilo višini zatrjevanih stroškov, zaradi česar ocenjuje, da so stroški bivanja, oskrbe in preživljanja mld. hčera za vsako realni do višine 600,00 EUR mesečno. Pri tem se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh preživninskih izdatkov za posameznega otroka, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Res določitev preživnine ne predstavlja zgolj matematične operacije, to je seštevka natančno izkazanih izdatkov, ampak je potrebna globalna ocena potreb, vendar pa mora sodišče izkazane izdatke, ki jih je navedla tožeča stranka tudi oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti. Sodišče prve stopnje se je do stroškov bivanja sicer opredelilo ter je navedlo, da so stroški ogrevanja s plinom izkazani s primerjalnimi računi, vendar pa je iz predloženih računov razvidna poraba plina za mesece januar do april 2012, ko je poraba plina najvišja, niso pa bili predloženi računi od maja pa do decembra 2012 zaradi ocene povprečne mesečne porabe plina na leto. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni obrazložilo iz kakšnega razloga je porazdelilo preživninsko breme v enakem obsegu na toženca in drugega preživninskega zavezanca (tožnico).

16. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene o pravno relevantnih dejstvih in tako ni mogoče slediti njegovemu miselnemu toku pri določitvi preživnine, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 399. člena ZPP, zato je moralo izpodbijano sodbo glede določitve oziroma plačila preživnine razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč ne more prvič ugotavljati in ocenjevati pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, saj bi tako toženi stranki odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožba (25. člen RS). Prvostopno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku obrazložiti, katere postavke, pomembne za odmero preživnine je upoštevalo, na kakšen način je prišlo do odločilnih ugotovitev ter obrazložiti razmejitev obremenitve posameznega dela preživninskih potreb preživninskih zavezancev.

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 4. 2014

17. Splošno pravilo v postopkih zavarovanja z začasno odredbo je, da mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati izvršilno sredstvo. Pozitivna pravna podlaga za takšno stališče je, da ima po 268. členu ZIZ sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Začasne odredbe so namreč nujni ukrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. To pomeni, da mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati sestavine, ki bodo sploh omogočile, da bo imel sklep o začasni odredbi lahko tak učinek. Takšna nujna sestavina je tudi sredstvo izvršbe (prvi odstavek 40. člena ZIZ),izvršba pa je lahko dovoljena tudi z več izvršilnimi sredstvi (34. člen ZIZ). Če izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ali posameznim predmetom ni uspešna, sodišče izvršbo nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oz. na naslednje predmete. Sodišče lahko na predlog dolžnika določi tudi drugo sredstvo izvršbe, namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve. Predlagana vsebina zavarovanja z rubežem dolžnikove plače ter rubežem toženčevih denarnih sredstev, ki jih ima na kateremkoli računu pri katerikoli organizaciji za plačilni promet, je dopusten domet sklepa o zavarovanju upnikove terjatve. Čeprav je na podlagi prvega odstavka 19. člena ZIZ sodna odločba izvršljiva, ko postane pravnomočna in ko poteče rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, pa navedeno pravilo pri začasnih odredbah ne pride v poštev. Pritožba in ugovor v postopku izvršbe namreč ne zadržita postopka, razen če ni v zakonu drugače določeno (peti odstavek 9. člena ZIZ). Glede izvršljivosti začasnih odredb torej velja četrti odstavek 19. člena ZIZ, po katerem sodišče izvršbo dovoli tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni pravnomočna, saj zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Sicer pa je tisti izmed staršev, pri katerem otrok ne živi,že po samem zakonu dolžan plačevati preživnino (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Ta njegova obveznost obstaja ne glede na to, ali sodišče izda sklep o začasni odredbi ali ne.

18. Tožeči stranki legitimacijo za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe zagotavlja drugi odstavek 105.a člena ZZZDR, po katerem v primeru, ko med starši ni sporazuma o preživljanju skupnih otrok, o tem na zahtevo enega ali obeh staršev odloči sodišče. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko sodišče začasne odredbe v razmerjih med starši in otroci izda tudi po meritorni odločitvi o višini preživnine in sicer vse do pravnomočnosti odločitve. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje glede razlogov za zavrnitev toženčevega ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Smisel začasnih odredb v sporih iz razmerja med starši in otroki, izdanih po 411. členu ZPP je namreč v tem, da se le začasno, do pravnomočne dokončne odločitve o sporu uredi otrokovo preživljanje. Sodišče prve stopnje je te okoliščine v sklepu o začasni odredbi pravilno ocenilo in pojasnilo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da brez toženčevega rednega in zadostnega prispevka k preživljanju otrok, le-tem grozi nastanek nenadomestljive škode. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje hčeri sredstva za preživljanje potrebujeta sproti, zaradi česar plačevanje preživnine za nazaj (preživnino za mesec september in oktober 2003 je toženec plačal dne 26. 11. 2013 in dne 27. 11. 2013, preživnino za mesec november je plačal dne 30. 12. 2013, kot to sam navaja v pritožbi), ko se toženec sam odloči, brez predvidljive sheme plačevanja, otrokoma ni v korist. 19. Pravilna pa je pritožbena navedba, da se na podlagi drugega odstavka 271. člena ZIZ z začasno odredbo na predmetu zavarovanja ne pridobi zastavna pravica, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sklenilo, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 4. 2004 delno ugodi in se citirani sklep o začasni odredbi spremeni tako, da se predlog tožeče stranke v delu, kjer predlaga pridobitev zastavne pravice na predmetu zavarovanja, zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.