Jedro

Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožnici denarno povračilo v višini 3.565,12 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, višji zahtevek (za plačilo povračila do zneska 10.695,36 EUR s pp) pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 2. 11. 2015, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč je trajalo do 12. 1. 2016 (2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma od 3. 12. 2015 do 12. 1. 2016 obračunati vse zapadle bruto plače v višini 936,56 EUR mesečno in od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 12. 1. 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače do plačila (3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 12 bruto plač, to je znesek 10.695,36 EUR, od tega plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 471,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (5. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki traja dlje kot do dneva odločitve sodišča prve stopnje; glede dolžnosti tožene stranke za obračun in izplačilo plač tožnici za čas, ki traja dlje kot do dneva odločitve sodišča prve stopnje in glede dolžnosti tožene stranke pozvati tožnico nazaj na delo.

2. Tožena stranka izpodbija navedeno sodbo v 4. točki izreka in posledično tudi glede stroškov postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prereka tožbeni zahtevek glede višine denarnega povračila, ker meni, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da iz obrazložitve sodišča izhaja, da je svojo odločitev v višini denarnega povračila gradilo na dejstvu, da je tožena stranka tožnici že drugič nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kljub njenemu varovanemu statusu in dejstvu, da je tožnica (rizično) noseča. Navaja, da „nezakonitost“ prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke ni bila nikoli ugotovljena, saj sta stranki sklenili medsebojno poravnavo, zato sodišče nikoli ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013. Dejstvo je, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 3. 11. 2015, to je v času, ko še ni bila ponovno noseča, saj v tožbi z dne 30. 11. 2015 svoje nosečnosti ni omenjala, nasprotno je navajala, da je mama enega otroka ter da skuša najti zaposlitev. Tožnica je šele v prvi pripravljalni vlogi navedla, da se je pojavila spremenjene okoliščine na njeni strani, saj je na ginekološkem pregledu z dne 5. 1. 2016 ugotovila, da je noseča, zato ni mogoče, da bi tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kljub dejstvu, da je tožnica noseča. Navaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2014 in je njena zaposlitev trajala 2 leti, kar je tožnica na naroku za glavno obravnavo tudi sama izpovedala in sicer, da se je zaposlila pri toženi stranki na podlagi znanstev in da med družbama A. d. o. o. in med toženo stranko ni pravne kontinuitete. Navaja, da sodišče kratkega trajanja delavkine zaposlitve ni upoštevalo pri odločanju, saj je sodna praksa v podobnih primerih povsem enotna in sodišča, upoštevajoč trajanje delavčeve zaposlitve, prisojajo občutno nižja denarna povračila. Meni, da je sodišče pri odločanju o denarnem povračilu dalo preveliko težo nosečnosti tožnice, ki pa delodajalcu ni bila znana ob odpovedi in ni upoštevalo okoliščine trajanja delovnega razmerja. V tem pa odločitev sodišča neutemeljeno odstopa od sodne prakse, ki je povsem enotna. Težje zaposljivim delavcem se, ob upoštevanju trajanja zaposlitve, prisojajo mnogo nižja denarna povračila.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo delno pripoznala tožbeni zahtevek v delu, v katerem sta bili zahtevani ugotovitev nezakonitosti odpovedi in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznana nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je utemeljen tudi tožničin reparacijski zahtevek za plačilo razlike v plači, pri čemer je reparacijski del tožbenega zahtevka utemeljen le za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje (12. 1. 2016), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, zato je trajanje delovnega razmerja ugotovilo le do odločitve sodišča prve stopnje, česar pritožba ne izpodbija in tožnici priznalo denarno povračilo. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. 8. Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča (prva pripravljalna vloga), kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. Zato je sodišče prve stopnje tožnici priznalo denarno povračilo v višini 12 tožničinih povprečnih plač v znesku 10.695,36 EUR.

9. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila, ki gre delavcu v primeru sodne razveze. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku glede na uveljavljeno sodno prakso, na katero se utemeljeno sklicuje pritožba, zlasti še glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (891,28 EUR), kar znaša 3.565,12 EUR.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v odločitvi o plačilu denarnega povračila delno spremenilo tako, da ga je znižalo z 12 na 4 mesečne plače tožnice, izplačane v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in zavrnilo, kar je zahtevala tožnica več.

11. Takšna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti stroški so bili namreč v celoti odmerjeni glede na vrednost spora o prenehanju delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pa je spremenilo odločitev le glede denarnih terjatev, glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je odločitev enaka.

12. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar kljub temu ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).