Jedro

Po določbi drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja delavec ne more zahtevati sodnega varstva, če se ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji. Ker tožnik tega ni storil, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, kar pomeni, da sodišče o zadevi sami meritorno ni smelo odločati.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 4.7.1994 o prenehanju delovnega razmerja in glede denarnega zahtevka za plačilo plače po 30.6.1994. Zavržeta se revizija tožnika v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači do 30.6.1994 in revizija tožene stranke.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika v delu, kjer je tožnik uveljavljal razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 4.7.1994 o prenehanju delovnega razmerja in delno ugodilo njegovemu zahtevku za izplačilo razlik v plačah v znesku 975.004,50 SIT z zakonitimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v 11. alinei prvega odstavka sodbe nadomestilo tam navedeni znesek in jo razveljavilo v uvodu prvega odstavka sodbe nad zneskom 891.377,80 SIT in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodbe pa je potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik je v reviziji navajal, da gre za zmotno presojo sodišča o tem, ali je bil v zmoti glede svojih pravic in pravnih koristi. Sodišče bi v prvi vrsti moralo upoštevati vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi z dokončnostjo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa presojati samo formalnih pogojev za vložitev tožbe. Dalje je navajal, da je bil po vložitvi zahteve za prenehanje delovnega razmerja v negotovem položaju, saj ni vedel, kaj mu bo prenehanje delovnega razmerja prineslo, predvsem pa ni mogel pričakovati poslabšanja svojega položaja. Ker je bil takrat sporen status pilotov, mu niso bile zagotovljene statusne, socialne in druge pravice, pridobljene v JLA, kot je določal ustavni zakon. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da se ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo določbe ZOR glede zamudnih obresti in je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožniku obresti od prisojenega zneska ne priznajo od zapadlosti posameznih zneskov, ampak šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročenih revizijah ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki sta nanjo odgovorili.

Tožnik in tožena stranka sta prerekali revizijske navedbe nasprotnih strank in predlagali zavrnitev revizij.

Revizija tožnika v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče v delu, kjer se revizija nanaša na dejansko stanje, izpodbijane sodbe in sklepa ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik ne ugovarja dokazni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zoper odločbo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. 123-3027/94 z dne 4.7.1994, ni ugovarjal. Ta je zato postala dokončna in pravnomočna. Po določbi drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ga je zaradi določb prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) treba v tem sporu smiselno uporabiti, delavec ne more zahtevati sodnega varstva, če se ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji. Ker tožnik tega ni storil, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, kar pomeni, da sodišče o zadevi sami meritorno ni smelo odločati. Zato je pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi tožbo zavrglo, o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačo po 30.6.1994, pa nato ni bilo treba odločati.

Revizija tožnika in tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo razlik plače, nista dovoljeni.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP. Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevani pogoj.

Revizijsko sodišče je zato obe reviziji v tem delu kot nedovoljeni zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.