Jedro

Če gre za enostavni objekt, inšpekcijskega postopka po ZUN ni več možno nadaljevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.2001. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 22.2.2000. Z njo je bilo med drugim odločeno, da je tožnik dolžan v roku 60 dni po prejemu odločbe odstraniti pomožni objekt, ki ga je zgradil na zemljišču s parc. št.... in je pritličnega višinskega gabarita ter približnih tlorisnih izmer 10 m x 5 m in nepravilnega tlorisa. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik nezakonito posegel v prostor, saj nima ustreznega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del. Zato mu je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev in zavrača tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ZUN ne more veljati za posege v prostor, ki so bili izvedeni že pred njegovo uveljavitvijo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Področje inšpekcijskega nadzorstva nad zakonitostjo gradenj v veljavni zakonodaji ureja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Pred uveljavitvijo ZGO-1 (veljati je začel 1.1.2003) je inšpekcijsko nadzorstvo urejal ZUN. Za inšpekcijske postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, je ZGO po 1. odstavku 200. člena določil, da se končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej po ZUN, oziroma v določenih primerih še po Zakonu o urbanističnem planiranju, ki je veljal pred ZUN.

V odločbi, opr. št. U-I-150/03-19 z dne 1.12.2005, je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo skladnost 1. odstavka 200. člena ZGO z ustavo. Odločilo je, da se 1. odstavek 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 3. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo po določbah ZUN, razveljavi (1. točka) ter da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbami inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (2. točka).

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti dovoljenje, če gre za enostavni objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja. V konkretnem upravnem sporu je zato potrebno upoštevati navedeno odločbo ustavnega sodišča. Potrebno je ugotoviti, ali je predmet postopka gradnja, ki ni enostavni objekt v smislu ZGO-1 oziroma pravilnika, ali pa je takšen objekt, kot to nakazujejo podatki spisa oziroma odločbe tožene stranke. Pomembno je tudi, ali sta izpolnjena še ostala dva pogoja za presojo, da gre za enostavni objekt (lokacijska informacija in izpolnjeni pogoji, kot jih določa pravilnik).

Glede na navedeno v konkretnem primeru niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva glede na spremenjeno materialno pravo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbi iz navedenih razlogov ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti vse dejanske okoliščine konkretnega primera in v zadevi nato ponovno odločiti.