Jedro

Pri izračunavanju osnove za odmero odpravnine trajno presežnemu delavcu je potrebno upoštevati plače iz zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, če je delavec tedaj dejansko delal in ne iz zadnjih treh mesecev pred začetkom teka odpovednega roka. V danem primeru je to obdobje od 15.6. do 15.9.1992. Uspeh v sporu je potrebno ocenjevati v odnosu do celotnega tožbenega zahtevka in ne le podrejenega. Ker tudi v individualnih delovnih sporih velja splošno načelo pri odločanju o stroških glede na uspeh, tožeča stranka pa je uspela le z manjšim delom zahtevka, je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP nosi vsaka stranka svoj del stroškov postopka sama.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 35.582,45 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1992 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar zahteva več pa se kot neutemeljeno zavrne.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 224.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku tako, da je od vtoževanih 37.214,00 SIT toženi stranki naložilo plačilo 23.109,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1992 dalje do plačila. Hkrati je izreklo, da nosi vsaka stranka svoje stroške v zvezi s postopkom sama.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje pooblaščenec tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je v obrazložitvi sodbe naveden le bruto znesek zajamčene plače ne pa tudi neto višina. Ker po njegovem vedenju dejansko prejeta plača ni presegla zajamčene plače, sodba nima odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti s čimer je podana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zmotno naj bi bil uporabljen 1. odstavek 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih, ki zagotavlja nadomestilo v času šest mesečnega odpovednega roka najmanj v višini zajamčenega osebnega dohodka. Ker je tožeča stranka uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, bi ji sodišče moralo priznati stroške po uspehu v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o stroških postopka saj bi namesto 36. in 50. člena ZDSS, ki ju je očitno uporabilo, moralo pravilno uporabiti 22. člen istega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter hkrati priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tako glede odločitve v glavni stvari kot o stroških postopka. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in hkrati priglaša svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 3. odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 29/92) in ne v 1. odstavku istega člena, kar zmotno uveljavlja pritožba, saj ne gre za spor o nadomestilu plače v šest mesečnem odpovednem roku, pač pa o izplačilu razlike odpravnine tožeči stranki, ki ji je 15.9.1992 prenehalo delovno razmerje, kot trajno presežni delavki. 3. odstavek 36. f člena citiranega zakona določa, da je organizacija oz. delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oz. pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj plovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu.

Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnica med šest mesečnim odpovednim rokom delala vse do prenehanja delovnega razmerja 15.9.1992, je sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je za izračun osnove za odpravnino potrebno šteti njeno plačo iz zadnjih treh mesecev dela in ne iz obdobja pred začetkom teka odpovednega roka. Ker pa je pri dejanskem izračunu osnove upoštevalo le povprečje plač iz meseca julija in avgusta ter plačo za 88 ur dela iz meseca septembra 1992, saj je 15.9.1992 tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, je za pravilni izračun in odmero odpravnine potrebno upoštevati še eno polovico plače iz meseca junija istega leta v višini 5756,90 SIT in v danem primeru torej plače iz obdobja od 15.6.1992 do 15.9.1992 .

Seštevek plač iz zadnjih treh mesecev tako znaša 42.393,90 SIT, povprečno na mesec 14.131,30 SIT, polovica tega pa 7.065,65 SIT.

Polovico plače iz povprečja zadnjih treh mesecev je potrebno pomnožiti s 13 glede na tožničino delovno dobo, doseženo pri toženi stranki tako, da pripadajoča odpravnina pravilno znaša 91.853,45 SIT.

Od tega zneska je potrebno odšteti 56.271,00 SIT, kar je tožena stranka tožnici že plačala. Zato ji dolguje še 35.582,45 SIT in ne le 23.109,00 SIT kot je izračunalo prvostopno sodišče. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in 1. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi pravilne uporabe materialnega prava in jasnosti izreka spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo, saj je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati razliko odpravnine v znesku 224.050,00 SIT. Izračun razlike zneska odpravnine po metodologiji, ki ga je ob primarnem zahtevku uporabila tožeča stranka, ni v skladu s 3. odstavkom 36. f člena citiranega zakona, saj neupoštevanje v zakonu določenega kriterija za izračun povprečja plač, pač pa le seštevek teh, matematično privede do nepravilnega, bistveno višjega zneska osnove za določitev odpravnine, kot jo zagotavlja zakon. Ker se pri odmeri odpravnine upošteva le dejansko prejeta plača delavca in ker v predmetni zadevi ne gre za spor o višini nadomestila plače v 6 mesečnem odpovednem roku trajno presežnemu delavcu po 1. odstavku 36. f člena citiranega zakona, je nepravilno nadaljne pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče prve stopnje poleg bruto zneskov zajamčenih plač v obdobju od 1.5.1992 do 1.9.1992 moralo navesti še neto zneske, in kar naj bi posledično predstavljalo celo absolutno bistveno kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker da izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Bruto niti neto zajamčene plače niso pravno relevantna dejstva za razsojo predmetne zadeve.

Navajanje bruto zneskov v obrazložitvi izpodbijane sodbe je povsem odvečno in zato tudi opustitev navedbe neto zneskov ne more predstavljati absolutne bistvene kršite postopka, kot jo uveljavlja pritožba.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na izrek o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku pravilno odločilo, da nosi vsaka stranka sama svoje stroške postopka. Tudi v individualnih delovnih sporih velja splošno načelo odločanja o stroških glede na uspeh. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela le v manjšem obsegu, saj je uspešnost potrebno presojati v odnosu do primarnega in ne zgolj podrejenega tožbenega zahtevka. Njen uspeh pred prvostopnim sodiščem je upoštevajoč primarno postavljeni zahtevek (224.050,00 SIT) znašal le 15,8 % . Ni utemeljeno sklicevanje na 22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94), ki sicer daje sodišču diskrecijsko pravico, da v korist delavca pri odločanju o stroških odstopi od načela uspeha v postopku. Citirano določilo namreč ob izpolnjevanju ostalih dveh predpisanih pogojev dopušča prenos le tistih stroškov v breme delodajalca, ki nastanejo v zvezi z izvedbo dokazov, kar pa v predmetni zadevi ni predmet pritožbenega uveljavljanja. Ker je tudi v pritožbenem postopku tožeča stranka uspela v manjšem obsegu in sicer le za nadaljnjih 6,2 % od vtoževanega skupnega zahtevka, je tudi glede priglašenih stroškov pritožbe kot priglašenih stroškov odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje sklenilo, da trpi vsaka stranka svoj del stroškov sama.