Jedro

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da je tožnik zoper odločbo z dne 14. 4. 2015 že vložil pravno sredstvo ter tudi tožbo na Upravno sodišče RS in da se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikova pritožba, pa se ni spremenilo. Glede na dejstvo, da je v času odločanja o isti stvari že tekel upravni postopek, ne moreta istočasno o isti stvari teči dva upravna postopka. Ker se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi v času odločanja o tožnikovi pritožbi nista spremenila, je bilo po presoji sodišča pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. S ponovno vročitvijo odločbe z dne 14. 4. 2015 pa za tožnika niso nastale škodljive posledice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper odločbo DT 4213-0718-11953/2015 z dne 14. 4. 2015, izdano v zadevi odmere obveznosti iz kmetijstva za leto 2014, zavrgel. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ po podatkih knjigovodske evidence ugotovil, da obveznosti po odločbi z dne 14. 4. 2015 tožnik ni plačal, zato je odločbo o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2014 tožniku ponovno vročil, tokrat z osebno vročitvijo. Tožnik je zoper odločbo, ki mu je bila ponovno vročena, vložil pritožbo. Prvostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je ugotovil, da je tožnik zoper odločbo z dne 14. 4. 2015 že vložil pravno sredstvo.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in dodatno obrazloži dejansko in pravno podlago odločitve, ter dodaja, da je prvostopenjski organ ravnal v skladu z določbami ZUP in je pritožbo tožnika, glede na dejstvo, da o isti stvari teče postopek pred sodiščem (I U 1206/2015), utemeljeno zavrgel. O isti zadevi namreč ne moreta istočasno teči dva upravna postopka.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom in ponovno vročitvijo odločbe z dne 14. 4. 2015 kršila osnovna določila zakonodaje in opustila zakonitost postopanja v konkretni zadevi. S svojim ravnanjem je posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik meni, da bi tožena stranka morala tožnika o neplačani obveznosti obvestiti z obvestilom knjigovodskega stanja o neplačanih obveznosti, ne pa s ponovno vročitvijo odločbe z dne 14. 4. 2015. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da mora tožnika o neplačani obveznosti obvestiti z obvestilom o neplačani obveznosti, kot predvideva ZDavP-2. Priglaša tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja navedbe, ki jih je že podal v tožbi.

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru je sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno odločila, da se tožnikova pritožba zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

10. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

11. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku izdana odmerna odločba DT 4213-0718-11953/2015 z dne 14. 4. 2015 v zadevi odmere obveznosti iz kmetijstva za leto 2014 v znesku 4,90 EUR. Odločba z dne 14. 4. 2016 je bila tožniku vročena v skladu s 85. členom ZDavP-2, ki določa, da se vse odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, razen odločb, sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku davčne izvršbe ter odločb o obročnem plačilu davka po 101., 102. in 103. členu tega zakona, vročajo z navadno vročitvijo. Vročitev je opravljena 15. dan od dneva odpreme, če ta zakon ne določa drugače. Zoper odločbo z dne 14. 4. 2015 je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa DT 499-03-14/2015 z dne 11. 6. 2015 zavrnjena. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil tožbo, ki se je pred Upravnim sodiščem RS vodila pod I U 1206/2015 (op. s. Upravno sodišče RS je s sklepom I U 1206/2015-10 z dne 8. 12. 2015 tožnikovo tožbo zavrglo).

12. Ker tožnik obveznosti po odločbi z dne 14. 4. 2015 ni poravnal, je prvostopenjski organ isto odločbo (torej odločbo z dne 14. 4. 2015) tožniku 7. 9. 2015 ponovno vročil. Tokrat je bila opravljena osebna vročitev. Zoper odločbo, ki je bila tožniku ponovno vročena, je tožnik ponovno vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom (z dne 8. 12. 2015) zavrgel. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel, da je bila ponovna vročitev odločbe z dne 14. 4. 2015 opravljena v skladu s 85. členom ZDavP-2, ker je bilo po podatkih iz knjigovodske evidence ugotovljeno, da na dan ponovne vročitve odločbe o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2014, obveznosti niso bile poravnane. Pri tem je še dodal, da so se zaradi ponovno vročene odločbe spremenili tudi roki za plačilo obveznosti, zato tožnik s ponovno osebno vročitvijo iste odločbe ni oškodovan.

13. V konkretnem primeru odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da je tožnik zoper odločbo z dne 14. 4. 2015 že vložil pravno sredstvo ter tudi tožbo na Upravno sodišče RS, ki se vodi pod I U 1206/2015 in da se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikova pritožba, pa se ni spremenilo. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da glede na dejstvo, da je v času odločanja o isti stvari že tekel upravni postopek, ne moreta istočasno o isti stvari teči dva upravna postopka. Ker se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi v času odločanja o tožnikovi pritožbi nista spremenila, je bilo po presoji sodišča pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Prav tako sodišče pritrjuje toženi stranki, da s ponovno vročitvijo odločbe z dne 14. 4. 2015 za tožnika niso nastale škodljive posledice. Sodišče kot pavšalne in neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine.

14. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.