Up-425/01 -10

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 197/99 z dne 1. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavni pritožnik ni uspel z zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 - v nadaljevanju ZZVN-UPB1), pristojna upravna organa in sodišči so zavrnitev utemeljili z dejstvom, da je pritožnik prestajal vojno nasilje na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije zunaj Slovenije, v Slovenijo pa je prišel leta 1954, torej ne do 31. 12. 1945, kar je po sedmem odstavku 2. člena ZZVN-UPB1 odločilno za pridobitev statusa v takih primerih.

Obrazloženo so tudi zavrnili pritožnikovo stališče, da je status žrtve pridobil s potrdilom Občinskega odbora borcev NOB Bosanska Gradiška.

Ustavni pritožnik v prvotni pritožbi zatrjuje le, da je izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, s katero je postopek o zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja končan, nepravična. Pristavlja, da gre hkrati še za vrsto drugih zadev, ki da so se zgrnile nad njega in njegovo družino, a teh zadev ne navede in tudi ne pojasni,v kakšni zvezi bi mogle biti z obravnavano ter kako bi lahko nanjo vplivale. Pozvan k dopolnitvi ustavne pritožbe, naj zlasti navede dejstva, s katerimi jo utemeljuje, in katere človekove pravice in temeljne svoboščine so po njegovem z izpodbijanim aktom kršene, pritožnik navede, da so kršene "pravice neenakopravnosti državljanov Slovenije".

Ustavno sodišče lahko tako vlogo razume le kot zatrjevanje kršitve človekove pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v primeru, ko je izpodbijana sodba, konkretizira v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Za tako kršitev pa v obravnavanem primeru očitno ne gre.

Pritožnik niti sam ne trdi in ne dokazuje, da bi sodišča v drugih enakih primerih priznavala status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so prestajale vojno nasilje kje na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, a so se z namenom stalnega prebivanja naselile v Sloveniji po 31. 12. 1945, kakršen je po ugotovitvah pristojnih organov, ki jih vsaj v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2858/97 z dne 10. 2. 1999 pritožnik ne izpodbija, njegov primer. Prav tako pritožnik ne trdi in ne dokazuje, da bi sodišče v drugih enakih primerih prisojalo status žrtve po ZZVN- UPB1 na podlagi odločb katerihkoli drugih organov mimo tistih, ki so za ugotavljanje tega statusa pristojni po tem zakonu. Drugih trditev, ki bi vsaj pojasnjevala stališče, da izpodbijana sodba krši pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic, ustavna pritožba ne vsebuje.

Preizkus ustavne pritožbe je pokazal, da zatrjevane kršitve človekove pravice v izpodbijani sodbi ni. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je iz zadeve izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan