Jedro

Glede na določbo 3. odstavka 77. člena ZJF bi morala tožena stranka presoditi, ali bi bili nesorazmerni stroški izterjave glede na višino terjatve 181,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predvsem pa, ali je dolg glede na premoženje tožnika mogoče izterjati. Povedano drugače, ugotoviti bi morala, kaj obsega premoženje tožnika in presoditi, ali je premoženje tožnika mogoče unovčiti do te mere, da bi bilo sporni dolg mogoče izterjati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 1402-119/2005-06 z dne 23. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnika za odpis dolga za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 181,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2003 dalje. Svojo odločitev je oprla na določbi 39. in 41. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 307-UPB, ZSV) ter 77. člen Zakona o javnih financah (ZJF, Uradni list RS, št. 79/99, s spremembami). V obrazložitvi navaja, da dolg tožnika izhaja iz zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1130/2006 z dne 11. 10. 2007, ki je postala pravnomočna dne 13. 11. 2007. Ugotavlja, da je tožnik zaprosil za odpis dolga, v katerem je navedel, da ni zaposlen, da je brez vsakršnih dohodkov in prejemkov, da živi skupaj z očetom, ki da je upokojen in da mu pomaga preživeti, da nima nobenega premoženja, s katerim bi si pomagal za preživetje, zaradi česar prosi za odpis navedenega dolga. Center za socialno delo je v svojem mnenju z dne 20. 4. 2005 navedel, da je bil tožnik v preteklosti zaposlen le eno leto, z dnem 1. 1. 2004 pa se je s pomočjo Zavoda RS za zaposlovanje samozaposlil, vendar njegova dejavnost ne zagotavlja rednih dohodkov, zato priporočajo odpis zadevnega dolga. Tožena stranka ugotavlja, da je iz navedb tožnika in mnenja Centra za socialno delo razvidno občasno in slabo ekonomsko stanje tožnika, vendar je hkrati predvsem razvidno, da je tožnik delazmožna oseba, da ni navajal nobenih ovir za glede svojih sposobnosti za delo, da je v času obravnave predloga bil samozaposlen, zato je tudi v prihodnje mogoče pričakovati, da si bo z aktivnim vključevanjem na trgu dela ali delovne sile izboljšal svoje trenutno materialno situacijo za katero je odgovornost najprej na njegovi strani. Glede na navedeno je presodila, da vloga tožnika za odpis dolga neupravičeno prejete socialne pomoči ni utemeljena.

Tožnik je zoper odločitev tožene stranke dne 14. 10. 2010 vložil tožbo, katero je po sklepu Upravnega sodišča dne 26. 11. 2010 dopolnil. Navaja, da odločitev tožene stranke temelji le na domnevah, da je dal lažne podatke. Dejstvo je, da se je sicer res samozaposlil, vendar iz te dejavnosti ni nikoli ničesar zaslužil in je v bistvu ne izvaja, ker nima strank. Zadnjih osem let je težak sladkorni bolnik, zato ne more opravljati dela, nima nobenega dohodka niti nima sredstev za preživljanje. Vzdržuje ga oče s svojo skromno pokojnino. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odobri njegov zahtevek za odpis prejete denarne socialne pomoči. Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pri svoji odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo in sicer določbo 3. odstavka 77. člena ZJF, po kateri pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, lahko do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Glede na navedeno določbo bi morala tožena stranka presoditi, ali bi bili nesorazmerni stroški izterjave glede na višino terjatve 181,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predvsem pa, ali je dolg glede na premoženje tožnika mogoče izterjati. Povedano drugače, ugotoviti bi morala, kaj obsega premoženje tožnika in presoditi, ali je premoženje tožnika mogoče unovčiti do te mere, da bi bilo sporni dolg mogoče izterjati. Tožena stranka ni postopala v skladu z navedenim, ugotovila je le, da je bil tožnik v času obravnave predloga samozaposlen, zaradi česar je sklepala, da je tudi v prihodnje mogoče pričakovati, da si bo z aktivnim vključevanjem na trgu dela ali delovne sile izboljšal svoje trenutno materialno stanje. Izrazila je tudi stališče, da je za trenutno materialno stanje odgovornost na njegovi strani, čeprav tega ni utemeljila z s konkretnimi razlogi. Glede na določbo 3. odstavka 77. člena ZJF morebitna možnost bodoče zaposlitve tožnika za odločitev v tej zadevi ni pomembna, za presojo je odločilno zgolj premoženjsko stanje tožnika v času odločanja tožene stranke. Poleg tega se tožena stranka tudi ni opredelila do mnenja Centra za socialno delo, ki ga je podal v dopisu št. 020-60-821/2004 z dne 20. 4. 2005. Tožena stranka se tudi ni opredelila do navedbe tožnika, da je brez vsakršnih dohodkov ali prejemkov, da nima nobenega premoženja, kar bi lahko pomenilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 77. člena ZJF.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1.