Jedro

Določba 26. čl. zakona o blagovnem prometu ne sankcionira špekulativnega ravnanja prodajalca, ampak zgolj zagotavlja enak položaj obeh pogodbenih strank, da ne bo zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine prodajalec brezplačno uporabljal kupčevega denarja.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.

Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 14.400,00 SIT in stroške revizijskega postopka v znesku 24.000,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 202.997,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1992 dalje do plačila ter mu povrniti 42.720,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik dne 12.9.1991 plačal toženi stranki kupnino za osebni avtomobil Citroen ZX Advantage, tožena stranka pa mu je avtomobil izročila dne 5.2.1992. Tožena stranka je pogojevala prodajo z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Zato je dolžna plačati tožniku na podlagi 26. člena zakona o blagovnem prometu od plačanega zneska obresti po obrestni meri, kot jih priznavajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo prvostopne stroške v znesku 24.300,00 SIT in pritožbene stroške 17.200,00 SIT. Zavzelo je stališče, da je smisel določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu v tem, da zaščiti kupca, ko ta praviloma nakaže prodajalcu vnaprej več obrokov na račun kupnine, ki pa jo prodajalec določi šele ob izročitvi kupljenega blaga. Le tako si je mogoče razlagati besedilo o načinu obračuna, česar ni, če je kupnina vnaprej določena in v celoti plačana. V obravnavanem primeru se je cena avtomobila zvišala za več, kot pa bi dobil tožnik od banke na račun obresti. Zamuda tožene stranke ni pomembna, ker sankcija za zamudo niso obresti, tožnik pa odškodnine ni uveljavljal. Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da bi tožena stranka storila dejanje špekulacije, če bi ob nezagotovljeni ceni zahtevala predplačilo. V tem primeru bi prišel v poštev drug predpis. Tožnik pa uveljavlja samo obresti po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge v skladu s 26. čl. zakona o blagovnem prometu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o blagovnem prometu (Ur. l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. čl. zakona o trgovini Ur. l. RS št. 13/93) v 26. čl. določa, da je dolžan prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba ni enaka prej veljavnemu 16. čl. zakona o temeljih poslovanja OZD na področju blagovnega prometa ter o sistemu ukrepov, s katerimi se preprečuje spodkopavanje enotnega jugoslovanskega trga na tem področju (Ur. l. SFRJ št. 43/76 - 43/82), ki je nalagal plačilo obresti po obrestni meri za vezane vloge kot sankcijo za dejanja špekulacije v blagovnem prometu. V nasprotju s tem določa 26. čl. zakona o blagovnem prometu samo obveznost, da prodajalec , ki izsili vnaprejšnje plačilo kupnine za prodano blago, plača kupcu obresti po obrestni meri, ki jih priznavajo banke varčevalcem za vpogledne hranilne vloge. Namen te določbe ni sankcionirati špekulativno ravnanje prodajalca, ampak samo ekonomsko zavarovati kupca tako, da s svojim neprostovoljnim vnaprejšnjim plačilom ne kreditira prodajalca brezplačno. Ne gre za zamudne obresti in tudi ne za obresti zaradi nepravočasne izročitve blaga, pač pa gre zgolj za izenačenje ekonomskega položaja obeh pogodbenih strank, da ne bi zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine prodajalec brezplačno uporabljal kupčevega denarja. Obresti po 26. čl. zakona o blagovnem prometu pripadajo kupcu ne glede na zamudo prodajalca pri izročitvi prodanega blaga in ne glede na morebitno prodajalčevo špekulativno ravnanje. Pogoj za uporabo 26. čl. zakona o blagovnem prometu je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine. To je bilo v tej zadevi na prvi stopnji izrecno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je pri svoji odločitvi izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja in v dejanske ugotovitve prve stopnje ni posegalo.

Sodišče druge stopnje napačno razlaga določbo 26. člena navedenega zakona tudi s tem, ko šteje, da velja ta določba samo za delna plačila in za primer, kadar kupnina ni določena vnaprej, ampak se določi šele pri končnem obračunu. Izsiljevanje vnaprejšnjega plačila kupnine ob nezagotovljeni ceni so elementi špekulacije v blagovnem prometu, za katero je določal sankcije zakon o temeljih poslovanja OZD na področju blagovnega prometa. Določba 26. čl. zakona o blagovnem prometu pa ne predpostavlja dejanja špekulacije in je naravnana na dovoljeno ravnanje obeh pogodbenih strank; uresničuje le načelo ekvivalence in v tem smislu varuje ekonomsko šibkejšega partnerja pred izgubo, ki bi jo imel z neprostovoljnim kreditiranjem sopogodbenika.