Jedro

Tožnica je poseg v obliki vnosa zemeljskega izkopa izvedla brez ustreznega upravnega dovoljenja, zato izrečenega ukrepa ni bilo treba utemeljevati še z uporabo šestega odstavka 8. člena Uredbe. Kljub temu pa sodišče še dodaja, da je bila navedena določba glede na okoliščine primera pravilno uporabljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil odstranitev nasipane brežine z dela parcele št. 367 k. o. ... v smeri proti stanovanjskem objektu ..., in uskladitev višine z reliefom okoliškega površja. Odstranjeno zemljino mora zavezanka do 17. 10. 2016 predati ustreznemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov. Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v tem postopku niso nastali stroški.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, in sicer je tožnici s prvotno odločbo z dne 28. 1. 2016 odredil odstranitev nasutja na isti parceli in odstranitev cca. 6 m visokega nasipanja proti stanovanjskemu objektu ..., ter odstranitev nasutja s priobalnega zemljišča potoka, ki je pritok Stajskega potoka, drugostopenjski organ pa je v pritožbenem postopku navedeno odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na odstranitev 6 m visoke brežine, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Na podlagi izpisa Atlasa okolja in opravljenih terenskih nadzorov upravni organ ugotavlja, da je bil vnos zemljine izveden tako, da bistveno izstopa iz reliefa površja in ustvarja višinsko razliko do reliefa okoliškega zemljišča. Ob sklicevanju na določbe Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (v nadaljevanju Uredba), ki definirajo zemeljski izkop kot odpadek in ki določajo način vnosa zemljine v razmerju do sosednjega zemljišča, ugotavlja, da je bilo nasipanje zemeljskega izkopa v delu parcele št. 367 k. o. ..., ki meji na stanovanjski objekt ..., izvedeno v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena Uredbe, to pa narekuje izrek izpodbijanega ukrepa.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Na podlagi ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da gre v obravnavani zadevi za odpadek in da tožnica za navedeni poseg na parc. 367 k. o. ... nima okoljevarstvenega dovoljenja, meni, da je podana podlaga za izrek ukrepa po 1. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Pojasnjuje še, da je izrek izpodbijane odločbe nedvoumen, saj tožnici nalaga odstranitev nasipane brežine z dela parcele št. 367 k. o. ... v smeri proti stanovanjskem objektu ..., in uskladitev z reliefom okoliškega površja. Prav tako nedvoumen je izrek potrjenega dela inšpekcijskega ukrepa z dne 28. 1. 2016, to je odstranitev vsega nasipanega materiala na zemljišču s parc. št. 367 k. o. ..., vnesenega od 2008 dalje, ter odstranitev nasutja s priobalnega zemljišča potoka. Za izvršitev odločbe z dne 28. 1. 2016 pa je s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 5. 7. 2016 določen isti rok kot z izpodbijano odločbo, to je 17. 10. 2016. Glede obsega in varnosti odstranitve tožnici še odgovarja, da je jasno, da mora glede na izrek obeh inšpekcijskih odločb v navedenem roku odstraniti vse nasutje, vneseno od 2008, vključno z brežino v smeri proti stanovanjskem objektu ...

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da ji izpodbijana odločba nalaga nekaj, kar ne izhaja iz šestega odstavka 8. člena Uredbe. Sklicuje se na Geotehnično mnenje družbe IRGO Consulting, iz katerega izhaja, da je višina zemljišča na parcelni meji prilagojena sosednjemu zemljišču in da na parcelnih mejah ni višinskih razlik. V smeri proti stanovanjskemu objektu ..., je sicer brežina v naklonu 40º, ki pa je na parcelni meji usklajena z nivojem sosednje parcele, kar naj bi bilo razvidno iz fotografij v navedenem mnenju. V upravnem postopku naj bi bilo zato zmotno uporabljeno pravo, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Nadalje inšpekcijskemu organu očita, da ni ugotovil, koliko nasipanega materiala na parc. št. 367 k. o. ... predstavlja brežina, ki bi jo tožnica morala odstraniti. V obrazložitvi naj bi navajal brežino v višini 5 m, v izreku pa ji je naložil odstranitev brežine. Meni, da je izpodbijana odločba zato v nasprotju sama s seboj in se je ne da preizkusiti. Nepravilno naj bi bilo tudi navedeno, kaj naj tožnica dejansko stori, saj je brežina del nečesa (hriba, jarka itd.), ne pa samostojna zaključena celota, ki bi se jo dalo odstraniti, izpodbijana odločba pa naj bi bila zato neizvršljiva.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana inšpekcijska odločba, ki tožnici nalaga odstranitev nasipane brežine z dela parcele št. 367 k. o. ... v smeri proti stanovanjskem objektu ... in uskladitev višine z reliefom okoliškega površja, pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

8. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je na delu tožničinega zemljišča s parc. št. 367 k. o. ... , ki meji na stanovanjski objekt ..., nasipanje zemeljskega izkopa izvedeno na način, da odstopa od okoliškega reliefa, in da tožnica za izvedeni poseg nima okoljevarstvenega dovoljenja. Navedenim ugotovitvam tožnica ne oporeka, temveč trdi le, da razlika v reliefu ni (neposredno) na parcelni meji med njenim in sosednjim zemljiščem.

9. Ker je zemeljski izkop po določbi 9. točke 2. člena Uredbe odpadek, je bila tožnica skladno z določbo prvega odstavka 9. člena Uredbe za njegov vnos v tla dolžna pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Ker tožnica tega dovoljenja ni pridobila, je bil po presoji sodišča okoljski inšpektor že na tej podlagi dolžan izreči ukrep iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1. 10. Ker je torej tožnica poseg v obliki vnosa zemeljskega izkopa izvedla brez ustreznega upravnega dovoljenja, izrečenega ukrepa ni bilo treba utemeljevati še z uporabo šestega odstavka 8. člena Uredbe. Kljub temu pa sodišče še dodaja, da je bila navedena določba glede na okoliščine primera pravilno uporabljena. Tožnica namreč zmotno meni, da je vnos zemljine izveden v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena Uredbe le, če neposredno na točki parcelne meje ni višinskih razlik. Besedilo navedene določbe po presoji sodišča ne daje podlage za tako ozko razlago. Določa namreč, da mora biti vnos zemljine izveden tako, da je višina zemljišča na parcelni meji prilagojena sosednjemu zemljišču in da na parcelnih mejah ni višinskih razlik. Kdaj se v posameznem primeru šteje, da je zakonski dejanski stan iz navedene določbe Uredbe, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Za obravnavani primer je bistvena ugotovitev, da je na delu tožničinega zemljišča, ki meji na stanovanjski objekt na sosednjem zemljišču, nasipanje zemeljskega izkopa izvedeno na način, da odstopa od okoliškega reliefa, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da je bil vnos zemeljskega izkopa izveden v nasprotju z zapovedjo iz šestega odstavka 8. člena Uredbe.

11. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki o tem, da se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, ker sta izrek in obrazložitev v medsebojnem nasprotju glede količine nasipanega materiala, ki ga mora odstraniti, ter da je odločba neizvršljiva, ker nalaga odstranitev brežine, ki ni samostojna celota. Iz izreka in obrazložitve odločbe je jasno, katero brežino mora tožnica odstraniti. Da je to jasno tudi tožnici, pa je razvidno iz njenih siceršnjih tožbenih navedb. Oba organa sta tudi pojasnila in poudarila, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je bila le v delu, ki se nanaša na brežino, odpravljena prvotna odločba z dne 28. 1. 2016, v neodpravljenem delu pa je bila tožnici sicer naložena odstranitev celotnega nasutja zemeljskega izkopa, nasutega od leta 2008. K temu drugostopenjski organ še dodaja, da je za izvedbo ukrepov po obeh odločbah (po izpodbijani in po neodpravljenem delu odločbe z dne 28. 1. 2016) določen isti rok, to je 17. 10. 2016. Ker je torej tožnica dolžna v istem roku odstraniti celotno nasutje, ne zgolj brežine, so neutemeljeni tudi očitki o neizvršljivosti izpodbijane odločbe.

12. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker pravno odločilna dejstva med strankama niso sporna, dokazi, katerih izvedbo predlaga tožnica pa glede na pojasnjeno materialnopravno stališče za odločitev niso pomembni, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.