Jedro

Dokazne ocene ni mogoče poenostaviti tako, da zgolj z navajanjem, da je število prič, ki so neko dejstvo potrdile, večje od števila prič, ki so ga zanikale. ZPP terja kvalitativno opredeljevanje do izpovedi prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanih I., II., III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je toženka motila tožnika v posesti skladiščenja lesa/hlodovine na parceli št. 977/4, k. o. X., s tem, da je 12. 7. 2010 navozila na jugozahodni/spodnji del parcele več kupov zemlje in tako tožnikoma onemogočila skladiščenje lesa/hlodovine (1. točka izreka). Sodišče je ugodilo tudi restitucijskemu in prepovednemu delu tožbenega zahtevka (2. in 3. točka izreka) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 660,51 EUR (4. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več, je zavrnilo (5. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi navedeni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da je sodišče s tem, ko ji je prepovedalo posegati v posest tožnikov skladiščenja lesa, odločalo o motenju domnevne pravice tožnikov do posesti, sodno varstvo pa je možno zahtevati le v zvezi z motenjem same posesti. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je v 5. točki obrazložitve ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, in ko je tožnika na naroku za glavno obravnavo 4. 9. 2013 pozvalo, naj dopolnita tožbene navedbe, zato sta bila tožnika z vsem, kar sta navajala na tem naroku prekludirana. Tožnika sta bila prekludirana tudi s predlaganjem gozdnogojitvenega načrta kot dokaza, saj ta dokaz ni bil predlagan na prvem naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2011, tožnika pa nista izkazala, da tega nista mogla storiti brez lastne krivde. Kršilo je načelo proste presoje dokazov, ko je zaključilo, da naj bi bila izpoved tožnikov bolj prepričljiva od izpovedi toženke, ker naj bi jo podpiralo večje število prič. Sodišče se ni opredelilo do navedbe in izpovedi tožnikov, da sta prejela 862 m2 zemljišča več, ker zemljišče ni bilo v celoti zazidljivo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnika sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo (prvostopenjski sklep je bil razveljavljen in zadeva vrnjena v nov postopek) (1) in opozorilo prvostopenjsko sodišče, da se pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti ne razpravlja o pravici do posesti, temveč se varuje posest kot taka, ne glede na to, ali ima tisti, ki posestno varstvo uveljavlja, do posesti pravico ali ne. Odločanje sodišča v posestnem sporu je omejeno na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen SPZ in 426. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj bi sodišče zadevo obravnavalo v okviru določb, ki urejajo motenje posesti (24. do 36. člen SPZ ter 424. do 430. člen ZPP) ter na tej podlagi odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Pritožnica pravilno opozarja, je prvostopenjsko sodišče (v prepovednem delu zahtevka/izreka sklepa) s tem, ko je toženki prepovedalo ponovno posegati v tožnikovo pravico posesti skladiščenja lesa/hlodovine, znova odločalo o motenju domnevne pravice tožnikov do posesti (3. točka izreka). Tožbeni zahtevek je bil oblikovan z ugotovitvijo motilnega ravnanja (2), vzpostavitvijo prejšnjega stanja ter prepovedjo nadaljnjega motenja posesti, sodišče pa je prepovedni del tožbenega zahtevka obravnavalo v nasprotju z navedenimi predpisi in tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela, ki naj bi ga sodišče zagrešilo s tem, ko je v 5. točki obrazložitve ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, in ko je tožnika na naroku za glavno obravnavo 4. 9. 2013 pozvalo, naj dopolnita tožbene navedbe, posledično pa naj bi bila tožnika prekludirana. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve le predstavilo ugotovitve iz ogleda na kraju samem in s tem ni prekršilo razpravnega načela. Očitane kršitve sodišče tudi ni zagrešilo na naroku 4. 9. 2013, saj je tedaj le (v skladu z napotki pritožbenega sodišča) opravljalo materialno procesno vodstvo. Tožnika torej z navedbami/dopolnitvami navedb, podanimi na pobudo sodišča, nista prekludirana.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na gozdnogojitveni načrt. Toženka utemeljeno opozarja, da gre za podatek iz javne evidence, ki ga bi morala tožnika predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pa tega nista storila. Sodišče je kljub nasprotovanju toženke upoštevalo gozdnogojitveni načrt, češ da sta tožnika pravočasno predlagala zaslišanje priče - gozdarja G. M., ki je v okviru svojega zaslišanja omenil tudi ta načrt. Ker je torej priča v svoji izpovedbi omenila gozdnogojitveni načrt, ga je sodišče upoštevalo kot sestavni del izpovedbe. Sodišče je to storilo v nasprotju z določbami ZPP. Po 286. členu ZPP mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožnika sta pričo M. res predlagala pravočasno in ta je na zaslišanju 29. 8. 2011 res omenil, da gozdnogojitveni načrt obstaja, vendar gre za listino, ki bi jo tožnika lahko predlagala (in morala predlagati) do konca prvega naroka za glavno obravnavo 21. 3. 2011, česar nista storila, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati kot dokaz (niti kot sestavni del izpovedbe priče).

9. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na kršitev 8. člena ZPP (kršitev načela proste presoje dokazov): katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena, ta obrazložitev pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje (3). Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. V dokaznem postopku so si izpovedi številnih prič nasprotovale, zato je sodišče ugotavljalo, ali je bil ob podpisu posadne listine sklenjen ustni dogovor glede nadaljnje uporabe deponije, kar je pretehtalo v korist tožnikov. Sodišče je presodilo, da je povsem verjetno, da sta se pravdni stranki dogovorili za uporabo deponije, saj je toženka po izročilni pogodbi dobila 862m2 zemlje več. Pri tem se sodišče ni opredelilo (kar pritožnica izrecno očita) do navedb toženke, ki sta jih potrdili še dve priči, in sicer, da je toženka več zemljišča dobila, ker je manjši del zemljišča nezazidljiv. Prvostopenjsko sodišče je pri tem povsem prezrlo te izpovedbe in se do njih sploh ni opredelilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje, obrazložitev, ki jo poda prvostopenjsko sodišče, ko presodi, da sta izpovedbi tožnikov prepričljivejši od izpovedbe toženke, ker „izpovedbo tožeče stranke podpira večje število prič“, je neargumentirana in ne zadošča metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče mora navesti argumente dokazne vrednosti za vsak dokaz posebej, ti pa morajo biti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Nato mora primerjati posamezne dokaze med seboj in narediti končno oceno, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka (4). Sodišče je svojo odločitev obrazložilo le na podlagi števila prič, ki so pričale v prid tožnikov oziroma proti toženki brez poglobljene in kvalitativne argumentacije in tako zagrešilo (še eno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

10. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter zadevo vrača v nov postopek. Ker je tudi druga odločitev prvostopenjskega sodišča obremenjena s številnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče sklenilo, naj v ponovnem postopku odloča drug sodnik (356. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi navedene kršitve, nato pa ponovno napravi dokazno oceno ter znova odloči o postavljenem zahtevku, pri tam pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo ponovna odločitev lahko odvisna od tega, ali bo petitorna odločitev medtem že postala pravnomočna (glej razloge v prejšnjem razveljavitvenem sklepu).

(1) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 4. 2013, opr. št. II Cp 3177/2012. (2) V tem delu sta tožnika popravila tožbeni zahtevek in se (pravilno) glasi samo na ugotovitev motenja posesti.

(3) Zobec, J., Komentar ZPP, 1. knjiga, komentar k 8. členu ZPP, str. 84-96. (4) Ibid.