Jedro

Tožeča stranka ni dokazala za verjetno, da v pritožbi navedenih novih dejstev in novih dokazov ni mogla brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave, zato sodišče druge stopnje teh dejstev in teh dokazov v pritožbi ni moglo upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.654,00 SIT zamudnih obresti po računu tožeče stranke št. 12363 z dne 8.6.1990. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da obračun obresti temelji na računu št. 12363, ki je bil izdan po odpremnici št. 22169, po kateri je po naročilu tožene stranke bilo izdobavljanjo firmi 16.970 l olja v rinfuzi. Na tak način sta tožena stranka in opravili pobot svojih terjatev. Tožena stranka pa se je zavezala olje plačati tožeči stranki. O poteku posla bi vedela povedati priča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve o tem, kako je posel potekal in na kakšni podlagi je bil izdan račun št. 12363 z dne 8.6.1990, na podlagi katerega so obračunane vtoževane zamudne obresti, predstavljajo pritožbeno novoto. Teh dejstev tožeča stranka do konca glavne obravnave ni navedla in jih zato tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 496. a člena ZPP), saj tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da teh trditev brez svoje krivde do konca glavne obravnave ni mogla podati. Enako velja za v pritožbi ponujene dokaze z zaslišanjem priče. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).