Jedro

V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZIKS-1 lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni, tudi, da obsojenec zaradi hujše bolezni kazni ni zmožen prestajati. V zakonu ni določeno, da obsojenec, ki je na begu, takšne prošnje za prekinitev prestajanja kazni ne more vložiti oziroma da se v takšnem primeru njegova prošnja zavrže. Določbe o nedopustnosti vložitve prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora v času, ko je obsojenec na begu, oziroma o njenem zavrženju v takšnem primeru, v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ni najti.

Prvostopenjski organ bi o tožnikovi vlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora moral odločiti po vsebini, ne pa skleniti, da prošnje sploh ne bo obravnaval in je zavreči.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se sklep direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor št. 720-50/2011/270 z dne 14. 1. 2013 odpravi in zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora in ugotovil, da stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik obsojen na kazen šest let in devet mesecev zapora, ki bi jo po premestitvi moral prestajati v ZPKZ Maribor; da je od 21. 11. 2012 na begu ter da je 19. 12. 2012 podal vlogo za prekinitev prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov. Glede na dikcijo prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) lahko prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora vloži le obsojenec, ki kazen zapora dejansko prestaja. Zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločanje ni možno, ker ne gre za neposredno osebno korist tožnika - noben predpis namreč ne omogoča prekinitve prestajanja kazni zapora v primeru, ko je obsojenec na begu. Ker kazni zapora ne prestaja in to celo zaradi samovoljnega ravnanja, tožnik ne more priti v ugodnejši položaj in tako uveljavljati svoje pravne koristi.

Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep je drugostopenjski organ z odločbo št. 720-115/2006/187 z dne 17. 4. 2013 zavrnil kot neutemeljeno in ugotovil, da stroški v postopku niso nastali. Kot sporno pritožbeni organ izpostavi vprašanje, ali je lahko obsojenec, ki ni na prestajanju kazni zapora, stranka v postopku oziroma ali mu je mogoče priznati procesno legitimacijo za vložitev prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora. Ob sklicevanju na stališča pravne teorije (V. Androjna, E. Kerševan: Upravno procesno pravo, 2006) glede procesne in stvarne legitimacije pojasni, da stvarna legitimacija za vložitev prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora izhaja iz prvega odstavka 82. člena ZIKS-1. Iz te določbe ne le po besedni, ampak tudi po teleološki in logični razlagi izhaja, da je pogoj za vložitev prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora to, da je obsojenec na prestajanju kazni. Stranka v postopku za prekinitev prestajanja kazni je tako le obsojenec, ki dejansko prestaja kazen. Tožnik, ki je na begu, zato ni procesno legitimiran za vložitev navedene prošnje, saj z njo zahteva priznanje pravice oziroma pravne koristi, ki mu skladno z materialnim predpisom očitno ne pripada. Kot razlog navaja hudo bolezen, vendar pa, ker ni na prestajanju kazni, za prekinitev prestajanja ni ne podlage ne razloga.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjski sklep zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije tožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni oziroma odpravi in ugodi prošnji tako, da se mu prestajanje kazni zapora prekine za najmanj tri mesece oziroma dokler bo potrebno zdravljenje; podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Odpravi naj tudi drugostopenjsko odločbo in toženki naloži, da tožniku povrne priglašene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

V tožbi navaja, da se na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahteva zavrže, če stranka ne uveljavlja kakšne svoje, pač pa tujo pravico ali če vlagatelj zahteve ne more biti stranka v postopku po tem ali kakšnem drugem zakonu. Glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 se postopek za prekinitev prestajanja kazni lahko začne med drugim na prošnjo obsojenca, kar pomeni, da je obsojenec, skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP, lahko stranka v tem postopku in da je legitimiran za vložitev prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora. Ne v ZIKS-1 ne v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora ne v kakšnem drugem predpisu namreč ni zapisano, da lahko prošnjo za prekinitev prestajanja kazni vloži le tisti obsojenec, ki kazen zapora dejansko (fizično) prestaja. Takšnega stališča upravna organa nista utemeljila oziroma obrazložila, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Tožnik poudarja, da je bil, kot izhaja iz prošnje, v času prestajanja kazni zapora večkrat hospitaliziran in da zaradi slabega zdravstvenega stanja kazni ni zmožen prestajati, kar potrjuje več zdravniških izvidov.

Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri sklepu o zavrženju tožnikove vloge in razlogih za takšno odločitev, kot so navedeni v drugostopenjski odločbi.

Tožnik z vlogo z dne 11. 7. 2013 tožbo dopolnjuje še z dvema zdravniškima mnenjema. V 23. 8. 2013 vloženi vlogi pa navaja še, da procesna legitimacija pomeni pravico do postopka in do meritorne odločitve. Obsojenec ima pravico, da se mu prestajanje kazni prekine iz utemeljenih razlogov zdravstvene narave, in pravico do odločitve o tej njegovi pravici. Tožnik potrebuje specialistično zdravniško pomoč, ki mu je v ZPKZ in v UKC Maribor ne morejo zagotoviti; v tej zvezi opozarja še na ustavno naravo pravice do zdravstvenega varstva. Njegov trenutni status obsojenca na begu - formalno je na prestajanju zaporne kazni, čeprav fizično ni prisoten v ZPKZ - mu ne omogoča dostopa do potrebne zdravstvene oskrbe, ki bi je bil lahko deležen le, če bi bilo njegovemu predlogu za prekinitev prestajanja kazni zapora ugodeno.

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ostaja med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora iz zdravstvenih razlogov utemeljeno, skladno z določbami zakona zavrgel ali pa bi moral o njej odločiti po vsebini, kot to meni tožnik. Pri tem v zadevi ni spora o tem, da je bil tožnik obsojen in pozvan na prestajanje zaporne kazni, ki bi jo po premestitvi moral prestajati v ZPKZ Maribor, kjer pa se dejansko ne nahaja, ker je od 21. 11. 2012 (in s tem tudi v času vložitve zadevne prošnje) na begu.

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, na kateri temelji izpodbijani sklep, organ zahtevo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. S pravico ali pravno koristjo v smislu citirane določbe je tudi po mnenju sodišča mišljena pravica oziroma pravna korist, o kateri je mogoče odločati v upravnem postopku. Po citirani določbi torej upravni organ zahtevo zavrže, če vložnik uveljavlja kakšno pravico, o kateri ni mogoče odločati v upravnem, temveč npr. v sodnem postopku. Prav tako na tej podlagi organ zahtevo zavrže, če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje, temveč tujo pravico, četudi bi sicer o takšni pravici lahko odločal v upravnem postopku na zahtevo procesno legitimirane stranke. Pojem stranke je v procesnem smislu opredeljen v določbah 42. člena ZUP (po katerih je stranka vsaka fizična in pravna oseba zasebnega in javnega prava, na katere zahtevo je začet ali zoper katero teče postopek; stranka pa je lahko tudi drug subjekt, če je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku). Materialni predpis pa je tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist (in s tem položaj stranke oziroma stranskega udeleženca) v konkretni upravni zadevi. Procesno legitimacijo pridobi oseba z zatrjevanjem stvarne legitimacije, ki pomeni določeno zvezo oziroma razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarne legitimacije ne daje formalni, temveč materialni predpis, ki določa, kdo ima neko pravico, obveznost oziroma pravno korist, o kateri je treba odločiti v upravnem postopku.

Za pridobitev položaja stranke je dovolj, da določena oseba zatrjuje svojo stvarno legitimacijo, torej trdi, da ji pripada določena pravica. Obstoj stvarne legitimacije kot odgovor na vprašanje, ali posamezniku res pripada določena pravica, pa se nato razreši ob izdaji meritorne upravne odločbe o zadevi. Glede na navedeno je sodna praksa zadržana do (uporabe) stališča, da procesne legitimacije ni mogoče priznati tudi tisti osebi, pri kateri je že na prvi pogled očitno, da ji določena pravica, ki jo želi pridobiti, ne pripada. Zaključek, ali stranki pripada določena pravica, se namreč veže na presojo, ali izpolnjuje z zakonom določen/e pogoj/e za pridobitev določene pravice, in s tem na vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zahteve stranke, kar terja meritorno odločitev v zadevi (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča št. U 218/94 z dne 23. 5. 1996).

Materialnopravno podlago v konkretnem primeru, kot pravilno navedeta prvo- in drugostopenjski organ, pomenijo določbe ZIKS-1. V skladu s prvim odstavkom 82. člena tega zakona lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena ZIKS-1), tako med drugim tudi, da obsojenec zaradi hujše bolezni kazni ni zmožen prestajati. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni. Četrti odstavek istega člena ZIKS-1 pa še določa, da se prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov lahko ponovi šele po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji.

Kot pravilno izpostavi tožnik, je v določbi prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 med osebami, ki lahko vložijo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni, naveden (tudi) obsojenec. Pri tem v zakonu ni določeno, da obsojenec, ki je na begu, takšne prošnje ne more vložiti oziroma da se v takšnem primeru njegova prošnja zavrže. Za razliko od tega je npr. v (četrtem odstavku 82. člena) ZIKS-1 izrecno določeno, da se prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov lahko ponovi šele po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji (s čimer je podana zakonska podlaga za to, da se pred tem vložena ponovna prošnja ne obravnava po vsebini, ampak se zavrže). Prav tako ZIKS-1 pri prošnji za odložitev izvršitve kazni posebej predpisuje, kdaj jo je treba oziroma mogoče vložiti (prvi odstavek 25. člena ZIKS-1), ter nadalje izrecno določa, da se prošnja, vložena pred vročitvijo poziva ali po izteku roka iz prvega odstavka 25. člena ali če ji niso priložena dokazila, da je razlog za odložitev nastal pozneje, s sklepom zavrže (peti odstavek 25. člena ZIKS-1). Tovrstne določbe o nedopustnosti vložitve prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora v času, ko je obsojenec na begu, oziroma o njenem zavrženju v takšnem primeru, v ZIKS-1 ni najti.

Dodati je treba še, da položaj obsojenca na begu seveda ni enak položaju obsojenca, ki kazen dejansko prestaja. Vendar pa pravni položaj obsojenca na begu tudi ni enak pravnemu položaju obsojenca, ki mu je z odločbo dovoljena prekinitev prestajanja kazni (ta v času prekinitve na prostosti uživa pravice, kot če ne bi bil obsojen); zato tožniku v tem smislu tudi pravnega interesa za vložitev zadevne prošnje oziroma (vsebinsko) odločitev o njej ni mogoče odrekati.

Upoštevaje vse povedano bi tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ o tožnikovi vlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora moral odločiti po vsebini, ne pa skleniti, da prošnje sploh ne bo obravnaval in je torej zavreči. Zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter s sodbo odpravilo izpodbijani prvostopenjski sklep kot nezakonit in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Predlogu za odpravo drugostopenjske odločbe ni sledilo, ker glede na določbe 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, zato skladno z ustaljeno sodno prakso (če tega ne terjajo kakšne posebne okoliščine zadeve) tudi ni predmet odprave v upravnem sporu. Sodišče pa ni sledilo niti predlogu tožnika za odločitev v sporu polne jurisdikcije, ker določbe 65. člena ZUS-1 takšnega odločanja v obravnavanem primeru ne zahtevajo.

V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnavati po vsebini: presoditi bo moral, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za prekinitev prestajanja kazni, ter nato odločiti, ali je prošnja tožnika utemeljena ali ne.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerih tožniku pripada povračilo stroškov v znesku 350,00 EUR, ki se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, poveča za priglašeni 20 % DDV, skupaj torej 420 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od dneva zamude, to je od poteka paricijskega roka do plačila.