Jedro

Poslovodni organ (direktor) je pristojen za vodenje disciplinskega postopka, na podlagi katerega se delavcu lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ter za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca, izreče pa lahko le ukrepa javni opomin in denarna kaznen. ZTPDR v 1. odst. 59. člena določa, katere disciplinske ukrepe lahko poslovodni organ izreče in ne za katere disciplinske kršitve lahko vodi postopek.

Kadar je za storjeno kršitev delovne obveznosti zagrožen obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, mora o disciplinski odgovornosti delavca odločati disciplinska komisija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2.10.2000, s katerim je bil tožeči stranki izrečen disciplinski ukrep javni opomin in sklepa tožene stranke z dne 9.11.2000, s katerim je bil ugovor tožeče stranke zavrnjen in potrjen sklep z dne 2.10.2000 v 1. tč. izreka. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.875,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica poudarja, da je bila z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka obdolžena storitve takih prekrškov, za katere se v skladu s pravilnikom o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti tožene stranke lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato direktor ni bil pristojni organ za vodenje disciplinskega postopka. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka je bila namreč opredeljena tudi materialna škoda v višini cene, ki jo ZZZS plača za 122 pregledov in 107 vaj. Glede same kršitve pa tožnica zatrjuje, da očitanih kršitev ni storila, saj so bile evidentirane vse zdravstvene storitve, ki so bile opravljene v času od 8.5.2000 do 16.5.2000. Tožnica tudi poudarja, da se z nikomer ni dogovorila o vodenju zdravstvene dokumentacije, kot ji to očita obtožba. Tožena stranka je pričela zaradi racionalizacije skrčevati število zaposlenih, očitno na škodo tožeče stranke. Tožeča stranka enostavno ni bila zmožna opravljati vseh storitev vsakodnevno, predvsem pa ne tovrstnih storitev, opustitev katerih se ji očita. Poudarja, da ne gre za delo medicinske sestre, temveč za delo visoko usposobljene osebe, ki ne pripravlja pacientov tako kot jih pripravljajo medicinske sestre, pač pa paciente pregleda in v določeni meri celo zdravniku svetuje, kako naj se pacient uspešno zdravi. Ukvarja se z izvajanjem vaj, ki jih morajo pacienti izvajati za izboljšanje vida, pri čemer pa gre pretežno za delo z otroci, za katere je potrebno več znanja in sposobnosti.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da direktor tožene stranke ni bil pristojen organ za vodenje disciplinskega postopka. Po določbi 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev. Tako je v 1. odst. 59. člena določeno, da poslovodni organ, to je direktor, odloča o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti in izreče ukrepa javni opomin in denarno kazen. Iz navedene določbe torej ne izhaja, da direktor ne bi smel voditi disciplinskega postopka, za katerega se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V takih primerih poslovodni organ lahko odloča o disciplinski odgovornosti delavca, izreče pa lahko le ukrepa javni opomin in denarno kazen. Zavzemanje tožnice, da v takem primeru direktor ni pristojni organ, tako ne temelji na zakonski določbi. Zakon namreč določa katere disciplinske ukrepe lahko poslovodni organ izreče in ne za katere disciplinske kršitve lahko vodi disciplinski postopek. Drugi odst. 59. člena pa določa, da o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija. To torej pomeni, da mora o disciplinski odgovornosti, kadar je zagrožen obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odločati disciplinska komisija. Gre tako za dve različni določbi v 1. in 2. odst. 59. člena. Tako 1. odst. 59. člena določa, katere disciplinske ukrepe lahko izreče poslovodni organ, v 2. odst. pa je določeno, da mora o disciplinski odgovornosti, za kršitve, za katere se izreče (obvezno) disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, odločati disciplinska komisija. Ker za očitano kršitev delovne obveznosti ni bil obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, temveč se je ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izrekel, je bil direktor tožene stranke pristojen za vodenje disciplinskega postopka in so pritožbene navedbe, da direktor ni bil pristojni organ za vodenje disciplinskega postopka, neutemeljene.

V zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo tožnici neizpolnjevanja, nepravočasnega ali malomarnega izpolnjevanja delovnih in drugih obveznosti po 1. tč. 36. člena pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti, ker od dne 8.5.2000 do 16.5.2000 ni vodila dogovorjene zdravstvene dokumentacije, ker ni vpisala oz. evidentirala zdravstvenih storitev pregledov in vaj, ki jih je v tem obdobju opravila v ortoptični ambulanti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica navedeno dokumentacijo dolžna voditi glede na drugačno organiziranost dela in izdano odredbo predstojnika očesnega oddelka. Ta je pisno odredil, da se s 1.5.2000 uvede nov način vpisa storitev izvršenih v ortoptični - pleoptični ambulanti. Glede na izdano odredbo je bila tožnica dolžna opravljati vpise storitev isti dan oz. pred ambulantnim časom naslednjega dne. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožnica ni dogovorila o novem načinu dela, saj to ni bilo niti potrebno, ker je bila v zvezi s tem izdana odredba. V kolikor pa se tožnica z odredbo ni strinjala, bi morala zoper njo zahtevati varstvo pravic. Sama pa ni imela podlage, da bi odlagala delo na konec meseca, ko se opravljajo obračuni storitev z zavarovalnico. Tožnica je bila spoznana za odgovorno, ker storitev ni vpisovala sproti in ne zato, ker vpisi ne bi bili opravljeni do konca meseca, ko se obračunavajo storitve zavarovalnici.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.