Jedro

Ker so bili zakonski pogoji za zaseg predmetov podani še pred zbiranjem obvestil od obdolženca, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana poznejša policistova opustitev pouka obdolžencu v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP na zakonitost tega procesnega dejanja nima vpliva.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 30.7.2007 zoper obdolženega S.B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep zagovornik obdolženega S.B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Navaja, da sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma temelji na zapisnikih in potrdilih o zasegu predmetov, zaseženih predmetih in izjavah drugih oseb, torej dokazih in podatkih, ki so bili pridobljeni na podlagi oziroma kot posledica izjav obdolženca in U.H., ki pa ju policist pred zbiranjem obvestil, kljub temu, da so bili podani razlogi za sum, da sta storila (najmanj) kaznivo dejanje prikrivanja, ni poučil v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi (očitno mišljeno zahtevi) ugodi in sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

Obdolženec in njegov zagovornik se o izjavi vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Pritrditi je treba zahtevi, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da je policistka Policijske postaje Č. M.P. dne 11.7.2007 v kraju L. pri kontroli cestnega prometa ustavila vozilo, na katerem niso bile prižgane luči, ki ga je upravljal U.H., ob njem pa kot sopotnik sedel obdolženi S.B. Na zadnjem sedežu vozila je opazila "sumljiva predmeta"(motorno žago T.H. in nahrbtno kosilnico na nitko K.). Glede na to, da ji je bilo znano, da so policisti Policijske postaje Č. obravnavali več vlomov v zidanice na območju D.g., S.v. in M. v okolici Č., pri čemer so storilci iz zidanic jemali delovne stroje, tudi take, kot so motorne žage in "laksarice", je policistka na kraj poklicala kriminalista E.H. Ta je po desetih minutah tja tudi prišel in zbral obvestila od U.H. ter obdolženca, nakar je S.B. policistom oba predmeta izročil, ti pa so ju zasegli, kriminalist pa je od obdolženca zbiral obvestila tudi po zasegu. Oškodovanec J.Š. je za kaznivo dejanje na Policijski postaji Č. podal kazensko ovadbo dne 12.7.2007 ob osmi uri, iz prijave pa izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 9. do 11.7.2006. Motorno žago in nahrbtno motorno kosilnico je oškodovanec prepoznal kot svoji, policija pa je na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP med deseto in dvanajsto uro istega dne opravila ogled kraja storitve kaznivega dejanja.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 24.7.2007 na podlagi 83. člena ZKP zavrnila predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev zapisnika o zasegu predmetov - nahrbtne motorne kosilnice in motorne žage in njune omembe v vseh ostalih listinah v spisu, v katerikoli obliki, sklonih ali s kakršnokoli označbo. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 8.8.2007 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

V četrtem odstavku 420. člena ZKP so predpisane izjeme od pravila, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Med temi izjemami pravnomočni sklep o zavrnitvi izločitve listin ni naštet. To pa ne pomeni, da vložnik utemeljenosti suma v zahtevi, vloženi zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne sme izpodbijati tako, kot v konkretnem primeru, ko vztraja pri svojem stališču, da se je sodišče pri sklepanju o obstoju temeljnega pogoja za pripor oprlo na nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je v več odločbah zapisalo, da je takšne navedbe mogoče upoštevati, ko je na podlagi dokazov in podatkov, ki so bili v spisu v času odločanja o priporu, mogoče zanesljivo (že na prvi pogled) sklepati, da gre za nedovoljene dokaze in da je procesna sankcija razveljavitev s tega vidika nezakonite pravnomočne odločbe. V konkretni zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da za tako presojo v času odločanja o priporu ni bilo podlage, kar seveda ne izključuje možnosti, da bi se v nadaljnjem postopku in z ugotavljanjem novih, za presojo dovoljenosti dokazov relevantnih procesnih dejstev, ne bi utegnilo izkazati tudi drugače. Tudi izhodišče, ki ga v zahtevi zavzame vložnik, ne potrjuje njegovih navedb, da je policija nezakonito zasegla navedena predmeta. Vložnik namreč navaja, da so bili že v času, ko je policistka zaznala oba predmeta na zadnjem sedežu avtomobila, podani razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in da sta ga storila obdolženi in U.H. Če zatrjevano drži, so bili zakonski pogoji za zaseg predmetov podani še pred zbiranjem obvestil od obdolženca in U.H. Na zakonitost tega procesnega dejanja v zahtevi zatrjevana poznejša policistova opustitev pouka obdolžencu in U.H. v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, nima vpliva. Kolikor vložnik pravnomočni sklep o podaljšanju pripora izpodbija na tej podlagi, mu zato ni mogoče ni pritrditi.

Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga v napadeni pravnomočni odločbi, da so bili v trenutku, ko je policistka zaznala oba predmeta v obdolženčevem vozilu, podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne pa tudi enaka stopnja verjetnosti, da sta kaznivo dejanje storila oziroma pri njem sodelovala obdolženec in U.H., razumna. Šele z zbiranjem obvestil po drugem odstavku 148. člena ZKP od U.H., se je sum v zadostni meri osredotočil na obdolženega S.B. Vložnik v zahtevi navaja, da je iz uradnega zaznamka o izjavi U.H. razvidno, da ga je kriminalist vprašal, čigava sta predmeta v vozilu, ni pa se mogoče strinjati z njegovo navedbo, da tako formulirano vprašanje dokazuje, da je kriminalist sklepal, da so podani razlogi za sum, da sta kaznivo dejanje storila obdolženec in U.H. Glede na podatke, s katerimi je sodišče razpolagalo v času odločanja o podaljšanju pripora, ni bilo podlage za izločitev obvestil, ki jih je po drugem odstavku 148. člena ZKP kriminalistu podal U.H. Zato je izpodbijani pravnomočni sklep tudi s tega vidika zakonit. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnik v zahtevi ni konkretiziral, zato utemeljenosti te njegove navedbe ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v svoji zahtevi navaja zagovornik obdolženega S.B. niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.