Jedro

Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu višje državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki se nanaša na obtoženega S.P. in je začasno zavarovanje odpravilo (točka I izreka sklepa), zavrnilo je tudi predlog višje državne tožilke za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin z vpisom prepovedi v zemljiški knjigi za čas šestih mesecev od odreditve dalje (točka II izreka izpodbijanega sklepa), ki se tudi nanaša na obtoženega S.P. Proti temu sklepu je vložila pritožbo višja državna tožilka B.M.R. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odredi predlagano zavarovanje oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede odločitve pod točko I. Izreka sklepa ugotovilo, da je potekel rok, ki ga četrti odstavek 502.b člena ZKP določa za trajanje začasnega zavarovanja, ki je bilo v obravnavani zadevi zoper obtoženega S.P. odrejeno 1.12.2010 in je bilo po vložitvi obtožnice 14.6.2011 še večkrat podaljšano, tudi po izrečeni obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 10.1.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. IV Kp 29407/2010 z dne 7.11.2013. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo zato, ker je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obtoženega S.P. v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. Ugotovilo je, da je triletni rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP potekel in je bilo zato potrebno začasno zavarovanje odpraviti.

Pritožnica se s tako odločitvijo ne strinja in najprej trdi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj bi bil v zvezi s presojo določila tretjega odstavka 502. člena ZKP v konkretnem primeru pomemben datum 14.6.2014. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo. Ko je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je bila v obravnavani zadevi obtožnica zoper obtoženega S.P. vložena 14.6.2011 ter se je najdaljši dopustni zakonski rok trajanja začasnega zavarovanja iztekel 14.6.2014, je več kot jasno, da je iz teh ugotovljenih dejstev, ki jih pritožnica ne izpodbija, uporabilo določilo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Datum 14.6.2014 je pomemben zato, ker se je tedaj ta rok iztekel, kar ne more biti dvoma, saj je bila obtožnica vložena 14.6.2011. Pritožnica nadalje trdi, da se po njeni oceni najdaljši dopustni rok treh let ni iztekel, ker je sodišče prve stopnje izreklo sodbo na prvi stopnji pred 14.6.2014. Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.

Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na absolutni rok desetih let, ki je določen v petem odstavku 502.b člena ZKP, ko trdi, da v obravnavani zadevi še ni potekel. Peti odstavek 502.b člena ZKP določa, da sme do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi začasno zavarovanje skupno trajati največ deset let. Navedena določba za obravnavano zadevo ni relevantna, saj se nanaša le na izvršitev pravnomočne sodne odločbe, v obravnavani zadevi zoper obtoženega S.P. pa sodne odločbe (pravnomočne ali nepravnomočne) ni več, ker je bila ta razveljavljena.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno tudi ob primerjavi določbe četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki se nanaša na časovno omejenost trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice, z določbo petega odstavka 207. člena ZKP, ki določa časovno omejenost trajanja pripora po vloženi obtožnici. Ta določa: „Po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti“. Primerjava obeh določb pokaže, da je dikcija enaka, zato ni nobenega razloga, da bi se določba o časovno omejenem trajanju začasnega zavarovanja tolmačila drugače kot določba o časovnem trajanju pripora, glede katere je bilo tudi sprejeto načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.12.2000. V tem načelnem pravnem mnenju (pa tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 321/2003 z dne 30.10.2003) je bilo sprejeto tolmačenje, da se v primeru, ko je sodba glede obtoženca, ki je v priporu, razveljavljena in pripor po vložitvi obtožnice traja že več kot dve leti, sodišče pripora ne more podaljšati, temveč mora pripor odpraviti, saj po razveljavitvi sodbe ni več obsodilne sodbe.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je zavrnilo odreditev začasnega zavarovanja z odtujitvijo in obremenitvijo nepremičnin kot to izhaja iz točke II izreka izpodbijanega sklepa. Pravilno je ugotovilo, da gre za po temelju isto začasno zavarovanje z novim predmetom in načinom zavarovanja, medtem ko je zahtevek za odvzem premoženjske koristi, ki je bil že začasno zavarovan 1.12.2010 in po vloženi obtožnici 14.6.2011 večkrat podaljšan, ostal nespremenjen. Po oceni pritožbenega sodišča se roki iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP nanašajo na začasno zavarovanje po temelju zahtevka (za odvzem premoženjske koristi) ter odreditev novega načina zavarovanja ta rok ne more podaljšati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, da bi to predstavljalo zlorabo instituta začasnega zavarovanja oziroma nedopusten ogib zakonskim določbam.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).