Jedro

Tudi po presoji vrhovnega sodišča niti izpodbijani sklep Senata Fakultete niti odločitev kolegija, ki je v tej zadevi osnovni akt, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo in je bila ta z izpodbijanim sklepom Senata zavrnjena, nista niti upravna akta (2. odstavek 1. člena ZUS), saj z njima ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava (1. odstavek 3. člena ZUS v zvezi z 2. členom ZUP), niti posamična akta, s katerima bi se posegalo v ustavne pravice tožnika (3. odstavek 1. člena ZUS).

Tako odločitev kolegija kot odločitev Senata, sta tudi po presoji vrhovnega sodišča po svoji naravi le akta organizacijske narave, torej akta poslovanja. Z njima ni bilo poseženo v tožnikove pravice, ki so bile tedaj urejene s pogodbo o zaposlitvi z dne 27.12.2004, iz katere pa izhaja, da je bila na tožnikovo željo sklenjena za določen čas, to je od 1.12.2004 do 30.9.2005, do konca študijskega leta (2004/2005, opomba sodišča) v odvisnosti od poteka študijskega procesa na Fakulteti (2. člen pogodbe), pri čemer je bilo to delovno razmerje sklenjeno za delovno mesto visokošolskega učitelja – docenta (1. člen pogodbe), in sicer za krajši kot poln delovni čas (3. člen pogodbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 104. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Senata tožene stranke z dne 5.7.2005 (datum je verjetno napačen), sprejet na 10. seji Senata tožene stranke dne 8.7.2005 (glej 25. sklep zapisnika Senata z dne 15.7.2005), s katerim je ta zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in njegovo pritožbo zoper odločitev kolegija dekana Fakultete .... z dne 28.6.2005. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (1. točka izreka sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrglo, ker izpodbijani sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pri tem se sklicuje na določbi 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS. Ugotavlja, da je iz tožbenih navedb ter iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da tožnik nasprotuje v tem upravnem sporu odločitvi tožene stranke o določitvi nosilca predmeta: „Uvod v pravo“ študijskega programa „Management“, s katero naj bi bile kršene njegove pravice. Zatrjuje namreč, da je bilo nosilstvo predmeta „Uvod v pravo“ s sklepom kolegija dekana fakultete v nasprotju z danim soglasjem Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo k izvajanju študijskega programa: „Management“ neupravičeno dodeljeno drugim osebam.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V konkretnem primeru mu ni preostalo nobeno drugo sodno varstvo, saj ne gre za kazensko pravno, civilno pravno in delovno pravno razmerje, zato mu mora biti sodno varstvo, kot to določa ZUS-1, zagotovljeno v upravnem sporu. Če pa bi se štelo, da je za zadevo pristojno sodišče splošne pristojnosti, bi sodišče prve stopnje ne smelo zavreči njegove tožbe, ampak bi jo moralo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču, česar sodišče prve stopnje ni storilo. V obravnavanem primeru gre za kršitev ustavno pravno zavarovane dobrine, namreč: svobode ustvarjanja, svobodne gospodarske pobude in avtonomije Univerze. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijani sklep in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek oziroma da spor odstopi v reševanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep Senata z dne 5.7.2005 (datum je verjetno napačen), sprejet na 10. seji Senata tožene stranke dne 8.7.2005, s katerim je ta zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in njegovo pritožbo zoper odločitev Kolegija dekana Fakultete ... (v nadaljevanju kolegij) z dne 28.6.2005. Pri tem pa sklepa kolegija ni v spisih Fakultete in tudi ne v sodnih spisih. Ne glede na to, in tudi ne glede na dejstvo, da sporne odločitve kolegija ni videl niti tožnik, pa vrhovno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbi 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS (ki jima vsebinsko ustrezata določbi 1. člena in 2. odstavka 2. člena ZUS-1).

Tudi po presoji vrhovnega sodišča namreč niti izpodbijani sklep Senata FM niti odločitev kolegija, ki je v tej zadevi osnovni akt, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo in je bila ta z izpodbijanim sklepom Senata zavrnjena, nista niti upravna akta (2. odstavek 1. člena ZUS ), saj z njima ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava (1. odstavek 3. člena ZUS v zvezi z 2. členom ZUP), niti posamična akta, s katerima bi se posegalo v ustavne pravice tožnika (3. odstavek 1. člena ZUS).

Tako odločitev kolegija kot odločitev Senata, sta tudi po presoji vrhovnega sodišča po svoji naravi le akta organizacijske narave, torej akta poslovanja. Z njima ni bilo poseženo v tožnikove pravice, ki so bile tedaj urejene s pogodbo o zaposlitvi z dne 27.12.2004, iz katere pa izhaja, da je bila na tožnikovo željo sklenjena za določen čas, to je od 1.12.2004 do 30.9.2005, do konca študijskega leta (2004/2005, opomba sodišča) v odvisnosti od poteka študijskega procesa na FM (2. člen pogodbe), pri čemer je bilo to delovno razmerje sklenjeno za delovno mesto visokošolskega učitelja – docenta (1. člen pogodbe), in sicer za krajši kot poln delovni čas (3. člen pogodbe).

Če pa je imel tožnik v zvezi z nosilcem predmeta „Uvod v pravo“ študijskega programa „Management“ na Fakulteti kakšna pričakovanja, ta niso pravno varovana, saj nimajo pravne podlage ne v predpisu in tudi ne v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekla preden je prišlo do spremembe nosilca predmet, ki je bila po podatkih spisov Fakultete predvidena za študijsko leto 2005/2006. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, daje tudi sicer pravna ureditev spornega vprašanja, vsebovana v določbah 32., 35. in 49. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVisS, Uradni list RS, št. 67/93 in naslednji) in določbah 6., 7. in 18. člena ter 2. odstavka 24. člena Meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 101/04, v nadaljevanju: Merila) toženi stranki kot izvajalki akreditiranega študijskega programa možnost kadarkoli po akreditaciji študijskega programa avtonomno spremeniti nosilce predmeta, ne da bi bilo za to treba pridobiti soglasje Sveta za visoko šolstvo.

Tožnikovo zatrjevanje, da je bilo z izpodbijano odločitvijo Senata Fakultete oziroma kolegija poseženo v ustavne pravice (svoboda ustvarjanja, svobodna gospodarska pobuda, avtonomija Univerze), pa je pavšalno do take mere, da niti presoja, ali bi lahko šlo za kršitev tožnikovih zatrjevanih ustavnih pravic, ni bila možna. Zakaj in kako naj bi bilo z izpodbijanima aktoma poseženo v tožnikove ustavne pravice do svobode ustvarjanja in svobodne gospodarske pobude (avtonomija Univerze pa itak ni posameznikova ustavna pravica), še zlasti, ker je imel tedaj tožnik s Fakulteto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekala pred spremembo nosilca predmeta, ta sprememba je namreč po podatkih spisov Fakultete veljala za novo študijsko leto, tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni pojasnil. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zavrglo tudi zato, ker izpodbijani akt ni akt iz 3. odstavka 1. člena ZUS. V 3. odstavku 1. člena ZUS je namreč na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa isto, določeno, da pristojno sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Sodišče, ki ugotovi, da o vloženi tožbi ni pristojno odločati, je dolžno tožbo nemudoma odstopiti za to pristojnemu sodišču, če seveda gre za zadevo, ki bi jo moralo obravnavati drugo sodišče. V obravnavanem primeru pa tudi po presoji vrhovnega sodišča zahteve iz tožnikove tožbe ne kažejo na to, da bi bilo odločanje o njih v pristojnosti katerega koli sodišča. Zato tožnikove tožbe ni mogoče odstopiti drugemu sodišču (glej določbe 17. in 18. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS, sedaj pa 1. odstavka 22. člena ZUS-1, primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena, v zvezi z 72. členom in 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.