Jedro

Ker iz bilance stanja tožene stranke izhaja, da tožena stranka premoženje, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, ima, tožena stranka pa v predlogu ni pojasnila, kako bi unovčitev tega premoženja ogrozila njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za delno oprostitev plačila sodne takse.

Če je želela tožena stranka uspeti s svojim podrednim predlogom za odlog plačila sodne takse, bi morala v predlogu trditi in dokazati, da brez ogrožanja svoje dejavnosti, sodne takse ne zmore plačati v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. To pa ji ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Rok 15 dni za plačilo sodne takse v višini 54 EUR, odmerjene s plačilnim nalogom III Pg 328/2018 z dne 9. 10. 2018, začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni predlog tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek (II. točka izreka).

Pritožba tožene stranke

2. Proti temu sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ima blokiran transakcijski račun in da nima drugega premoženja ali sredstev za plačilo sodne takse. Zatrjevala je, da je že v predlogu pojasnila, da se njena sredstva nanašajo na nepremičnino, ki je v roku za plačilo takse ni mogoče prodati, ker je obremenjena s številnimi hipotekami. Vztrajala je, da ne posluje gotovinsko in da nima likvidnih denarnih sredstev. Sodišču prve stopnje je očitala, (1) da se ni (v zadosti meri) opredelilo do dejstva, da tožena stranka sredstev za plačilo sodne takse nima in jih tudi ne more zagotovitvi v postavljenem roku, (2) da se je nepopolno sklicevalo na evidence AJPESA in (3) da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. S tem ji je kršilo tudi pravico do izvajanja dokazov. Menila je, da ni mogoče ugotoviti, iz katerih razlogov je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse in iz katerih je zavrnilo predlog za odlog plačila. Zato je izpodbijani sklep neobrazložen in nepreverljiv. Zavzela je stališče, da je bilo dejansko odločeno le o predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Navedla je še, da ji je bilo v postopku X Pg 1980/2017 plačilo sodne takse odloženo in predlagala vpogled v ta spis. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

K odločitvi o pritožbi

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila sodnih taks (pravne osebe ni mogoče oprostiti v celoti), ji odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v register transakcijskih računov ugotovilo, da ima tožena stranka blokiran edini odprt transakcijski račun. Po vpogledu v izkaz poslovnega izida in bilanco stanja tožene stranke za leto 2017 pa je ugotovilo, (1) da je tožena stranka izkazovala čisti dobiček v višini 1.142 EUR, (2) da je imela tožena stranka na dan 31. 12. 2017 1.350.042 EUR (vseh) sredstev, od tega 1.280.000 EUR sredstev za prodajo, 1.000 EUR denarnih sredstev in 69.042 EUR delnic v družbah v skupini in (3) da kratkoročna sredstva tožene stranke predstavljajo več kot 23.722-kratnik zneska odmerjene sodne takse, ki znaša 54,00 EUR.

6. Glede na zgoraj navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, (1) da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da ima tožena stranka blokiran račun in (2) da ni jasno, iz katerih evidenc je prvostopenjsko sodišče povzelo te podatke. Hkrati pa se kot neresnične izkažejo njene navedbe, da nima (drugega) premoženja ali sredstev za plačilo sodne takse.

7. Ker torej iz bilance stanja tožene stranke izhaja, da tožena stranka premoženje, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, ima, tožena stranka pa v predlogu ni pojasnila, kako bi unovčitev tega premoženja ogrozila njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za (delno) oprostitev plačila sodne takse.

8. Če je želela tožena stranka uspeti s svojim podrednim predlogom za odlog plačila sodne takse, bi morala v predlogu trditi in dokazati, da brez ogrožanja svoje dejavnosti, sodne takse ne zmore plačati v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse.

9. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa presodilo, da ji to ni uspelo. Med drugim je zapisalo, da bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj sodne takse ne more plačati v petnajstdnevnem roku oziroma zakaj svoja sredstva potrebuje ravno v takšni obliki in v takšnem obsegu, kot jih ima sedaj, in da je to tako nujno, da bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo njeno poslovanje. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje o predlogu za odlog plačila sodne takse ni odločalo oziroma da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi (tudi) za zavrnitev podrednega predloga. Sodišče prve stopnje je torej (tudi) predlog za odlog plačila sodne takse zavrnilo, ker tožena stranka že svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.1

10. Res je, da je tožena stranka zatrjevala, da ima blokiran svoj edini transakcijski račun in da je solastnica nepremičnine, ki je obremenjena s hipoteko, vendar pa le to za ugoditev predlogu za katerokoli taksno olajšavo, tudi za odlog, ne zadošča. Blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost stranke. Tožena stranka bi torej kljub blokadi transakcijskega računa morala trditi in dokazati, da sredstev, izkazanih v bilanci stanja, brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more unovčiti v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse, ki znaša le 54,00 EUR.

11. Tožena stranka v predlogu ni zatrjevala, da podatki iz bilance stanje ne izkazujejo dejanskega stanja, pač pa le, da je nepremičnina, katere solastnica je, obremenjena s hipotekami. V predlogu ni trdila, da je v postavki „sredstva za prodajo“ zajeta le nepremičnina in ne morebitna druga sredstva. Poleg tega v predlogu ni navedla niti vrednosti nepremičnine niti relevantnih podatkov o hipotekah (višina zavarovane terjatve, dosedanja poplačila, dospelost terjatve...). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sicer obremenitev nepremičnine s hipoteko ne pomeni, da tožena stranka s solastniškim deležem na nepremičnini ne more razpolagati.2 Kot že rečeno, pa tožena stranka ni pojasnila, kako bi morebitno razpolaganje s tem premoženjem sploh ogrozilo njeno dejavnost. Tega ni storila niti za druga sredstva, knjižena v bilanci stanja.

12. Navedba tožene stranke, da ne posluje gotovinsko, za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilna, saj opredeljuje le način poslovanja s poslovnimi partnerji, ne pomeni pa, da sodne takse ne more plačati na kakšen drug način.

13. Ker je bila trditvena podlaga tožene stranke pomanjkljiva, sodišče prve stopnje ni bil dolžno vpogledati v zemljiško knjigo in evidenco FURS ter pridobiti izpisa iz toženkinega poslovnega računa. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, toženi stranki pa kršena pravica do izvedbe dokaza.

14. Tožena stranka v tem postopku ne more doseči drugačne odločitve niti z zatrjevanjem, da je sodišče v drugem primeru odločilo drugače. Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks velja samo v postopku, v katerem je bil izdan (drugi odstavek 13. člena ZST-1). Zato sklicevanje tožene stranke, da ji je bilo v nekem drugem pravdnem postopku plačilo sodne takse odloženo, v tem postopku ne more imeti pravnih učinkov.

15. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom tretjega odstavka 14a. člena ZST-1 odločilo, da začne teči 15 dnevni rok za plačilo takse, odmerjene s plačilnim nalogom III Pg 328/2018 z dne 9. 10. 2018, naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

1 V postopku odločanja o plačilu sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke (tretji odstavek 1. člena ZST-1). V tem primeru je to Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Smiselna uporaba 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze v oporo svojim zahtevkom pomeni, da bi morala tožena stranka podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog za taksne oprostitve že med postopkom pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 286. člena ZPP smiselno). 2 Hipoteka je v 138. členu Stavrnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa).