Jedro

Kdo je v posameznem primeru carinski zavezanec, izhaja iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 2150/97-10, z dne 19.8.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 20.6.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 29.5.1995. Z njo je po uradni dolžnosti obračunala uvozne dajatve v skupnem znesku 1,177.634,00 SIT za motorno vozilo, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske izpostave T. - C. z dne 15.4.1992. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka za uporabnika F., zunanja trgovina d.o.o. L., (v nadaljevanju F.) uvozila osebni avtomobil in uveljavila carinsko oprostitev po določbi 30. b člena carinskega zakona (CZ/76) za opravljanje rent a car dejavnosti. Določila pogodbe o najemu osebnega vozila z dne 15.4.1992, sklenjene med uporabnikom vozila podjetjem F. kot najemodajalcem in podjetjem P. d.o.o. L. kot najemnikom, se ne skladajo z vsebino in namenom rent a car dejavnosti, ki ima v gospodarstvu že uveljavljene značilnosti. Po presoji tožene stranke se je vozilo dejansko uporabljalo za druge namene, ne pa za opravljanje rent a car dejavnosti, zaradi katere je bilo oproščeno uvoznih dajatev. Zato je tožeča stranka zavezana plačati carino in druge uvozne davščine.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno presodila, da pogodba o najemu osebnega vozila, sklenjena 15.4.1992, nima lastnosti pogodbe, ki bi ustrezala v carinski deklaraciji deklarirani rent a car dejavnosti. Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor o nepravilni določitvi carinskega zavezanca. V obravnavanem primeru je nesporno, da je v rubriki 8 UCD kot carinski zavezanec navedena tožeča stranka, zato ji je carinski organ, po ugotovitvi nastanka carinske obveznosti, plačilo utemeljeno naložil. Kot carinski zavezanec pri uvozu blaga za uporabnika se je tožeča stranka sama oziroma preko pooblaščenega deklaranta, špediterja (253. člen CZ/76), v skladu z določbo 24. člena CZ/76, ki opredeljuje vsebino pojma carinskega zavezanca, deklarirala v UCD, ki je podlaga za carinjenje (252. člen CZ/76). Kot carinski zavezanec je tožeča stranka tudi uveljavljala pravico do oprostitve plačila carine pod pogoji 30. b člena CZ/76. Položaj carinskega zavezanca v postopku uvoznega carinjenja tožečo stranko zavezuje k plačilu carine tudi v primeru kasnejše ugotovitve, da predpisani pogoji za dosego oziroma ohranitev dosežene carinske oprostitve niso oziroma niso več izpolnjeni.

Dejstvo, da tožeča stranka na uporabo uvožene opreme ni imela vpliva ter je opremo nenamensko uporabljal uporabnik F., je lahko relevantno le v notranjem razmerju med tožečo stranko kot uvoznikom ter podjetjem F. kot njenim komitentom, v carinskem postopku pa je dolžan dajatve vselej poravnati carinski zavezanec.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni pasivno legitimirana v tem postopku, ker ne more odgovarjati za poslovanje končnega koristnika blaga. A. je kot špediter le izpolnil carinsko deklaracijo in s tem začel carinski postopek za uvoz vozila. Kot carinski deklarant je navedena špedicijska služba. Carinska uprava bi morala ugotoviti, da je carinski zavezanec družba F. d.o.o., ne pa tožeča stranka, saj se je vsa dokumentacija na kateri je temeljila oprostitev plačila carine in drugih davščin, glasila na ime družbe F. d.o.o., L. Špediter nima nikakršne pravne podlage, da bi uporabo uvoženega blaga po UCD nadzoroval oziroma da bi lahko nepravilno uporabo sankcioniral. Meni, da ni zavezanec za plačilo v tem postopku, zato predlaga sodišču, da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje oziroma samo razsodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Carinski zavezanec je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino (1. odstavek 24. člena CZ/76). Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v deklaraciji navedena kot carinska zavezanka, v zadevi niti ni sporno, saj tožeča stranka v pritožbi tega ne ugovarja. Zato tožeča stranka s pritožbenimi ugovori ne more uspeti. Razmerje med špediterjem in uporabnikom ne predstavlja relevantnega dejstva za odločitev v tej zadevi, ker nima podlage v CZ/76. Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.