Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se besedilo „od tega dne dalje“ nadomesti s besedilom „od 1. 12. 2007 dalje“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 3. 2008 in ... z dne 23. 11. 2007 (1. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 11. 2007 dalje in razsodilo, da ima od tega dne dalje pravico do invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba št. ... z dne 7. 3. 2008 v zvezi z odločbo št. ... z dne 23. 11. 2007 in da se tožnici prizna telesna okvara, nastala 31. 1. 2007 zaradi bolezni najmanj v višini 50 % ter da je toženec dolžan o višini invalidnine za telesno okvaro odločiti v roku 30 dni (3. točka izreka). Sodišče je tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 584,89 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper sodbo v 1., 2. in 4. točki izreka (v delu, kjer je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno) je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer v zvezi z oceno delovne zmožnosti in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tožnici je namreč še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. To je bilo ugotovljeno že v predsodnem postopku, izhaja pa tudi iz mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki je ugotovil, da je tožnica sposobna opravljati delo kot invalid III. kategorije invalidnosti. Glede mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra pa je toženec tekom sodnega postopka podal argumentirane pripombe, ki temeljijo na mnenju specialista nevropsihiatra. Toženec pri teh pripombah v celoti vztraja. Pri tožnici namreč ni bila ugotovljena (glede na mnenje psihologa iz rehabilitacijskega poročila IRSR z dne 21. 7. 2004) psihoorganska oškodovanost (poudarek je bil tudi na tendenci k simulaciji in na rentne težnje). Nenavadno bi bilo, da bi psihiater, ki zavarovanko spremlja, v psihološkem poročilu že po treh mesecih ugotovil izrazit psihoorganski sindrom. Ob depresivni simptomatiki, ki je pri tožnici izkazana, lahko izstopajo znaki psihoorganske oškodovanosti. Na tej podlagi pa ni mogoče sklepati o izgubi delovne zmožnosti. Nadalje toženec še navaja, da sodišče tudi sicer glede na mnenje sodnega izvedenca psihiatra, ni ugotovilo spremembe v delovni zmožnosti, ki bi nastala po 21. 12. 2004, kar je datum pravnomočne razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, kot to izhaja iz sodbe Ps 1892/2005 z dne 22. 11. 2006. S tem pa torej tudi ni podane podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec podredno še navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Pri tožnici je bila namreč že priznana III. kategorija invalidnosti od 21. 12. 2004 dalje po že citirani sodbi in je bila s tem v zvezi že priznana pravica do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom. Če nastane v stanju invalidnosti sprememba, zaradi katere določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, kar bi bilo v danem primeru dne 1. 12. 2007. Sodišče tožnici pravice do invalidske pokojnine ne bi smelo priznati že od 21. 11. 2007 dalje. Glede stroškov postopka pa toženec navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na pritožbene navedbe tožbeni zahtevek v celoti zavrniti ter odločiti, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Iz previdnosti pa še navaja, da v kolikor bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, bi bilo potrebno upoštevati delni uspeh tožnice v postopku skladno z določbo 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni in nesprejemljivi. Tožnica zavrača očitke, da bi šlo pri njej za simulacijske tendence oziroma za rentne težnje. Sedaj je stara 50 let in ima 23 let delovne dobe. Praktično vso aktivno dobo je delala. V letu 2001 ni izgubila zaposlitve po svoji krivdi, temveč zaradi stečaja delodajalca. V naslednjih letih je stalno iskala zaposlitev. Tudi na delovnih mestih, kjer bi sicer lahko dobila delo (na primer kot čistilka) se ni mogla zaposliti, ker ni dobila zdravniškega spričevala. Zdravstvene težave niso bile izmišljene, temveč objektivno izkazane. To dokazujejo številne medicinske preiskave, izvidi, hospitalizacije, operacije itd. Tudi nov invalidski postopek je bil v letu 2007 uveden na predlog tožničinega osebnega zdravnika. Očitek toženca, da po 21. 12. 2004 ni podanih sprememb v zdravstvenem stanju, je absurden. Tožnica je imela dne 28. 2. 2006 in 2. 2. 2007 internistični operaciji (abdominalno totalno histerektomijo ter adneksektomijo desno in ovariektomijo obojestransko), diagnosticirana je bila dodatna omejena gibljivost vratne in ledvene hrbtenice, napredovale so psihične težave, ki so bile diagnosticirane kot prilagoditvena motnja in psihoorganski sindrom. Za razliko od mnenja ortopedov v prejšnjem invalidskem postopku, se je v novem postopku pojavilo še mnenje specialista ortopeda (16. 7. 2007), da tožnica z ortopedskega vidika ni več zmožna za pridobitno delo. Tožnica še opozarja, da toženec po opravljenem zaslišanju izvedenca psihiatra, ni imel nobenih pripomb na njegovo izvajanje, niti ni predlagal morebitne postavitve novega izvedenca psihiatra. S takšnimi komentarji, kot izhajajo iz pritožbe, torej ne more izpodbijati kompetentnosti in argumentiranosti mnenja psihiatra. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožencu pa naloži v plačilo še stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri odločitvi tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 7. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 11. 2007, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnica je bila s sodbo Ps 1892/2005 z dne 22. 11. 2006 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 21. 12. 2004 dalje zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno lažje fizično in psihično manj zahtevno delo, npr. čiščenje, druga lažja fizična dela stoje ali sede, v zaprtem prostoru, v dnevni izmeni, kjer ni potrebna norma „vsiljen ritem“ dela, hitro odločanje in odgovorno delo, dvigovanje in prenašanje bremen nad 10 kg teže, delo v stalni prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice s polnim delovnim časom. Postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog osebnega zdravnika tožnice z dne 16. 8. 2007. Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Za presojo v sporni zadevi je bistvena ugotovitev, ali je prišlo pri tožnici do spremembe v stanju invalidnosti ter nadalje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V 67. členu pa je določeno, da pravico do invalidske pokojnine med drugim pridobi tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca s področja ortopedske kirurgije ter s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije. Oba izvedenca je tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Sodni izvedenec s področja ortopedije je menil, da se je tožnici po letu 2004 zdravstveno stanje postopoma slabšalo, predvsem je šlo za poslabšanje stanja rok. Slabšala se je tudi gibljivost hrbtenice. Glede na oceno zmožnosti dvigovanja bremen do 10 kg je izvedenec pojasnil, da je vsekakor bilo 10 kg prevelika teža. Druge omejitve so bile ustrezne. Že ob podaji mnenja pa je izvedenec posebej opozoril, da se je poslabšalo tudi psihično stanje. Sodišče je zato pridobilo tudi mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je že ležeči psihiater dne 6. 10. 2004 ugotovil, da tožnica ni več zmožna za pridobitno delo. Po mnenju sodnega izvedenca je bilo to mnenje pravilno. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da so pri tožnici podani znaki psihoorganskega sindroma, kar je ocenil že njen lečeči psihiater. Tudi z zdravljenjem ni mogoče izboljšati zdravstvenega stanja in sicer kar se tiče osebnostne motnje, saj posebne terapije za te značajske posebnosti ni. 6. 10. 2004 je lečeči psihiater postavil dokončno diagnozo. Kasnejši izvidi pa kažejo, da je specialist psihiater zdravil emocionalne težave. Osebnostne motnje pri tožnici namreč ni mogel spremeniti, prav tako tožnice tudi ti mogel usposobiti za delo, saj je bilo zdravstveno stanje kronificirano.

Glede na omenjene ugotovitve tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti. Mnenji, tako specialista ortopeda, kot tudi specialista psihiatra sta podrobno in prepričljivo obrazloženi in tudi nista v nasprotju z predloženo medicinsko dokumentacijo. Tudi lečeči specialist je namreč ugotavljal, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, kar sta v svojem mnenju upoštevala oba sodna izvedenca. Glede sprememb v zdravstvenem stanju je že sodni izvedenec posebej opozoril, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja tako v zvezi z ortopedskimi težavami kot tudi na psihičnem področju. Tudi po mnenju sodnega izvedenca specialista psihiatra je že izvid lečečega psihiatra z dne 6. 10. 2004 izkazoval, da tožnica ni več zmožna za delo. Navedeni izvid je bil sicer podan že v času prejšnjega postopka v zvezi z priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je končal z sodbo opr. št. Ps 1892/2005 z dne 21. 12. 2004. Vendar je pri tem bistveno, da so kasnejši izvidi potrdili ravno mnenje lečečega specialista psihiatra z dne 6. 10. 2004, torej, da se je pri tožnici zdravstveno stanje kronificiralo ter, da ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno razčistilo odprta vprašanja, na katere je toženec opozoril v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2010. Po zaslišanju sodnega izvedenca, toženec tudi ni predlagal drugih dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Sodišče je dejansko stanje z pridobitvijo mnenj sodnih izvedencev ustrezno razčistilo in glede razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako je sodišče tudi pravilno priznalo pravico do invalidske pokojnine skladno z že citirano 1. alinejo 67. čl. ZPIZ-1 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi od kdaj naprej ima tožnica pravico do invalidske pokojnine upoštevati določbo 2. odst. 163. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pri tožnici prišlo do sprememb v stanju invalidnosti z 21. 11. 2007 in je s tem dnem tožnico tudi razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Tožnica je namreč uveljavljala priznanje invalidnosti od 21. 11. 2007, to je od datuma obravnave na invalidski komisiji I. stopnje. V tem primeru pa je glede priznanja pravic potrebno uporabiti že citirano določbo 2. odst. 163. čl. ZPIZ-1, torej da se pravica, ki je bila tožnici že priznana spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej v konkretni zadevi s 1. 12. 2007. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. alineje 358. čl. ZPP pritožbi toženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je besedilo „od tega dne dalje“ nadomestilo z besedilom „od 1. 12. 2007 dalje“.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati, da je tožnica le delno uspela v sporu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupen znesek stroškov znaša 1.169,78 EUR. Ker je tožnica uspela z svojim zahtevkom v višini 50 % je sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti 584,89 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da je upoštevalo polovičen uspeh tožnice v sporu. Odločitev je torej skladna z 1. odst. 154. čl. ZPP in so se s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s priglašenimi stroški za odgovor na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.