Jedro

Za odločitev o vpisu ni pomembno, da nepremičnine (stanovanja in poslovni prostori) v naravi obstajajo, pač pa, da v zemljiški knjigi sploh niso vpisane, kar pa je ovira, da bi lahko zemljiškoknjižno sodišče pri njih opravilo vpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor udeleženke zoper sklep višjega pravosodnega sodelavca Dn. št. 15568/2008 z dne 29. 7. 2009, s katerim ni opravil vknjižbe lastninske pravice pri stanovanjih oziroma poslovnih prostorih na parc. št. 2064/1 in 2063/1, k.o. B, kot so konkretneje navedeni v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ III D 767/96 z dne 2.9.2003, v korist AM.

(2) Zoper sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje DT iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/03 - upb3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z odločitvijo prvega sodišča. Meni, da so ugotovitve sodišča, da nepremičnine, ki so navedene v listini, ki je podlaga za vpis, ne obstajajo, protispisne. Ponavlja, da podlago za pridobitev lastninske pravice v konkretnem primeru predstavlja odločba o denacionalizaciji kot odločba državnega organa, na podlagi katere se je naknadno izvedlo dedovanje po pokojnem CM in je bil v tej zvezi izdan sklep o dedovanju „D“ III D 767/96 z dne 2. 9. 2003. Ne drži, da nepremičnine, ki so predmet vračila v postopku denacionalizacije, ne obstajajo v naravi oziroma da jih ni. Sporne nepremičnine fizično v naravi obstajajo in so označene v odločbi o denacionalizaciji ter v samem sklepu o dedovanju. Tako je jasno, da izpodbijani sklep ni vsebinsko obrazložen in se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Če je prvo sodišče menilo, da so v zemljiškoknjižnem postopku kakšne pomanjkljivosti, bi moralo po uradni dolžnosti te samo odpraviti ali pa stranke s pravnim interesom pozvati na dopolnitev. Končno meni, da v konkretnem primeru ni potrebno, da je nepremičnina v listini označena z identifikacijskim znakom nepremičnine, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, saj se vpis lastninske pravice izvaja na nepremičnem premoženju, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije in na podlagi sklepa o dedovanju, pri čemer bi moralo sodišče uporabiti pravo, ki je veljalo v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003; v nadaljevanju ZZK-1), ki je začel veljati s 16. 9. 2003. Po podatkih spisa se je namreč sporni zemljiškoknjižni postopek začel kasneje, in sicer 5. 1. 2005, to je v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnost (133. čl. ZZK-1).

(5) Po 1. odst. 46. čl. ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče odloči po uradni dolžnosti o vknjižbi lastninske pravice na podlagi sodne odločbe iz 6. tč. 1. odst. 40. čl. ZZK-1 (pravnomočnega sklepa o dedovanju) in sicer na podlagi obvestila zapuščinskega postopka, ki mu je priložen sklep o dedovanju. Pri odločanju o vpisu, o katerem odloča po uradni dolžnosti, zemljiškoknjižno sodišče pred dovolitvijo vpisa preveri obstoj pogojev iz 2. do 5. tč. 148. čl. ZZK-1. Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vpis, če listina, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira ta vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon.

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za vpis niso izpolnjeni. Izpodbijani sklep pa tudi vsebuje obrazložitev o odločilnih dejstvih in ga je tako mogoče preizkusiti, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP (v zvezi z 2. odst. 120. čl. ZZK-1 in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Zemljiškoknjižni postopek je formalen, saj v njem zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. čl. ZZK-1). Ob tem se ne sme spuščati v pravilnost in popolnost sklepa o dedovanju, saj je za odločanje o teh vprašanjih pristojno zapuščinsko sodišče. Stanje v zemljiški knjigi, ki ga je pritožbeno sodišče preverilo, ne omogoča vpisa lastninske pravice. Pri nepremičninah parc. št. 2064/1 in 2063/1, k.o. B, določena stanovanja in poslovni prostori, kot so navedeni v listini (sklepu o dedovanju), ki je podlaga za predmetni vpis, niso vpisani v zemljiški knjigi(1). Zaključki sodišča prve stopnje, da po stanju vpisov v zemljiški knjigi nepremičnine, navedene v izreku sklepa o dedovanju, ne obstajajo, so torej pravilni. Za odločitev o vpisu ni pomembno, da nepremičnine (stanovanja in poslovni prostori) v naravi obstajajo, pač pa, da v zemljiški knjigi sploh niso vpisane, kar pa je ovira, da bi lahko zemljiškoknjižno sodišče pri njih opravilo vpis. Ker že zemljiškoknjižno stanje ne dopušča vpisa lastninske pravice na posamezne prostore, so ugotovitve prvega sodišča, da morajo biti nepremičnine v listini označene z identifikacijskim znakom nepremičnine, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, kot to določa 1. odstavek 31. čl. ZZK-1, odveč. Dokler točno določena stanovanja in poslovni prostori niso vpisani v zemljiški knjigi, ti posamezni deli v listini ne morejo biti označeni z identifikacijskim znakom. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bo vpis lastninske pravice na stanovanjih in poslovnih prostorih mogoč, ko bodo ti posamezni deli stavbe (v etažni lastnini) vpisani v zemljiški knjigi, oziroma, ko bo urejena etažna lastnina na parc. št. 2064/1 in 2063/1, k.o. B. (7) Ob povedanem sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozivati pritožnice, da zemljiškoknjižni postopek dopolni, saj gre upoštevajoč trenutno zemljiškoknjižno stanje za neodpravljivo pomanjkljivost, poleg tega pa gre v konkretnem primeru za postopek o vknjižbi po uradni dolžnosti in ne na predlog.

(8) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (2. tč. 3. odst. 161. čl. ZZK-1 v zvezi z 2. odst. 366. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 120. čl. ZZK-1 in 37. čl. ZNP). Sočasno z zavrnitvijo pritožbe je dovolilo tudi izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

(1) Pritožbeno sodišče je ob vpogledu v podatke zemljiške knjige ugotovilo, da so pri parc. št. 2064/1 in 2063/1, k.o. B v B listu opisana le stanovanja oziroma poslovni prostori, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, ne pa stanovanja in poslovni prostori, ki so bili predmet denacionalizacije in ki so navedeni v listini, ki je podlaga za vpis.