Jedro

Kadar je podan pobotni ugovor, mora sodišče najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, nato pa obstoj v pobot uveljavljane terjatve in končno obe ugotovljeni terjatvi med seboj pobotati. Kadar pobotni ugovor ni utemeljen, tročlenski izrek ni obvezen, ker ugotovitvam o terjatvah ne sledi pobotanje. Če pa sodišče tudi v tem primeru oblikuje tročlenski izrek, ne gre za prekoračitev zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženki, da izplača tožnici stroške prevoza na delo za čas od marca 1996 do maja 2000 v znesku 467.042,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, razvidnih iz 3. točke izreka sodbe od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Za 211.631,35 SIT višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Toženki je tudi naložilo, da tožnici izplača regres za letni dopust za leto 2000 v znesku 87.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 in ji povrne stroške postopka v znesku 51.335,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2001. Zaradi umika dela tožbe, ki se je nanašala na plačilo prevoznih stroškov za oktober do december 1994 in regres za letni dopust za leto 1999, vse v skupnem znesku 57.594,00 SIT, je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo. Glede pobotnega ugovora toženke pa je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev v višini 470.557,50 SIT ne obstoji.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002). Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni bil postavljen v taki obliki, v kakršni je odločilo sodišče. Tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja terjatve. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno presodilo podatke toženke o opravljenih izplačilih tožnici in jih štelo kot razliko v plači. Dejansko je tožnica prejela več denarja, kot je izkazano v plačilni listi. Na blagajniških izdatkih sicer ni postavke materialnih stroškov, je pa tožnica vedela, da so v prejemkih zajeti tudi prevozni stroški, saj je bil o tem sklenjen dogovor med toženko in delavkami. Pritožba se sprašuje, na račun česa, če ne na račun prevoznih stroškov je tožnica prejela 470.557,50 SIT, za kolikor presegajo njeni prejemki plačo, izkazano v plačilnih listah. Tožnica je sprva v tožbi napovedala tudi vtoževanje nadur, obstoja le teh pa v nadaljevanju ni dokazovala, kar po oceni pritožbe lahko pomeni le, da jih tožnica sploh ni opravila. Vse priče so povedale, da je bilo dogovorjeno, da se potni stroški ne plačujejo pod postavko potnih stoškov, ampak kot nagrada na plačo. Tak način ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Plačo je toženka prikazovala v plačilnih listah povsem pravilno in tudi odvedla od nje ustrezne prispevke. Prejemki po blagajniških izdatkih pa so presegali osnovno plačo in so bili smiselno namenjeni prav poplačilu potnih stroškov. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tožnici prisodilo zneske, ki jih ni niti obrazložilo. Glede prisojenega zneska regresa toženka navaja, da ga je tožnici plačala pred vložitvijo pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da toženka tožnici ni izplačala stroškov prevoza na delo in z dela in da se tožnica s toženko ni sporazumela o poplačilu stroškov v okviru višje minutne postavke oz. se plačilu prevoznih stroškov ni odpovedala.

Z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Iz predloženih listin izhaja, da je znašala tožničina plača po prvi pogodbi o zaposlitvi iz marca 1996 66.100,00 SIT, po drugi iz marca 1997 pa 70.904,00 SIT. V plačilnih listah izkazana plača se je gibala v okvirih dogovorjene plače oz. je bila večinoma višja, v času veljave prve pogodbe o zaposlitvi največ za okrog 5.000,00 SIT (71.259,00 SIT v februarju 1997), v času veljave druge pogodbe o zaposlitvi pa največ za okrog 15.000,00 SIT (85.444,00 SIT v aprilu 2000). V plačilnih listah prikazana plača je bila tudi ves čas za maksimalno 10.000,00 SIT višja, kot je znašala izhodiščna plača za IV. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za tekstilno industrijo Slovenije (Ur.l. RS 19/91 - 2/96) oz. Kolektivni pogodbi za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko predelovalno dejavnost (Ur.l. RS 5/98). Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da je tožnica dejansko prejemala več, kot je bilo prikazano v plačilnih listah. O višini prejemkov pričajo blagajniški izdatki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v blagajniških izdatkih prejemki natančno specificirani in ne dopuščajo tolmačenj, s katerimi skuša pritožba prikazati domnevno plačilo stroškov prevoza. V blagajniških izdatkih je prikazano plačilo iz naslova plače, malice, nadur in občasno nadomestila za bolniški stalež. Toženka je tožnici lahko izplačevala višjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. S tem, ko za presežek nad zneski iz plačilnih list ni plačala prispevkov, je le obšla prisilne predpise, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženka je sama povedala, da je na ta način nagradila dobre in poštene delavke, povedala pa je tudi, da se prevozni stroški niso plačevali. Toženka ne more izplačil delavkam prikazovati enkrat kot plačilo za delo (kot nagrado za vestnost in pridnost, kar zatrjuje sama), drugič, ko ji to ustreza, pa kot plačilo prevoznih stroškov. Če je v blagajniških izdatkih natančno specificirala del, ki je bil namenjen regresu za prehrano in del iz naslova nadur (ki naj bi po navedbah pritožbe sploh ne bile opravljene), potem ni nobenega razloga, da ne bi specificirala tudi stroškov prevoza, če jih je seveda izplačala. Poleg tega je toženka izrecno izpovedala, da ji tožnica ni toliko pomenila, da bi ji plačevala prevozne stroške, da ji je že na začetku povedala, da za to nima dovolj sredstev in da ji teh stroškov ne more povrniti. Povedala je tudi, da je denar, ki bi ga sicer porabila za povrnitev prevoznih stroškov raje porabila tako, da je nagradila vestne in pridne. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpoved toženke ni povzeta dosledno. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izplačilo stroškov prevoza tožnici ni izkazano.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo dokaze v zvezi z domnevnim dogovorom o načinu izplačevanja prevoznih stroškov oz. o odpovedi tožnice prevoznim stroškom. Tak dogovor med tožnico in toženko ni bil sklenjen. Če je le toženka delavkam pojasnila, da bo raje povečala minutno postavko, kot pa izplačevala prevozne stroške, je to storila v svoj riziko, saj si nedvoumnega pristanka tožnice ni zagotovila. Le eventualen pristanek tožnice, da se odpove plačilu prevoznih stroškov, bi toženko odvezal plačila prevoznih stroškov. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da je tožnica na kaj takega pristala.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v pobot postavljena terjatev ne obstoji. Pritožbeni očitek, da v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženka izplačevala delavkam in tudi tožnici plačo po višji minutni postavki, kot je bila predvidena s pogodbo o zaposlitvi oz. Kolektivno pogodbo. Obrazložilo je tudi, da je v Kolektivni pogodbi zagotovljen minimum pravic, do katerih so delavci upravičeni, delodajalec pa jim jih lahko zagotovi v večjem obsegu. Po blagajniških izdatkih je tožnica prejela plačo za opravljeno delo: redno delo in nadure, za katere je toženka izpovedala, da so bile opravljene. Poleg tega je prejela tudi regres za prehrano in nadomestilo za čas bolniškega staleža. Ne gre torej za plačila iz "nepojasnjenih virov" oz. za plačila, do katerih tožnica dokazano ne bi bila upravičena. Toženka je terjatev postavila v pobot z vlogo z dne 22.11.2001 in ni navedla, katere konkretne dokaze naj sodišče v zvezi s tem še izvaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in da iz njih ne izhaja neupravičenost tožnice do prejetih zneskov iz naslovov, prikazanih v blagajniških izdatkih.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje prisojenih zneskov ni niti obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prevozne stroške odmerilo tožnici za najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja dela, kot pravilnega pa je upoštevalo obračun stroškov, ki jih je za tožnico pripravila toženka sama. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v izračune dvomilo in ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje dvom v izračun tudi s strani nobene od strank ni bil izražen, ga je sodišče utemeljeno štelo za pravilnega. Toženka tudi v pritožbi ne konkretizira, v katerih mesecih in zakaj izračun ni točen; če pa bi to tudi storila, bi morala še dokazati, da takega ugovora brez svoje krivde ni mogla podati že prej (286. člen ZPP).

Končno je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja terjatve. Jasno, da tožnica takega zahtevka ni mogla postaviti, saj ni mogla vedeti, da bo toženka podala pobotni ugovor. Izrek, kakšnega je oblikovalo sodišče prve stopnje je namreč posledica pobotnega ugovora. Kadar je podan pobotni ugovor, mora sodišče najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, nato obstoj v pobot uveljavljane terjatve in končno obe ugotovljeni terjatvi med seboj pobotati. Kadar pobotni ugovor ni utemeljen, tročlenski izrek ni obvezen, ker ugotovitvam o terjatvah ne sledi pobotanje (sodišče prve stopnje bi pobotni ugovor lahko le zavrnilo). Če pa sodišče tudi v tem primeru oblikuje tročlenski izrek, ne gre za prekoračitev zahtevka.

Toženka se pritožuje zoper sodbo in sklep. Ker v pritožbi ne navaja razlogov, iz katerih izpodbija tudi sklep, ga je pritožbeno sodišče preiskusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da 1. točka izreka sklepa temelji na delnem umiku tožbe, stroški v 2. točki izreka pa so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS 7/95 - 78/01) ob upoštevanju uspeha strank v pravdi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Stroške pritožbe na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije toženka sama.