Jedro

Bližina in dostopnost veterinarskih organizacij oziroma njihovih ambulant do uporabnikov teh storitev je relevanten kriterij pri odločanju o podelitvi koncesije prijaviteljem, ki za podelitev koncesije izpolnjujejo splošne pogoje. Takšna ureditev je tudi logična, saj se s tem izbere prijavitelj, ki nudi uporabnikom storitev olajšano kontaktiranje z izvajalci koncesijske dejavnosti, kar s perspektive uporabnika gotovo pomeni višjo kvaliteto storitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-60/2020/3 z dne 23. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila koncesija za območje občin Ptuj, Hajdina, Markovci, Destrnik in Juršinci, ki spadajo v Upravno enoto Ptuj, dodeljena veterinarski organizaciji A., d.o.o. (1. točka izreka). Zahteva tožeče stranke, to je veterinarske organizacije B., d.o.o., za podelitev koncesije za navedeno območje je bila zavrnjena (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bil določen obseg izvajanja koncesije, s 4. pa so bili določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba bi se sklenila po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in za obdobje do 30. 9. 2030 (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da mora Republika Slovenija zagotavljati imetnikom živali najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, ki se po tretjem odstavku 49. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) financira iz proračunskih sredstev (45. člen ZVet-1). Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR) je na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) objavila javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju javni razpis), v katerem je razpisala koncesijo za: dejavnost javne veterinarske službe za izvajanje predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju Republike Slovenije v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna UVHVVR, razen za posebne koncesije; izvajanje ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarske organizacije ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega stanja živali in za izvajanje nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina. V javnem razpisu so opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev in pogoji, ki jih mora veterinarska organizacija izpolnjevati.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da tako izbrana veterinarska organizacija A., d.o.o. kot tožeča stranka izpolnjujeta pogoje iz javnega razpisa, to je, da: imata veljavno odločbo o verifikaciji v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije za veterinarsko ambulanto C., veterinarsko bolnico ali veterinarsko kliniko; imata zaposlenega najmanj enega veterinarja z veljavno licenco za polni delovni čas na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali na območju, ki ga uveljavlja; da zagotavljata dosegljivost enega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni in da imata na dan oddaje prijave plačane prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja. Ker obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta pogoje javnega razpisa, je tožena stranka izvedla postopek ocenjevanja po prednostnih merilih iz 7. in 8. točke javnega razpisa.

4. Izbrana veterinarska organizacija A., d.o.o. je v postopku ocenjevanja po prednostnih merilih dosegla 35,5 točk. 10 točk je dobila za pokritje območja 5 ali več občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto, 4 točke za bližino in dostopnost veterinarske organizacije, ker ima na območju Upravne enote Ptuj sedež na naslovu ... in podružnico na naslovu ...; 3 točke za izjavo o odzivnem času ob pojavu - sumu bolezni živali, šteto od klica uporabnika, za prihod do 90 minut 24 ur vsak dan; 2 točki za dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni; 1 točko za dosegljivost veterinarja v ambulanti na sedežu in v ambulanti podružnice tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno (ker se je s sedežem prijavila na območje ..., ..., ..., ... in ..., s podružnico pa za občine ..., ..., ..., ... in ...), 1 točko za interni akt o organizaciji delovanja v primeru pojava in v primeru izbruha bolezni živali, 2 točki za sklenjeno koncesijsko pogodbo z UVHVVR za izvajanje veterinarske dejavnosti DDD; 5 točk za 3 dodatne veterinarje nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlene za polni delovni čas in 2 veterinarska pomočnika zaposlena za polni delovni čas na dan objave javnega razpisa, 2 točki za delovne izkušnje na področju veterinarstva (9 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 14,6 let delovnih izkušenj); 2 točki za delovne izkušnje z izvajanjem del po koncesiji pri izvajanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali (9 zaposlenih veterinarjev, ki imajo povprečno 11,6 let delovnih izkušenj) in 3,5 točke za ponujenih 7 % popusta na veljavno ceno režijske ure, ki je vsako leto določena s cenikom UVHVVR. Ugotovljeno je še bilo, da v zadnjih petih letih, to je od 7. 2. 2015 naprej, veterinarski organizaciji ni bila odvzeta koncesija s pravnomočno odločbo UVHVVR, zato ni negativnih točk. 5. Tožeča stranka je v postopku ocenjevanja po prednostnih merilih točk VII in VIII javnega razpisa dosegla 33 točk. Njena ocena se od izbrane kandidatke razlikuje po merilu „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“, kjer je dobila 2 točki, ker ima na območju Upravne enote Ptuj sedež na naslovu ..., po merilu „koncesija UVHVVR oziroma pravnomočna odločba za opravljanje DDD dejavnosti“, kjer je dobila 0 točk, ker koncesijska pogodba z UVHVVR za izvajanje veterinarske dejavnosti DDD ni sklenjena, in merilu, ki izhaja iz izračuna cene za opravljanje veterinarskih dejavnosti, po katerem se odmeri za vsak 1 % popusta na veljavno ceno režijske ure 0,5 točke oziroma največ 5 točk, kjer je tožeča stranka dobila 5 točk za ponujenih 10 % popusta na veljavno ceno režijske ure, ki je vsako leto določena s cenikom UVHVVR. Tudi tožeči stranki ni bilo odmerjenih negativnih točk. 6. Na osnovi zgoraj navedenega je tožena stranka odločila, da se za predmetno območje po prednostnih merilih izbere veterinarska organizacija A., d.o.o., ker je prejela višje število točk. 7. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke glede prednostnih meril iz 2 in 5 kategorije. Prva od teh se nanaša na „bližino in dostopnost veterinarske organizacije“, tožeča stranka pa se ne strinja z odločitvijo, s katero so bile izbrani veterinarski organizaciji po tem kriteriju podeljene 4 točke. Koncesija se je v konkretnem primeru podelila za območje občin Ptuj, Hajdina, Markovci, Destrnik in Juršinci, ki predstavlja zaokroženo celoto, zato bi se morala pri kriteriju „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ le-ta upoštevati glede na ocenjevano območje, ki je zaokrožena celota. Izbrana veterinarska organizacija A., d.o.o. na tem območju nima veterinarske organizacije niti podružnice, saj ima sedež na naslovu ... in podružnico na naslovu ..., nobeden od teh naslovov pa ni na območju občin Ptuj, Hajdina, Markovci, Destrnik in Juršinci. To pomeni, da bi A., d.o.o. pri tem merilu morala dobiti 0 točk, ne pa 4. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je pri tem merilu kot upoštevno območje izbrala celotno Upravno enoto Ptuj, odločanje po območju upravne enote in ne po območju zgoraj navedenih občin pa je v nasprotju z materialnim pravom, saj so s tem kršeni pogoji iz javnega razpisa, napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožena stranka bi namreč kot ocenjevano območje morala upoštevati območje občin, za katere se podeljuje koncesija, ne pa območje Upravne enote Ptuj. Sicer je po tej točki tožeči stranki pravilno odmerjeno 2 točki, saj ima ta naslov na območju Občine Ptuj.

8. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da je pot iz katerekoli občine, za katere je podeljena koncesija, do ambulante tožeče stranke bistveno krajša, kot do ambulante ali podružnice veterinarske organizacije A., d.o.o. V zvezi s tem tožeča stranka prilaga tabelo, iz katere izhaja, da je za občane Občine Ptuj oddaljenost do tožeče stranke 1 km, do izbrane organizacije pa 12 oziroma 18 km, do podružnice pa 14 km, za občane Občine Hajdina je oddaljenost do sedeža tožeče stranke 2 km, do sedeža izbrane organizacije pa 10 km oziroma do podružnice 18 km, za občane Občine Markovci je oddaljenost do tožeče stranke 3 km, do izbrane organizacije pa 30 km do sedeža oziroma 18 km do podružnice, oddaljenost za občane Občine Destrnik do tožeče stranke je 6 km, do sedeža izbrane organizacije pa 18 km oziroma do podružnice 6 km in za občane Občine Juršinci je oddaljenost do tožeče stranke 7,5 km, do sedeža izbrane organizacije pa 24 oziroma do podružnice 8 km, kar pomeni, da je oddaljenost iz vseh občin, za katere je podeljena koncesija, do ambulante tožeče stranke manjša, kot do ambulante veterinarske organizacije A., d.o.o. 9. Ob tem tožeča stranka še dodaja, da podružnica izbrane organizacije v ... sploh ni ambulanta, ampak samo poštni nabiralnik, saj tam ne izvaja nobene veterinarske dejavnosti, ampak samo na sedežu v ... V podružnici v ... je zgolj telefon, ki je prevezan v ambulanto v ... .

10. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da je napačno ocenjeno tudi prednostno merilo pod točko 5. Iz javnega razpisa izhaja, da lahko prijavitelj pri tem vrednotnem kriteriju pridobi 1 točko za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini, tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno ter 2 točki za dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni. Oba prijavitelja sta po tem kriteriju dobila 1 točko za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini, tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno. Izbrana veterinarska organizacija nima ambulante na območju občin, za katere je bila podeljena koncesija, zato ne more izpolnjevati pogoja dosegljivosti veterinarja v ambulanti v občini, saj ambulante tu sploh nima. Iz tega razloga bi morala veterinarska organizacija A., d.o.o. pri tem kriteriju pridobiti 0 točk. Tožeča stranka ima ambulanto v eni izmed občin, za katero se podeljuje koncesija, zato je odločitev, da tožeča stranka pri tem prednostnem merilu dobi 1 točko, pravilna. Tudi pri tem kriteriju je bilo tako napačno ugotovljeno dejansko stanje in kršeni pogoji javnega razpisa. Glede na vse navedeno je tožena stranka napačno ugotovila skupno število točk, ki sta jih pridobila oba prijavitelja, saj bi morala veterinarska organizacija A., d.o.o. pridobiti 30,5 točk, tožeča stranka pa 33 točk in bi se koncesija morala podeliti tožeči stranki.

11. Razen tega tožeča stranka še navaja, da so ji bile v konkretnem primeru z odvzemom koncesije kršene njene ustavno zagotovljene pravice. Tožeča stranka je imela na predmetnem območju koncesijo 20 let, to je opravljala brez napak ter je hkrati negovala in nadgrajevala odnose s kmeti na tem področju. Kljub temu pa ji je bila sedaj koncesija odvzeta.

12. Zaradi odvzema koncesije bo tožeča stranka zašla v finančne težave, saj ji prihodki od koncesije predstavljajo 70 % letnega prihodka in bo po sedanjih predvidevanjih morala odpustiti vsaj 4 strokovne delavce. Ob tem poudarja še, da izbrana veterinarska organizacija za razliko od tožeče stranke nima niti strokovnjakov niti opreme za zdravljenje malih živali, saj je njihova ambulanta namenjena izključno velikim živalim. Z izgubo koncesije tožeča stranka ne bo več kadrovsko in finančno sposobna za izvajanje nočnega, prazničnega in nedeljskega dežurnega dela za male živali, kar pomeni, da bi lahko celo območje, za katerega je bila z izpodbijano določbo dodeljena koncesija, ostalo brez nočnega dežurnega veterinarja za male živali.

13. Tožeča stranka zaključuje, da je prišlo v konkretnem primeru do kršitve pravice do dela iz 66. člena Ustave RS ter pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Dodaja, da je odvzemanje in dajanje koncesije za javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na 10 letni ravni v nasprotju z Ustavo in predlaga, da sodišče prekine predmetni postopek z odločanjem v predmetni zadevi in zadevo odstopi na Ustavno sodišče, ki naj ugotovi neskladnost 8. člena Uredbe, ki določa podeljevanje koncesije za 10 let, z Ustavo.

14. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podredno pa, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da da se vloga prijavitelja na predmetni javni razpis ocenjuje kot celota, glede na celotno območje, ki ga v vlogi uveljavlja, izjema pa je prednostno merilo „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“, za katero prijavitelj dobi točke, če ima znotraj posamezne upravne enote oziroma občine verificirano veterinarsko organizacijo. Tožena stranka meni, da je izbrani koncesionar po navedenem prednostnem merilu upravičen do 4 točk, ker ima sedež na naslovu ... v Občini Kidričevo in podružnico na naslovu ... v Občini Trnovska vas, ki obe sodita v Upravno enoto Ptuj. Po mnenju tožene stranke ni bistveno, da izbrani prijavitelj nima sedeža ali podružnice v eni od občin, za katero se podeljuje koncesija, ampak da ima sedež in podružnico v območju upravne enote, v katero navedene občine sodijo. Pri tem je nebistveno tudi navajanje tožeče stranke, da podružnica v ... sploh ni ambulanta, ampak poštni nabiralnik, saj ima izbrani prijavitelj pravnomočno odločbo Veterinarske zbornice Slovenije o verifikaciji za veterinarsko ambulanto C. 16. Po stališču iz odgovora na tožbo pa je pravilno tudi s tožbo napadeno stališče, da je izbrani prijavitelj upravičen do 1 točke po prednostnem merilu za „dosegljivost veterinarja v ambulanti tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno“. Namen tega merila je, da bi se preprečilo dodeljevanje točk za ambulante, ki so dejansko zaprte oziroma nedosegljive. Točkovanje pa je vezano na ambulanto, s katero se prijavitelj prijavlja v občini, kar pa ne pomeni, da mora imeti v njej tudi sedež ali podružnico, kar je tudi v skladu z namenom merila. Po tem prednostnem merilu pa je izbrani prijavitelj dobil 1 točko, to je za prisotnostveterinarja na sedežu prijavitelja, kjer je naveden delovni čas od 7.00 do 15.00 ure, na pa za podružnico v Trnovski vasi, kjer je bil naveden delovni čas od 7.30 do 9.00 ure v ponedeljek, torek, četrtek in petek ter od 15.00 do 17.00 ure v sredo.

17. Iz navedb tožene stranke še izhaja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na kršitve njenih ustavnih pravic. Za odločitev je nebistveno tudi njeno stališče, da je doslej koncesijo opravljala brez napak, saj se to od koncesionarja pričakuje, razen tega dodaja, da tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta, ampak ji je podeljeno koncesijsko razmerje prenehalo s pretekom časa. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18. Pri svojih stališčih sta stranki vztrajali tudi v svojih pripravljalnih vlogah.

19. Odgovor na tožbo je vložila tudi veterinarska organizacija A., d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo navaja, da izpolnjuje vse pogoje, ki so vplivali na točkovanje za podelitev koncesije in smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20. Pri svojih stališčih sta tožeča in tožena stranka vztrajali tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

21. Tožba je utemeljena.

22. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o vlogah tožeče stranke in veterinarske organizacije A., d.o.o., ki sta ju vložili na podlagi javnega razpisa za podelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, financiranega iz proračunskih sredstev, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 8/2020 dne 7. 2. 2020. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o podelitvi veterinarske koncesije za območje občin Ptuj, Hajdina, Markovci, Destrnik in Juršinci.

23. Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in Uredbe o mreži javne veterinarske službe izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba). Ta Uredba v 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo, na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin1 za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

24. Pri podelitvi koncesije ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka 3. člena Uredbe (četrti odstavek tega člena). Peti odstavek tega člena pa določa, da se, če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila določena v tem odstavku, ki so navedena v izpodbijani odločbi, to pa sta med ostalim tudi v predmetni zadevi relevantni „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ in „način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum“2. 25. Ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka se pozove prijavitelje, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če prijavitelji v 30 dneh takšnega sporazuma ne predložijo, se določi veterinarska organizacija za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 30. člena Uredbe).

26. V predmetni zadevi ni sporno, da obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta splošne pogoje za prijavo na predmetni javni razpis, ki so določeni v točki IV. javnega razpisa. Po določbah javnega razpisa se za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke javnega razpisa.

27. V izpodbijani odločbi je bilo ugotovljeno, da ima veterinarska organizacija A., d.o.o. večje število točk po prednostnih merilih, zato ji je bila podeljena koncesija. Tožeča stranka izpodbija to odločitev, pri čemer napada odločbo glede odmere točk po dveh prednostnih merilih.

28. V točki VIII.1 je pri merilu „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ (točke se seštevajo glede na ocenjevano območje), navedeno, da se odmeri 2 točki tistemu, ki ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavlja.

29. Iz te določbe javnega razpisa torej izhaja, da se to prednostno merilo nanaša na bližino in dostopnost veterinarske organizacije znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, kar nedvomno kaže na to, da je relevantno oziroma ocenjevano območje, za katerega se koncesija podeljuje, bodisi je to občina bodisi upravna enota. Tožena stranka pri navedenem prednostnem merilu zapis „oziroma občine“ prezre (čeprav to določbo v odgovoru na tožbo povzema) in meni, da je relevantno samo območje upravne enote. Temu ni mogoče pritrditi, saj to ne iz zgoraj citirane materialnopravne podlage ne iz določb javnega razpisa ne izhaja.

30. Iz točke VIII.1. javnega razpisa izhaja, da se točke seštevajo glede na ocenjevano območje. Pojma ocenjevano območje javni razpis izrecno ne definira, po zgoraj obrazloženem pa je ocenjevano območje, območje za katerega se podeljuje koncesija, v konkretnem primeru je to območje občin Ptuj, Hajdina, Markovci, Destrnik in Juršinci, 2 točki pa se dodelita prijavitelju, ki ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj upravne enote ali občine. Merilo torej upošteva, da je ocenjevano območje lahko bodisi upravna enota bodisi občina (ali več njih, ki predstavljajo zaokroženo celoto3). V primeru, ko je torej ocenjevano območje območje petih občin, je treba pri tem merilu upoštevati sedež ali podružnico veterinarske organizacije znotraj ocenjevanega območja, kar pomeni znotraj območja občin, za katere se koncesija podeljuje.

31. Kriterij „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ je relevanten pri podeljevanju koncesije tako po petem odstavku 3. člena Uredbe, to je, če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, ki izpolnjujejo splošne pogoje, kot po šestem odstavku istega člena, to je, če so prijavitelji po prednostnih merilih izenačeni in ne predložijo sporazuma o določitvi območja po posameznih občinah.

32. Uredba določa, da morajo veterinarske organizacije v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota4. Temu sledi tudi javni razpis, v katerem je navedeno, da morajo veterinarske organizacije v prijavi na javni razpis navesti območje, kjer želijo opravljati dejavnost iz tega razpisa z navedbo območja občin/e oziroma upravne/ih enot/e (v primeru uveljavljanja za območje cele/ih upravne enot/e). Sicer javni razpis kot območje, za katerega se podeljuje koncesija, določa območje Republike Slovenije in ne npr. območja upravnih enot. Na osnovi tega pa je mogoč le zaključek, da konkretno območje, za katerega se odloča o podelitvi koncesije, določijo prijavitelji v vlogi vloženi na javni razpis.

33. Ob tem je dodati še, da „zaokrožena celota“ območja, za katerega se podeljuje koncesija, lahko prinese točke kot prednostno merilo po četrtem odstavku Uredbe oziroma točki VII javnega razpisa, in je lahko sestavljena iz ene ali več upravnih enot ali vsaj dveh (ali več) občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto, s čimer se zasleduje cilj pokritja celotnega območja Slovenije. Tudi v tem primeru mora prijavitelj izpolnjevati pogoje, upoštevati pa je treba (kot to določa četrti odstavek 3. člena Uredbe) tudi merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, kar pomeni merila iz točke VIII javnega razpisa. V primeru, ko je prijaviteljev za posamezno ocenjevano območje več, pa se zasleduje večja kakovost storitve za uporabnike, pri tem pa je na prvem mestu prav bližina in dostopnost veterinarske organizacije na ocenjevanem območju5. Ocenjevano območje je območje, za katerega se podeljuje koncesija, in po obrazloženem ne v materialnopravni podlagi ne v javnem razpisu ni nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da je to (vedno) območje upravne enote (in to) tudi, kadar se koncesija podeljuje za posamezno občino ali več njih.

34. Iz vsega navedenega izhaja, da je bližina in dostopnost veterinarskih organizacij oziroma njihovih ambulant do uporabnikov teh storitev relevanten kriterij pri odločanju o podelitvi koncesije prijaviteljem, ki za podelitev koncesije izpolnjujejo splošne pogoje. Takšna ureditev je tudi logična, saj se s tem izbere prijavitelj, ki nudi uporabnikom storitev olajšano kontaktiranje z izvajalci koncesijske dejavnosti, kar s perspektive uporabnika gotovo pomeni višjo kvaliteto storitve.

35. Glede na to je stališče tožene stranke, da je ocenjevano območje območje upravne enote, v nasprotju s prej navedenimi določbami Uredbe in javnega razpisa, razen tega pa je tudi nelogično in v nasprotju z namenom teh meril. Kolikor se pri tem namreč upošteva območje upravne enote, ki je širše oziroma večje kot območje, za katerega se podeljuje koncesija, in ko - kot v konkretnem primeru - veterinarska organizacija na območju, za katerega se podeljuje koncesija (to je na zaokroženem območju več občin), sploh nima ambulante, stališče, kot ga ima tožena stranka, pomeni, da merilo „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ ne bi prinašalo nobene prednosti, saj bi dobili vsi prijavitelji znotraj upravne enote ne glede na razdaljo do konkretnega relevantnega oziroma ocenjevanega območja (ki ga sestavljajo občine) enako število točk in bi bilo kot tako nesmiselno. Prednostna merila se namreč uporabijo takrat, ko kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, kar pomeni, da se izmed prijaviteljev, ki vsi izpolnjujejo splošne pogoje, izbere tisti, ki pomeni višji nivo oziroma kvaliteto storitve in/ali ugodnejšo ceno. Glede na to je treba pri uporabi prednostnih meril - tudi merila „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“ - upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje.

36. Tožena stranka v vlogah v tem upravnem sporu pojasnjuje, da je za Upravno enoto Ptuj izdala več koncesijskih odločb. Očitno se je torej koncesija podeljevala za več samostojnih zaokroženih in s tem tudi ocenjevanih območij. Sklicevanje tožene stranke na to, kako je podeljevala koncesijo v drugih zadevah in primerih, pa na predmetno odločitev ne vpliva. V tem upravnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, sicer pa so pravila o podeljevanju koncesij v primeru, ko se za posamezno območje prijavi več prijaviteljev, navedena v Uredbi, kot podrobneje izhaja iz zgoraj citiranega 3. člena6. Če se torej za posamezno območje prijavi več prijaviteljev, ki izpolnjujejo splošne pogoje, je treba opraviti med njimi izbiro po določbah četrtega, petega in šestega odstavka tega člena. Nasprotno pa je, če je za posamezno območje samo en prijavitelj, ocenjevanje po prednostnih merilih nepotrebno in se koncesija podeli edinemu prijavitelju. Na odločitev v predmetni zadevi tako tudi ne vpliva, da sta tožeča in prizadeta stranka vložili prijavo na predmetni javni razpis za podelitev koncesije še za nekatere druge občine, o katerih z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno.

37. Razen tega tožeča stranka napada odločitev tudi glede ocene po merilu iz točke VIII.3. javnega razpisa „dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno“. Po tem merilu je tožena stranka izbranemu prijavitelju odmerila 1 točko za dosegljivost veterinarja na sedežu tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno. Pri tem pa je tožena stranka spregledala, da se po tem merilu odmeri ena točka za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini. Iz prijave izbrane veterinarske organizacije izhaja, da se s sedežem prijavlja samo za občine Hajdina in Markovci, za občine Juršinci, Destrnik in Ptuj pa s podružnico, v kateri pa ne zagotavlja prisotnosti veterinarja vsak delavnik 8 ur, ampak le od 7.30 do 9.00 ure vsak delavnik razen v sredo, ko je veterinar navzoč od 15.00 do 17.00 ure. Ker je po tem merilu relevantna dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini, je tudi po tem merilu izpodbijana odločitev napačna.

38. K temu sodišče še dodaja, da je napačno tudi razumevanje tega merila pri tožeči stranki, ko meni, da se tudi to merilo nanaša zgolj na dosegljivost veterinarja v veterinarski ambulanti, ki se nahaja v občini, za katero je podeljena koncesija, saj iz določb javnega razpisa izhaja, da se presoja merilo glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je relevantna dosegljivost veterinarja (in ne lega ambulante), ta pa v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje).

39. Po zgoraj obrazloženem sodišče zaključuje, da je tožena stranka tako določbe Uredbe kot javnega razpisa pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila, zaradi česar je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zato je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

40. K navedenemu sodišče še dodaja, da navedbe tožeče stranke o dosedanjem izvajanju koncesije na predmetno odločitev ne vplivajo, saj predmet presoje ni odločitev o odvzemu koncesije, ampak nova podelitev glede na javni razpis. Predmet te odločitve tudi ni izvajanje veterinarskih storitev v zvezi z zdravljenjem malih živali, zato so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem neupoštevne.

41. Tožeča stranka v tožbi pavšalno in neargumentirano zatrjuje tudi neustavnost ureditve, konkretno 8. člena Uredbe, po kateri se koncesija podeljuje za 10 let. Koncesija za opravljanje javne veterinarske službe so podeli prijaviteljem na podlagi javnih razpisov z namenom varovanja in izboljševanja zdravja živali, zaščiti zdravja živali pred kužnimi in drugimi boleznimi ter z namenom zagotavljanja zdravstvene ustreznosti surovin in živil živalskega izvora. Koncesija je z zakonom predpisan način izvajanja javne veterinarske službe, ki je tudi z zakonom časovno omejena, s tem pa se zasleduje javni interes po njeni strokovni, kvalitetni in nemoteni izvedbi. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj meni, da je trajanje koncesije, ki je omejeno na 10 let, neustavno, in tudi sodišče razlogov za takšno stališče nima7. Glede na povedano je sklicevanje tožeče stranke na kršitev njenih ustavnih pravic neutemeljeno.

42. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-18). Pri tem je dodati, da se je prizadeta stranka v pripravljalni vlogi izrecno strinjala s tem, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

43. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, tožeča stranka pa je v postopku zadevo dodatno pojasnila še v pripravljalni vlogi (4. člen tega pravilnika), zato je k temu je prišteti še 10 %, to je 28,50 €, kar skupaj znaša 313,50 €. K temu je sodišče prištelo še 68,97 € 22 % za DDV in skupno znesek 382,47 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

44. Znesek sodne takse bo tožeči stranki vrnjen po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Do 1. 1. 2013 je bila to Veterinarska uprava RS, ki jo omenja Uredba. 2 Sem sodi tudi v predmetni zadevi sporna odmera točk za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno. 3 Drugi odstavek 3. člena Uredbe. 4 Kot v opombi 3. 5 Sem sodi še hitrost odziva veterinarja, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti, dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij, boljše kadrovske zmogljivosti in večje delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev, kar se upošteva nasploh in glede delovnih izkušenj po koncesiji. 6 Glej točke 23, 24 in 25 te obrazložitve. 7 K temu sodišče dodaja še, da je mogoča prekinitev postopka, kar predlaga tožeča stranka v tožbi, zaradi začetka presoje ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le, kadar gre za domnevno neustavnost zakona (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Kadar gre za neustavnost podzakonskih aktov, sodišče uporabi institut exceptio illegalis, a po obrazloženem sodišče razlogov za to nima. 8 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.