Jedro

Javni razpis je materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in v upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Fundacija za šport (v nadaljevanju: fundacija) v ponovljenem postopku odločila, da v letu 2013 ne dodeli sredstev tožniku za prijavljeni program „Šport mladih z Informatorjem 1 (strokovna revija)“ na področju programov založništva v športu (Z). Stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 35. člen, 31. člen, 36. člen, 18. člen in 31. člen Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Pravilnik) in 26. 10. 2012 objavljen Javni razpis za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013 (v nadaljevanju: javni razpis). Tožnik se je na javni razpis prijavil s programom za predračunsko vrednost 56.900,00 EUR. Višina zaprošenih sredstev znaša 38.000,00 EUR. Skladno z merili iz tretjega odstavka 31. člena Pravilnika je tožniku pri merilu: Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom dodeljeno 0 točk (od možnih 10). Pri merilu Možnost uresničitve programa pa 10 točk. Pri vrednotenju prvega merila je bil upoštevan vsebinski vidik programa, predmet programa (izbor založništva), uporabnost programa in pomen športne prakse z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Tožnik je prejel 0 točk iz razloga, ker program slabo uresničuje javni interes na področju športa in je vsebina programa manj uporabna v športni praksi, saj gre za publikacijo, ki se ne nanaša na vrhunski šport niti se ne dotika prioritetnih športnih panog, ampak je usmerjena na športni utrip v šolah, šport v šolah, šolska športna tekmovanja ipd. Javnega interesa na področju športa ne uresničuje niti v celoti niti delno. Po svoji vsebini tudi ne sodi med strokovne knjige, zbornike strokovnih in znanstvenih kongresov, posvetov ali strokovne internetne vsebine. Prav tako ne med strokovne in znanstvene revije. Ker se po petem odstavku 31. člena Pravilnika uvrstijo v izbor programov le tisti, ki izberejo najmanj 16 odo 20 možnih točk, program tožnika pa je zbral 10 točk, ni uvrščen v izbor programov in se mu v letu 2013 ne dodelijo sredstva.

Komisija za pritožbe se z odločitvijo strinja. Vsebina programa je manj uporabna v športni praksi. Publikacija z vidika pojavne oblike športa ni namenjena niti vrhunskemu športu niti programu športne vzgoje otrok in mladim, usmerjenih v kakovost in vrhunski šport, ampak informiranju o športnem utripu v šolah in šolskim tekmovanjih. Program se vsebinsko ne dotika prioritetnih športnih panog, saj sploh ne gre za program, uporaben v vrhunskem športu oz. v programih športne vzgoje otrok in mladine, usmerjen v kakovostni in vrhunski šport, na katerega se dejansko nanaša „vrednotenje športnih panog v razrede“ po modelu razvrščanja.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je prvič ovrednotila njegov program z 12 točkami, v ponovnem postopku po pritožbi tožnika pa z 10 točkami. Tožnik nasprotuje neutemeljeni pavšalni oceni tožene stranke, da prijavljeni program tožnika slabo uresničuje javni interes. Že v prvem postopku je strokovna komisija ugotovila, da gre pri tožnikovem programu za delno uporaben program v športni praksi. Tožnik meni, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnikov program ne uresničuje javnega interesa na področju športa, neutemeljen. To je tudi v nasprotju z namenom, zaradi katerega je tožnik ustanovljen, saj se javni interes tožnika določi z letnim programom športa, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije. Tožnik izvaja samo športne programe, ki so v javnem interesu. Tožnik meni, da za opravljanje strokovnih in organizacijskih nalog, povezanih s strokovnim, organizacijskim, tehničnim in drugim delom na področju športa, s prijavljenim programom v celoti uresničuje javni interes, zato bi moral prejeti pri prvem merilu 10 točk in ne 0 točk. Tožnikov program tožena stranka napačno uvršča v šolski program. Tožena stranka prijavljenega programa javnega interesa ni ocenjevala po vsebini, temveč na podlagi subjektivne ocene članov komisije. Ti pa niso upoštevali dejstva, da gre pri prijavljenem programu za strokovno literaturo za pripravo in izvedbo tekmovanj. Namenjen je področnim in panožnim koordinatorjem, športnim pedagogom in ostalim strokovnim delavcem v športu, ki skrbijo, da so športniki obveščeni o tekmovanjih.

Toženi stranki očita, da je v ponovljenem postopku odločila v škodo tožnika pri merilu Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Neutemeljena je tudi odločitev pritožbenega organa, da vsebina programa naj ne bi bila uporabna v športni praksi in da se naj ne bi dotikala prioritetnih športni panog. Gre za športno publikacijo z razlagalno vlogo, ki ciljnim skupinam omogoča razlaganje podatkov in informacij. Tako, da si ta lahko oblikuje mnenje o določenem pojavu na področju športa. To izhaja tudi iz Nacionalnega programa športa v RS 2014-2023. Da gre za razlagalno vlogo besedila, bo izpovedala tudi oseba, ki je sodelovala pri oblikovanju programa športa in ki jo predlaga kot pričo. Prijavljeni program s svojo informativno in izobraževalno vsebino ter novostmi na področju didaktike športa uresničuje javni interes. Bralce obvešča o sodniških pravilih za 26 športnih panog. Ima naravo periodične publikacije z razlagalno vlogo, kar izhaja tudi iz analiz Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji. Da gre pri prijavljenem programu za strokovno publikacijo v javnem interesu, tožnik dokazuje s predložitvijo strokovne ocene publikacije, ki jo je podal dr. Rajko Šugman, redni profesor Fakultete za šport z dne 16. 10. 2013. Program tožnika bi moral biti uvrščen v drugo fazo ocenjevanja programa. To se zaradi arbitrarne in pavšalne odločitve tožene stranke ni zgodilo. Strokovna komisija je po mnenju tožnika za panožne zveze in in OKS uporabljala drugačno merilo, kot pri tožniku. Navaja revije, za katere meni, da ne izpolnjujejo strokovno in znanstveno tematiko. Komisija tožene stranke posameznih programov ni ovrednotila objektivno in v skladu z merili 31. člena Pravilnika. Navaja, da gre za arbitrarno odločanje komisije in pristranskost komisije, ki je glede na njeno sestavo članov očitno naklonjena programom, povezanim z izvajanjem panožnih zvez in OKS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da financira založniško dejavnost, ki jo predstavljajo programi založništva v športu (strokovne knjige, strokovne znanstvene revije oziroma deli revij, strokovno oziroma znanstveno tematiko, zbornike strokovnih in znanstvenih kongresov in posvetov, strokovne internetne vsebine (12. člen Pravilnika). Program tožnika pa ni vezan na nobeno konkretno športno panogo in ni uporaben v športni praksi. V okviru točkovanja po merilih, skladno s Pravilnikom, je uresničevanje javnega interesa mišljeno s konkretno uporabnostjo v športni praksi v povezavi s športno panogo, ki je vrednotena z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. Tožnikov program ni vezan niti na eno športno panogo niti ne gre za konkretni program, ki bi bil uporaben v športu pri katerikoli športni panogi. Tožnik ne pojasni, kako je ta dejavnost konkretno povezana s posamezno športno panogo, niti kako je program konkretno uporaben v športu. Gre za koledar športnih aktivnosti, kar ne predstavlja niti strokovne literature niti programa, ki bi bil uporaben v športni praksi, kar v nadaljevanju pojasni. Brez dvoma se prijavljeni program ne dotika športnih panog, še manj pa prioritetnih športnih panog. Brezpredmetno je, ali tožeča stranka kot zavod uresničuje javni interes oziroma je ustanovljena v smislu uresničevanja javnega interesa na področju športa. Za presojo njene vloge je relevantno uresničevanje javnega interesa z vidika prijavljenega programa in ne inštitucije, ki program prijavlja. Nenazadnje, tudi če bi prijavljeni program tožnika pridobil 16 ali več točk, ne bi mogel biti vrednoten v drugi fazi, saj ne gre za tip publikacije, ki bi bil sploh opredeljen s samim Pravilnikom (12. člen Pravilnika). Tudi ni šlo za odločanje v škodo tožnika. Prvotno vloga tožnika ni prejela 16 ali več točk, kar pomeni, da se ni poseglo v njegove pravice. Nerelevantne so navedbe, kakšne so kot osnovne naloge opredeljene naloge tožeče stranke v ustanovitvenem aktu. Konkretni program pa ni uporaben v športu in ne izraža javnega interesa. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS (I U 1654/2013). Tožena stranka deluje po enakih kriterijih in je vse programe obravnavala transparentno in enakopravno, skladno s postavljenimi merili in kriteriji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke ter ponovno poudarja svoja stališča in razloge ustanovitve ter navaja, da gre za arbitrarno odločitev. Navaja, da je iz seznama prejemnikov sredstev za leto 2013 na področju založništva razvidno, da je komisija dodelila sredstva programom, ki niso uporabni v športni praksi, ter navaja primer zgibanke Recept za zdravo življenje s športom v letu 2013 izvajalca OKS. Ponovno poudarja namen programa tožnika ter da program tožnika uresničuje javni interes na področju športa, za kar je predložil dokaze. Toženi stranki očita, da je njena utemeljitev očitno nerazumna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno in pravilno zavrnila tožnikovo vlogo po javnem razpisu tožene stranke, katerega predmet je program: Šport mladih z Informatorjem 1 (strokovna revija) oz. je sporno merilo: Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Iz tega javnega razpisa izhaja, da je predmet razpisa sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu (točka 1) javnega razpisa: za revije ali knjige s strokovnimi vsebinami, za revije, namenjene otrokom in mladini, za znanstvene revije, ki uresničujejo javni interes na področju športa ter za strokovne internetne vsebine, v višini 175.500,00 EUR. Pod točko 2) javnega razpisa: Pogoji in merila sofinanciranja izhaja, da so pogoji za sofinanciranje izvajalcev določeni v Pravilniku. Med drugim je navedeno, da se vrednotenje opravi na podlagi metodologije za posamezna področja, ki točkovno opredeljujejo posamezna merila in da so metodologije za vrednotenje programov določene v Pravilniku.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju: ZLPLS), po katerem postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa navedeni zakon ter Pravilnik iz 11. člena tega zakona, ki ga sprejme Svet pristojne fundacije. V obravnavani zadevi je to navedeni Pravilnik, ki se nanj sklicuje tožena stranka tudi v javnem razpisu. Če ZLPLS in Pravilnik posameznih vprašanj postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

V 31. členu Pravilnika, ki nosi naslov Založništvo v športu je razvidno, da imajo prednost pri izboru programov založništva v športu programi z boljšimi možnostmi uresničevanja javnega interesa na področju športa in programi z boljšimi zmožnostmi uspešne realizacije glede na pripravljena gradiva oziroma lansko porabo sredstev (prvi odstavek). Pri vrednotenju možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom fundacija upošteva vsebinski vidik programa (pojavna oblika športa), predmet programa (zvrst založništva), uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Prednost pri izboru imajo programi založništva, ki v večji meri odražajo vsebino projektov, ki jih razpiše fundacija in programi, ki so ozko povezani s športom (drugi odstavek). V tretjem odstavku 31. člena Pravilnika je navedeno, da se programi ovrednotijo s pripadajočim številom točk v dveh fazah. V prvi fazi se programi na podlagi meril Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom in Možnost uresničitve programa, ovrednotijo s pripadajočim številom točk iz preglednice, ki je tam navedena, skupaj z opisnikom. Za prvo merilo je možno doseči 10 točk, če program v celoti uresničuje javni interes: program je uporaben v športni praksi; vsebina je povezana s športnimi panogami, ki so višje vrednotene z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. 6 točk pa dobi program, ki delno uresničuje javni interes: program je delno uporaben v športni praksi, vsebina je povezana s športnimi panogami, ki so srednje visoko ovrednotene z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. 0 točk pa dobi program, ki slabo uresničuje javni interes: vsebina programa je manj uporabna v športni praksi ali se ne dotika prioritetnih športnih panog. Tožena stranka je ovrednotila program tožnika po merilu Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa z 0 točkami. Ker tožnik v tem sklopu v prvi fazi ocenjevanja ni pridobil zadostno število točk (pridobil je le 10 točk iz merila Možnost uresničitve programa), se utemeljeno o njegovi vlogi ni odločalo v drugi fazi oz. po merilih glede na tip publikacije, števila avtorskih pol, referenčnost avtorjev in število izvodov (šesti odstavek 31. člena Pravilnika). Po petem odstavku 31. člena Pravilnika se namreč v izbor vlog, ki jih financira fundacija, uvrstijo le programi, ki izberejo najmanj 16 od 20 možnih točk. Tožnik ugovarja vrednotenju programa pri merilu Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Po stališču tožnika je njegov javni interes izkazan, ta pa izhaja tudi iz njegovega statusa, ki ga ima kot organizacija. Slednje pa po presoji sodišča ni relevantno v obravnavani zadevi javnega razpisa, saj tako kot navaja tožena stranka, se javni interes preizkuša s stališča programa, ki ga tožnik ponuja, za katera se prijavlja na razpis in za katerega pričakuje denarna sredstva. Iz Pravilnika je v opisniku jasno navedeno, da v primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka ugotovila, da slabo uresničuje javni interes, in da je vsebina programa manj uporabna v športni praksi ali se ne dotika prioritetnih športnih panog, za kar je tudi natančno pojasnila razloge, zakaj tako ocenjuje, to pomeni, da tožniku iz tega naslova ne gre 0 točk. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve tudi natančno in razumljivo pojasnila, v čem je uresničevanje javnega interesa v obravnavani zadevi na področju športa s programom in v čem se to uresničevanje pričakuje. Ti razlogi izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot tudi iz obrazložitve pritožbenega organa, tožena stranka pa se nanje sklicuje tudi v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je navedla, da se je pri vrednotenju te možnosti uresničevanja javnega interesa osredotočila tudi na vsebinski vidik programa tožnika oz. na predmet programa, torej na zvrst založništva, kakor tudi na uporabnost tega programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog, kar je skladno tudi s Pravilnikom. Tožena stranka je glede na konkretni program tožnika pojasnila, v čem je vsebina programa manj uporabna v športni praksi. Pojasnila je, da gre za publikacijo, ki se ne nanaša na vrhunski šport in da se niti ne dotika prioritetnih športnih panog, temveč je usmerjena na športni utrip v šolah, šport v šolah, šolska športna tekmovanja in podobno. Iz tega izhajajo razlogi, da tožnikov program po tem merilu javnega interesa na področju športa ne uresničuje, niti v celoti niti delno, saj ne sodi med strokovne knjige, zbornike strokovnih in znanstvenih kongresov in posvetov. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 12. člen Pravilnika, iz katerega izhaja, da se s sredstvi za založniško dejavnost sofinanciranjo programi založništva v športu na naslednjih medijih: strokovne knjige, strokovne in znanstvene revije oziroma deli revij s strokovno in znanstveno tematiko, zborniki strokovnih in znanstvenih kongresov in posvetov, strokovne internetne vsebine. Tožnik je bil s pogoji javnega razpisa seznanjen. Zato je vedel, kakšne vrste programov bo financirala tožena stranka, saj se v javnem razpisu tožena stranka glede pogojev in meril sofinanciranja sklicuje na Pravilnik. Na tožniku je zato breme, da ponudi takšen progam, ki ustreza razpisnim pogojem, kar pomeni, da je tožnik tisti, ki mora svoj program pripraviti na način, da bo zadovoljil vsem kriterijem javnega razpisa.

Iz ustaljene sodne prakse tudi izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Tako kot navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo in izhaja iz ustaljene sodne prakse, to pomeni, da sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno razumna (tako Upravno sodišče RS, npr. že v zadevah I U 1104/2005, I U 1256/2011). To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, ki med drugim poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008, X Ips 193/2013).

Ker so v obravnavani zadevi razlogi tožene stranke jasni in nedvoumni ter so smiselno povezani z vsebino programa kot tudi s predmetom javnega razpisa in s kriteriji iz 31. člena Pravilnika, sodišče tem razlogom ne more očitati nerazumnosti, kot želi prikazati tožnik. Zgolj uporabnost tožnikovega programa na področju tožnikove športne dejavnosti pa tudi po presoji sodišča ne zadošča za utemeljitev izpolnjevanja merila Možnosti uresničevanja interesa na področju športa programa tožnika, kar je tožniku pojasnila tudi tožena stranka.

Po povedanem je bila vloga tožnika zavrnjena iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval razpisnih pogojev za uvrstitev v izbor vlog in ne gre za arbitrarno odločanje, kot želi prikazati tožnik. Izpodbijana odločba ima tudi vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP, pojasnjene pa so tudi vse relevantne okoliščine, ki so vplivale na doseženo število točk. To pomeni, da so odločilna dejstva, ki so vodila pri odločanju tožene stranke, pravilno navedena, ter da je odločitev mogoče tudi preizkusiti. Sodišče očitke o neenakopravnem obravnavanju v primerjavi z drugimi kandidati kot pavšalne zavrača. V obravnavani zadevi tudi ni bilo kršitve načela prepovedi reformatio in peius (253. člen ZUP). Po povedanem tožnik iz sofinanciranja ni izpadel zaradi nepravilnega postopanja tožene stranke, temveč zato, ker ni dosegel zadostnega števila točk, kar je bilo tožniku pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S tem pa se strinja tudi sodišče. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pri odločanju tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. V danem primeru tudi ni podane podlage za meritorno odločanje v zadevi oz. za spor polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.