Jedro

Spor za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb in priznanje delovnega razmerja za čas njihovega trajanja je po vsebini spor o obstoju delovnega razmerja. Zato mora tožeča stranka v času, ko razmerje s toženo stranko še traja, svojo zahtevo uveljavljati pri toženi stranki (in šele nato s tožbo), ne pa direktno s tožbo pred pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže, v odločitvi o stroških (drugi odstavek izreka) pa spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka sklepa).

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe tožeče stranke po pripravljalni vlogi z dne 14.7.2006 in 28.11.2006. V drugem odstavku izreka je zavrglo tožničino tožbo v delu, v katerem je vtoževala ugotovitev, da je s toženo stranko v obdobju od julija 1996 do 13.11.2004 sklenila osemnajst navideznih pogodb o avtorskem delu, navedenih v 1. točki njenega tožbenega zahtevka in druge navidezne avtorske pogodbe, ki prikrivajo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki za določen čas, po katerih je obstajalo delovno razmerje, ki je trajalo neprekinjeno od 1.7.1996 do 13.11.2004 in da so med pravdnima strankama veljavne te pogodbe. Poleg tega je zavrglo tudi del tožbe, v okviru katerega je tožnica uveljavljala ugotovitev, da so v 2. točki tožbenega zahtevka navedene avtorske pogodbe za delo tožnice pri toženi stranki navidezne in da je bila tožnica od 1.7.1996 do 13.11.2006 pri toženi stranki v delovnem razmerju. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da so pogodbe o avtorskem delu tožnice in tožene stranke, navedene v tožbenem zahtevku, nične in da je bila med pravdnima strankama od 1.7.1996 do 13.11.2004 veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi ter da je obstajalo delovno razmerje (1. točka prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe). V 2. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 1.7.1996 do 13.11.2004, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka obračunati in na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane davke in prispevke od bruto plač, navedenih v tej točki. V 4. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka obračunati in na ustrezne račune pristojnih organov plačati predpisane davke in prispevke, ki ustrezajo neto zneskom plače, navedene v 4. točki prvega odstavka izreka. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.680,02 EUR, v 8 dneh od prejema prvostopne sodbe do plačila, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper sklep o zavrženju tožbe, zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je podano nasprotje med izpovedbami prič in o tem, kar je o teh izpovedbah navedlo sodišče prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo ostalih prič, ki jih je predlagala tožnica, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Rok za vložitev tožbe ni bil zamujen, saj zahteva za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni vezana na rok. Tožnica tudi ni mogla postopati po določbi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, ker delovno razmerje formalno nikoli ni obstajalo. Tožnica je vse do vložitve tožbe poskušala skleniti izvensodno poravnavo, zato z vložitvijo sodbe ni čakala nerazumno dolgo. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj je tožnica tožbeni zahtevek utemeljila na določbi 50. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Avtorske pogodbe, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko, niso bile prave avtorske pogodbe, temveč je šlo za pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev, da so bile avtorske pogodbe v obdobju od julija 1996 do 13.11.2004, ki jih je sklenila s toženo stranko, le navidezne, da so prikrivale pogodbe o zaposlitvi in da so bile zato nične, posledično pa je vtoževala ugotovitev obstoja delovnega razmerja v navedenem času, vpis delovne dobe v delovno knjižico za to obdobje in obračun ter plačilo davkov in prispevkov od pripadajočih plač, ki jih je tožnica navedla v mesečnih zneskih za celotno vtoževano obdobje. V pripravljalni vlogi z dne 13.7.2006, ki je bila predložena sodišču prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14.7.2006 in ki jo je tožnica delno specificirala v pripravljalni vlogi z dne 29.11.2006, je tožnica, sklicujoč se na določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP, uveljavila več zahtevkov, ki so se nanašali na sklenjene avtorske pogodbe. Sodišče prve stopnje je omenjeno spremembo tožbe dopustilo in po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnico, priči A.M. in P.B. ter vpogledalo in prečitalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila po izteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz tega razloga je tožbo v delu, kjer je tožnica uveljavljala ugotovitev, da so avtorske pogodbe navidezne in da te prikrivajo pogodbe o zaposlitvi, da je v obdobju med 1.7.1996 in 13.11.2004 obstajalo delovno razmerje med njo in toženo stranko, zavrglo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožba v tem delu vložena prepozno. Tretji odstavek 204. člena ZDR določa 30 dnevni prekluzivni rok, v katerem mora delavec zahtevati sodno varstvo v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali glede odločitve o disciplinski odgovornosti delavca. Ker je tožnica na podlagi zadnje avtorske pogodbe, ki jo je imela sklenjeno s toženo stranko, pri toženi stranki delo opravljala do 13.11.2004, kar je tudi sama navajala v tožbi in kar je kot zaključek spornega obdobja navedla tudi v svojem tožbenem zahtevku, tožbo pa je vložila 1.7.2005, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po izteku 30 dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Glede na to je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu ob upoštevanju določbe prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tudi del tožbe, v okviru katerega je tožnica uveljavljala ničnost avtorskih pogodb, posledično pa obstoj delovnega razmerja od 1.7.1996 do 13.11.2004, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter obračun in plačilo davkov in prispevkov za to obdobje. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da je imelo njeno delo, ki ga je pri toženi stranki opravljala na podlagi večih avtorskih pogodb, vse elemente delovnega razmerja. Zato naj bi se na podlagi določbe 16. člena ZDR domnevalo, da je v tem obdobju obstajalo delovno razmerje med tožnico in toženo stranko. Bistvo spora, kot ga je opredelila tožnica, je torej obstoj delovnega razmerja, ki naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala ničnost avtorskih pogodb zato, ker naj bi v tem razmerju, sklenjenem med tožnico in toženo stranko, obstajali vsi elementi delovnega razmerja (ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da presoja ničnosti avtorskih pogodb niti ni v pristojnosti delovnega sodišča, temveč v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti). Spori o obstoju delovnega razmerja pa spadajo med spore, v zvezi s katerimi se za uveljavljanje in varstvo pravic uporablja določba 204. člena ZDR. V času trajanja zatrjevanega delovnega razmerja bi lahko tožnica na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDR zahtevala od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bi morala to od delodajalca zahtevati v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Ker pa je zatrjevano delovno razmerje tožnice pri toženi stranki že prenehalo, bi tožnica morala uveljaviti sodno varstvo v roku, ki ga določa tretji odstavek 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v uveljavljeni sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 123/2007 z dne 27.9.2007 v zvezi z sklepom VDSS opr. št. Pdp 1152/2005 z dne 26.10.2006, sklep VSRS opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25.10.2006 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1550/2004 z dne 11.5.2006). Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica izvedela za prenehanje delovnega razmerja 13.11.2004, je bila tudi tožba v zvezi z ugotovitvijo ničnosti avtorskih pogodb in posledično uveljavljanje domneve obstoja delovnega razmerja iz 16. člena ZDR vložena prepozno. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožničino tožbo tudi v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o tem, da zanjo za vložitev tožbe ni veljal rok iz člena 204/3 ZDR in da tožnica ni mogla postopati po določbi člena 204/1 in 204/2 ZDR, ker delovno razmerje pri toženi stranki formalno ni obstajalo. Ker je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila prepozno, zaradi česar jo je bilo potrebno ob upoštevanju prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči, so nepomembne za odločitev o utemeljenosti pritožbe njene navedbe o nasprotju med zapisniki o izpovedbi zaslišanih prič in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh zapisnikov.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožnice v delu, v katerem izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Predmetni individualni delovni spor se namreč uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v teh sporih pa z ozirom na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, nosi tožena stranka sama svoje pravdne stroške. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede odločitve o pravdnih stroških), saj se ugoditev pritožbi in zavrženje dela njene tožbe ne more šteti kot uspeh tožnice v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Z ozirom na že omenjeno določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.