Jedro

Če je redna odpoved PZ iz poslovnega razloga že pričela učinkovati in je delavcu iz tega razloga po izteku odpovednega roka PZ že prenehala, delodajalec redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga ne more več enostransko preklicati in delavcu podati izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja naklepno ali iz hude malomarnosti, ker se delavec po preklicu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub pozivu delodajalca ni vrnil na delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka razveljavi izredna odpoved tožene stranke z dne 10.4.2003 tožniku M. L..

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 217.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 49.500,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se razveljavi izredna odpoved tožene stranke z dne 10.4.2003 tožniku M. L. in da se ugotovi, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti separatne stroške postopka v višini 26.400,00 SIT, v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pod izvršbo in da preostale stroške tega postopka trpi vsaka stranka sama.

Zoper navedeno sodbo in sicer zoper 1. točko izreka se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izodbijanem delu v 1. točki spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala iz utemeljenih razlogov, saj je le-ta s tem, da ni prišel na delo, huje kršil svoje delovne obveznosti. Tako stališče je po mnenju tožnika napačno, saj sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki tisti čas že prenehalo, zaradi česar mu pogodbe o zaposlitvi ni mogoče več odpovedati. Sodišče na predlog strank tudi ni upoštevalo dejstva, da je odločitev v predmetni zadevi odvisna od odločitve sodišča v zadevi, ki se pred istim sodiščem vodi med istima strankama zaradi redne odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi in sicer pod opr.št. III Pd 74/2003. Sodišče obeh pravd ni združilo niti prekinilo postopka do odločitve v drugi zadevi, kar je po mnenju tožnika vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. V postopku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bilo namreč na drugi stopnji ugotovljeno, da tožena stranka z enostranskim preklicem prvotne odpovedi ni vzpostavila nazaj delovnega razmerja, ker je to že prenehalo, zaradi česar tožnik ni mogel kršiti svojih delovnih obveznosti. Ponovno poudarja, da je delovno razmerje tožniku prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

9.1.2003 in sicer z dnem 28.2.2003. Tožena stranka je to odpoved preklicala dne 6.3.2003, vendar tak enostranski preklic nima učinka, ker je delovno razmerje med pravdnima strankama takrat že prenehalo. Zaradi navedenega je jasno, da pogodba o zaposlitvi z dne 30.6.2000 ni mogla biti izredno odpovedana dne 10.4.2003, saj le-ta takrat sploh ni bila več v veljavi. To pa pomeni, da tožniku tudi kršitev delovnih obveznosti ni mogoče očitati.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ugotovilo, da sodišče v postopku ni kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, navedb obeh strank in listinskih dokazov, je tožena stranka dne 9.1.2003 izdala tožniku sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 28.2.2003. Že po vloženi tožbi s strani tožnika, s katero je le-ta zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo, je tožena stranka tožnika dne

3.3.2003 ustno, dne 6.3.2003 pa še pisno pozvala nazaj na delo, vendar tožnik na delo ni prišel. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v dopisu z dne 6.3.2003 navedla, da razveljavlja že izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2003, ter da tožnika poziva, da se zglasi na sedežu podjetja, ker se bo sicer štelo, da je neupravičeno izostal z dela in ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka s takim ravnanjem sama priznala, da je bila izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov nezakonita in da je s pozivom nazaj na delo tožena stranka vzpostavila stanje, kot je bilo pred izdano odpovedjo te pogodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ugotovljeno dejstvo, da se tožnik pri toženi stranki kljub pozivom na delo ni zglasil, kaže na kršenje njegove obveznosti do dela pri toženi stranki. Sklicevanje tožnika, da tožena stranka ne bi smela enostransko preklicati izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tožnika po mnenju sodišča ne opravičuje, da se na delo kljub pozivom tožene stranke ni zglasil. Iz navedenih razlogov in ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) podana utemeljeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.4.2003 in ugotovitev, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, v celoti zavrnilo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke dne 10.4.2003 podana utemeljeno, je materialno pravno zmoten. Sodišče prve stopnje izhaja iz zmotnega stališča, da je s strani delodajalca vedno lahko možno preklicati enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi se namreč ne more preklicati, če je odpoved že začela učinkovati, kot to velja za obravnavani spor.

Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana s sklepom z dne 9.1.2003, ki se je iztekla 28.2.2003. To pa pomeni, da je tožniku delovno razmerje tega dne tudi prenehalo. Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pričela torej že učinkovati, tožena stranka po tem datumu ne more več enostransko preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem sama vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred podano odpovedjo te pogodbe, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Tožena stranka kot delodajalec bi v sporu, ki se vodi pod opr.št. III Pd 74/2003 lahko le pripoznala tožnikov zahtevek, če je v resnici želela vzpostaviti prejšnje stanje ali dosegla s tožnikom poravnavo, ne more pa v okviru prostega razpolaganja z zahtevki preklicati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem enostransko vzpostaviti stanje, kakršno naj bi bilo pred podano odpovedjo pogodbe, če se je tožniku po tej pogodbi že iztekel odpovedni rok in mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V kolikor bi tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, pa bi mu v tem primeru lahko ponudila v podpis le novo pogodbo o zaposlitvi, saj enostranski preklic redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po kateri se je delavcu odpovedni rok že iztekel, v nobenem primeru ne pride v poštev. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izredna odpoved tožniku o zaposlitvi z dne 10.4.2003 podana utemeljeno.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je v 1. točki izreka razveljavilo izredno odpoved tožene stranke z dne 10.4.2003 tožniku. Tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pa je bilo potrebno zavreči, saj sodišče prve stopnje ta del zahtevka ne bi smelo obravnavati po vsebini, ker o tem zahtevku med istima strankama že teče pravda pod opr.št. III Pd 74/2003. Ob upoštevanju, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v pretežni meri uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in tožeči stranki priznalo 1.650 odvetniških točk, kar predstavlja stroške za vložitev tožbe, za štirikratni prihod na obravnavo in za čas trajanja na teh obravnavah in kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00 SIT) znaša 181.500,00 SIT. Ker je tožeča stranka upravičena tudi do 20% DDV, ki znaša 36.300,00 SIT, znašajo skupni stroški tožeče stranke 217.800,00 SIT in stroške v tej višini ji je dolžna povrniti tožena stranka.

Ker je tožnik uspel s pritožbo, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 375 točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00 SIT) in 20% DDV znaša 49.500,00 SIT in pritožbene stroške v tej višini je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki.